Kot se za očarljiv mesec maj spodobi, nas v preddverju ljubljanske Galerije Škuc čaka sprejem s prazničnimi trakovi. Gašper Kunšič razstavlja Heimat Camp: fantazije o pojmu doma, predstavljene z izumetničeno, a asketsko usodnostjo. Skromno in slovesno visijo ceneni svetleči trakovi v odtenkih rdeče, modre in vijolične barve ter nas vabijo v nize oblik domačnosti. Povabljeni smo v vzorce gest in skomin nevzdržne občutljivosti lika umetnika, zasanjanega poslušalca šlagerjev v diaspori.

Gašper Kunšič je ljubljanski javnosti verjetno najbolj znan po svojem grafičnem oblikovanju, ki se je v zadnjih letih preoblikovalo v tridimenzionalna dela in ambiente. Na razstavi v Škucu prevladujejo zanj značilne stenske skulpture, izrezljane iz lesa. Poleg njih so na ogled stenske poslikave in preproste intervencije v prostor z vnetljivim rdečim blagom.

V umetnikovem iskanju objektov poželenja, kar bi lahko označili za njegovo likovno strategijo, nastajajo dela, zrela za Almodovarjeve kadre, scenografijo jubilejnega koncerta Helene Blagne ali stensko poslikavo avle Ministrstva za solidarno prihodnost. Celo nekatere od številnih cerkva bi ponosno postavile umetnikove figure ptic, src ali plamenov v svoje kapele mučenikov. Gašper Kunšič črpa elemente iz estetizacije in teatralnosti religioznih in ljudsko-mitskih podob. V njegovem likovnem izrazu se elementi ograje vaškega župnišča in videospota Dragoslavije združujejo v eno zaključeno obliko. Ta se ponavlja kot vzorec in ustvarja nov motiv. V neobremenjeni asociativni verigi si ideološko nasprotna patosa preprosto pomagata opredeliti drug drugega.

Predloge dobijo materialno pojavnost na podlagi vektorskih slik. Grafične predloge so izrezane iz iverne plošče ali mediapana s CNC rezalnikom. Umetnik izrezljane oblike neprepustno lakira in tako zavaja oko, da ne ve, kaj se skriva pod sloji laka. Površina, videz, zunanjost in navsezadnje robovi so tisto, kar nas določa v družbi. To velja tudi za umetnikov delovni proces, ki je izrecno usmerjen v končne učinke oblik.

Umetnikovo razmišljanje, podrejeno oblikam, se kaže tudi v tridelni seriji dvometrskih figur Varuhov. Vratom ali ograjam podobni objekti so obešeni na steno galerije z nekajcentimetrskim razmikom in nanjo mečejo sence. Kovinsko-vijoličasti izrezi so videti kot arhitekturni element, iztrgan iz reprezentativne stavbe. Njihovi robovi so ostri, pregibi izraziti, gube poudarjene in dajejo vtis asketskosti v obliki in ornamentu, ne pa v vsebini. Poetika motiva zaščitnika omogoča hkratno predstavo vstopa in izstopa, meje in obljube, da notranjo mehkobo varuje ornament – tisto krasno in neuporabno.

Varuhi si delijo prostor s stensko poslikavo z naslovom Gore. V vijoličastih tonih je na omet naslikan cikcakast vzorec, katerega predlogo bi lahko našli v tekstilnih vzorcih moderne ali simbolično v Triglavu. S ponavljanjem ornament postane motiv, ki izgubi svoje prvotne tipske konotacije, ne pa tudi sentimentalne vrednosti. Enako oblikovno rešen motiv gora je najti tudi v drugih delih, v katerih se znajde v prilagojenem okrasnem programu – namesto vejice v ptičjem kljunu, kot strešniki hiše brez vrat ali kot robovi kril Varuhov. Okras je nosilni vzorec razstavljenih del in ima raznoliko pojavnost. Poizkuša se v svojih razmerjih oziroma skalaciji in odnosih do ponavljanja.

Ponavljajoči se motivi dosežejo vrhunec v videu Heimat Camp, ki učinkuje kot glasbeni videospot. Tudi video sledi umetnikovi značilni procesni zanki: ponavljajo se elementi, ki so z digitalnimi orodji nastali po predlogah predmetov iz uporabne umetnosti. Umetnik ob delu posluša remikse melanholičnih in poskočnih melodij od Vardara do Triglava. Na razstavi se ne pojavljajo le kot zvočna podlaga v videu, temveč so posamezni verzi dobesedno prevedeni v digitalne podobe žametnih vrtnic ali stenskega dela v tehniki intarzije, ki dejansko upodablja hišo brez vrat.

Slovanske trobojnice se zlivajo v rožnato in vijolično paleto. Umetnik barvne palete ne ustvarja iz osnovno uporabljenih modre, rdeče in bele, ampak za svoje poslikave in lakiranje uporablja že zmešane odtenke vijolične barve. Tu je odtenek lavande kot šolski primer malomeščanskega in tesnobnega kiča. Ko se barve spet ločijo druga od druge, na primer v videu ali v delu Skrinja, nas klišejsko zabodejo v predele, od koder se javlja nostalgija. Umetnik nas rad opomni, da smo pod kožo krvavi.

Medtem ko so leseni objekti izdelani z veliko mero natančnosti, je predrugačenje njihove okolice nekoliko površno. Tudi stenska poslikava in sosednji prostor, obložen s sintetičnim rdečim blagom, delujeta po načelu prevzemanja priročnih oblik iz sistemov tradicije, bodisi folklorne bodisi odrske. Objekti iz lesa koketirajo tako z umetniškim kot z uporabnim ali dekorativnim. Dela in situ pa v tehničnem smislu ne pretiravajo dovolj, čeprav so zasnovana v enako vmesnem nihajočem stanju med notranjim barokom in zunanjim puščavništvom. Tako postanejo okras za objekte, ki so že sami po sebi izrazno dovolj močni. Pri prostorskih posegih gostja izgubi stik z robovi del in s tem z najosnovnejšim gradnikom umetnikove prakse. Po drugi strani pa piruete med žlahtnostjo digitalno izrezljanega motiva iz domačega ganka in cenenostjo klubske zavese držijo razstavo v napetosti. Razstava je majhna, nizkobudžetna, a v njej se nahajajo vsa hrepenenja in vizije, kako bi lahko bilo – tam trak več, tu dan več.

Le delno uspel poskus ustvarjanja teatralnega vzdušja je povezan s pojmom »camp«, ki se je prebil vse do naslova razstave. »Camp« kot kulturnoteoretski koncept je v tem specifičnem primeru odprt le na videz, saj polaga kritično patino na dela, ki se kritičnosti pravzaprav poskušajo izogniti. Medtem ko »Heimat« – dom – pripada vsakomur in za vsakogar predstavlja polje boja z možnostjo poljubne navezave; »Camp« kot manifestativni naslov zapira določene fantazijske vrzeli, ki jih dela intimno izvajajo. Naslov in vsebine razstave postanejo z vključitvijo priljubljenega kulturnega pojma simetrično enakovredni. Izid te igre ja za kritiško pojmovanje in razstavo kot umetniški format neodločen.

Gašperja Kunšiča v njegovem načinu gledanja na tradicijo usmerja konservativen, zadržan, skoraj sramežljiv vektor. Načrtovan in namenjen doseganju populističnega učinka, ki zapeljuje skozi dialog med grafično oklestitvijo in kontrastno opulentno vsebino, zagozdeno v gube oblike. Tradicionalne oblike, ki ga omejujejo, so prenesene v niz, ki prevzema ravno te oblike. Klasje in trnova krona, spomenik padlemu vojaku kot veličastno moško telo, vrvi, ki se zarežejo v Jezusovo zapestje … vsi ti trenutki homoerotike v umetnikovem izrazu ne postajajo meseni. So ekspresivni kot lesorez. Za približevanje identitetam so podobe omare v videu, delno odprte skrinje in ograje, ki so predstavljene kot simbolni predmeti, odveč. Delo in avtorjeve mnogotere identitete so nam najbližje, ko se razrahljajo v ornament. Zaporedja motivov postanejo digitalni frizi, ki jih preletavajo modre lastovke.

Med domačim gankom in frankfurtskim ateljejem je gastarbajter doma. Gostujoči delavec doma in »na tujem«. Kje je »za devetimi gorami in devetimi vodami« in kje je dom, je naključje za vse nas. Iz imaginarijev doma umetnik izpostavlja v prihodnost usmerjeno pogrešanje – to se čuti povsod enako, ne glede na obliko kovanih ograj.

Pisala je Andrea. 

Posnetek pogovora z avtorjem razstave.

Foto: © Gašper Kunšič, Galerija Škuc, 2023