UROK SKLADNOSTI

Recenzija dogodka
8. 10. 2021 - 13.30

V dunajski Secesiji je do sedmega novembra na ogled razstava brez naslova vietnamsko-danskega umetnika Danha Võja, v kateri se ta tankočutno posveča teži materialov, s katerimi rokuje. Nemara k njihovi prefinjenosti pripomore tudi blaga zaslepljenost s samim razstaviščem. Osrednja dvorana je bazilikalne oblike. Tako glavno kot dve nižji stranski ladji pokriva skoraj v celoti zastekljena streha, ki notranjost razsvetljuje s pogansko dnevno svetlobo.

Geslo »Času njegovo umetnost. Umetnosti njeno svobodo.« na pročelju Secesije opominja, da se je tempelj zavezal služenju sodobnosti že pred stodvaintridesetimi leti ob svojem nastanku. Čar skovanke se izpolnjuje v predstavitvi Danha Võjaki razstavlja v bazilikalni osrednji dvorani. Zanj je Secesija občutljivo in pomembno razstavišče, saj, kot nas sam ponovno opozarja, velja za prvi white cube v zgodovini zahodne umetnosti. Ker pa umetnik ne verjame v hermetičnost tovrstnih prizorišč niti v ideje o vzvišenosti in veličini umetnosti, ki so z njimi povezane, prostor dojema kot skelet; samo eno možno ogrodje za samosvojo materialnost njegovih del. Vanj je umetnik postavil skrbno komponirane materialne fragmente. Šest instalacij sestavljajo marmorne plošče, les, bakrena pločevina, drobci odlitkov antičnih in srednjeveških skulptur ter oranžno žareče kapucinke. Iz obrazstavnega besedila izvemo, da umetnik vso nastopajočo materijo zbira, izdeluje in neguje na idiličnem posestvu v nemški pokrajini Brandenburg.

Obrazstavno besedilo je opis obiska kustosinje v Võjevem delovno-bivalnem okolju. Prizemljeno z občutno naklonjenostjo pripoveduje o delu in življenju v produkcijski klavzuri, ki si ga je umetnik leta 2017 ustvaril izven pogoltne, jet-set berlinske umetniške scene. Na posestvu Võ poleg menedžerke ateljeja zaposluje tudi mizarja, vrtnarko in fotografa. Jasno in nepretenciozno obrazstavno besedilo širi branje samih instalacij ‒ te so brez drugih oznak, ki bi pomagale videti in razmišljati. Tudi skoraj potopisno obrazstavno besedilo se izogiba interpretacijam, s čimer se izogne relativizaciji leitmotivov umetnikovih skrbi. Danh Võjevo veselje do intimnega je namreč ključni del umetnikove kritične refleksije.

Vestna priprava materialov in želja po bližini njihovih zgodb ohranjata vitalnost umetnikovega intertekstualnega pristopa, ki ga bomo poskušali osvetliti skozi razstavljene objekte. Uporaba preprostih smrekovih letev v instalacijah smotrno opravlja funkcijo nošenja in povezovanja. A letve sledijo lastni logiki približevanja temu, kar povezujejo ali nosijo. Bodisi so povezane v ogrodju podoben podstavek, namenjen antičnemu odlitku milega ženskega obraza, ali gradijo vez med fragmentom velikega bakrenega ušesa in kokakolino plastenko, v kateri klijejo korenine kapucink. Materija je v instalacijah  podvržena predvsem svoji notranji logiki in ne zgolj umetnikovemu dotiku. Kljub temu sta pretehtavanje in obdelava ‒ procesi varjenja, žaganja, vijačenja, brušenja in označevanja posameznih elementov ‒ vidna. Razstavljanje in sestavljanje kánonskih kiparskih materialov pa zaradi skladnosti z okoljem in zreduciranostjo umetelnih gest vzbuja občutek ugodja.

Danh Võ hkrati z najvišjo vero v sposobnost skromnih predmetov, da nosijo pomen, razširja tudi strategije prikrojenega ready-madea: intelektualno v izdelavi, obrtniško v izdelku – a pri tem si ti operaciji nikakor nista v napoto. Prav nasprotno. V predstavitev prinašata suvereno igro začrtanih pravil in utrip počasnosti dneva v delavnici na osameli kmetiji. Uporabljen les je neobdelan in konfekcioniran hkrati: surov v smislu, da je proizveden v obliki čiste, nedeljive snovi; konfekcioniran v smislu, da se ga v obliki letev ne najde v gozdu, temveč je pridobljen iz tekočih in reverzibilnih spektrov ekološke ter industrijske pridelave. Notranji utripi mizarja, ustvarjalca oblik, in obiskovalke se uglašujejo v skladu z mirovanjem mrtvega kiparskega gradiva. Uravnotežene kompozicijske odločitve ustvarjajo provokacijo očitno nagovorjenega estetskega področja, ki se v Võjevih instalacijah neločljivo veže z osebnim.

Krožim kot mačka okoli vrele kaše in zavoljo celovitosti ponujenih simbolov vabim na poslednji krog. Za pred vrvežem osrednje ladje nekoliko skrito instalacijo, ki osredišči dvajset fotografij rastlin iz umetnikovega vrta, obstojim pred tekstualnim presenečenjem. Na rabljenem praznem sefu iz masivnega, lakiranega lesa je na ogled pismo nekega Théophana Vénarda, datirano z 20. januarjem 1861. »Najdražji, najbolj spoštovani in ljubljeni oče,« pričenja poslovilno pismo iz svoje ujetniške kletke v Tonkinu, današnjem Vietnamu, mladi francoski misijonar. »Vsi smo posajeno cvetje na tej Zemlji, ki ga Bog odtrga ob svojem času: nekatere malo prej, druge malo pozneje. Nekdo je rdeča vrtnica, drugi deviška lilija, tretji skromna vijolica. Vsi si prizadevajmo, da bi ugajali suverenemu Gospodu in Učitelju po vonju ali sijaju, ki nam je dan«. Théophana so dvanajst dni kasneje mandarinske oblasti obglavile in njegova žrtev ga je vpisala v krščanski koledar mučenikov. Razstavljeno pismo je kaligrafski prepis Phung Võja - umetnikovega očeta, izurjenega kaligrafa in Danhovega pogostega sodelavca.

Pismo požene mirujoče instalacije v gibajočo polifonijo slik. Ne najbolj izvirna primerjava s cvetjem odpira nadaljnje dimenzije bolj osebne delavnice Võ. Kljub distanciranosti do misijonarjevega Učitelja se nam ponazoritev približa z nežnostjo, s katero Théophan opiše našo minljivost. Majhnost cveta in z njim izenačen človeški obstoj dostojno zrcali mikroklimo Võjevega kozmosa, ki se jasnovidno zazira v preteklost. V Vietnamu rojen in na Danskem odrasel umetnik se ne zapleta v postkolonialne revanšizme, kamor se odpravlja po svoje materiale. Tudi aktivizem ga znotraj kód umetniške prakse ne zanima. Kljub temu hodi po materiale v preteklost, v družinsko kroniko, v svoj dnevnik, v gozdove in cvetne gredice, v birokratske ustanove, da lahko raziskuje sedanjost in s temi obiski miri nemirne duhove. Morda se ravno v tej vrzeli med politično osebnim in »travniškim« najde ustrezna koda za vstop v skladnost Võjeve agende.

Na trenutke se zdi, da je secesijska dvorana skoraj prazna in da sem se znašla na vrtu starejše gospe. Instalacije si želijo naš čas – tako kot si vrt vrtnaričin, marmor kamnosekov, Danh birokratov. Ob vztrajanju v prostoru nas predmeti, ki so kot otoki razprostrti po prostoru, obkrožijo s prepletajočo se zgodovino ljubezni, izgube in nasilja. Stičišča materialov in njihova razporeditev v nosilce, vzvode in podobe subtilno govorita o globokih vrzelih in strukturah moči, v katerih med plevelom počasi uspeva tudi ljubezen. Tista neizprosna Fassbinderjeva brez srečnega konca, razpeta med spravo in uporništvom.

 

Foto: Danh Vo, 2021, installation view Secession 2021, photo: Nick Ash

 

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.