Spoštovane in spoštovani, poslušate petdeseto oddajo Hertz arhitektur. Tokrat o arhitektki oziroma arhitektu in mestu. Ker v to splošno temo vstopamo ob posebni priložnosti, ko občina pri svoji podžupanski ekipi zaključuje eno poglavje, naj bo torej o našem arhitektu in našem mestu. Tokrat o Janezu Koželju in Ljubljani.

 

 

Arhitektovo in profesorjevo zasedanje podžupanskega položaja je ena izmed mnogih stalnic županovanja župana Zorana Jankovića. Na tem položaju je arhitekt stopnjujoče privlačil kritike vsega, kar bi lahko spadalo pod odgovornost nekoga, ki zaseda nekaj, čemur bi lahko rekli položaj mestnega arhitekta. Koželju bi lahko očitali marsikaj. Na primer to, da je kakšna gromozanska novogradnja zastrla naš pogled na grad. Ali celo to, da tiste kovice, ki v centru razmejujejo kolesarske poti od pešaških površin, pozimi drsijo. Noben problem ni preveč banalen, da Koželj ne bi bil pravi naslovnik kritike, in kar je še pomembneje, noben problem ni preveč banalen, da Koželj ne bi imel strokovnega opravičila zanj.

 

Da morajo vse uporabniške frustracije konvergirati pri tem strokovnjaku, kjer so potem strokovnjaško kontekstualizirane v nekakšne vice prostorske politike, pri katerih nič ni odločilno, je samo še ena dodatna frustracija. Vsak intervju z njim se zdi pomemben, vsako vprašanje aktualno – zakaj mu je torej nemogoče zastaviti vsebinska vprašanja oziroma dobiti vsebinski odgovor? Zakaj je najbolj intimno zbližan presek med mestom in arhitekturo kot poseganjem v mesto nemogoče soočiti s problematiko mesta? Zdi se, da je to nadležno in regresivno stanje urbanističnega diskurza posledica zmede okoli tega, kaj funkcija mestnega arhitekta v Ljubljani sploh je, in posledica zmede na tistih terenih, ki mestno prostorsko politiko tako ali drugače problematizirajo.

 

Toda poroka med Koželjem in Ljubljano ni smiselna drugače, kot če stvar obrnemo: zmeda na področju arhitekturne odgovornosti in urbanega protestništva je funkcija regresivnega strokovnega diskurza, ki ga zastopa mestni arhitekt. Če je kaj zanesljivo v njegovi pristojnosti, je to zapiranje vsake opredelitve do mestne politike v postpolitično komoro, v kateri se zgodovinski boj med kolesarsko partijo in ligo gostincev-štacunarjev lahko nemoteno simulira.

 

Poroka med Koželjem in Ljubljano, med arhitektom in mestom, je starejša od Jankovićevega županstva in sledi strukturnim spremembam položaja urbanega v gospodarstvu. Ne gre niti za srečo niti za primerno naključje, da lahko tem strukturnim spremembam v našem primeru sledimo prav preko mladokoželjevske teoretske produkcije. Strukturne spremembe, ki jim moramo slediti, da razumemo Koželjevo mesto v njih, so vpete v globalne trende, ki so se odvijali v vseh evropskih mestih po koncu povojnega ekonomskega booma, ki je arhitekturni kulturi bolje znan pod imenom krize modernizma.

 

Da bi sledili začetkom koželjevstva se moramo vrniti k Dolgoročnemu planu občin in mesta Ljubljane za obdobje od leta 1986 do leta 2000, ki je znan pod krajšim naslovom Ljubljana 2000. Natančneje, moramo se vrniti k realnemu predmetu tega plana: k deindustrializaciji mesta.

 

Dokumenti Ljubljana 2000 so nastajali v osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Opredelili naj bi dolgoročno strategijo prostorskega, gospodarskega in družbenega razvoja Ljubljane, upoštevajoč nove izzive, ki izhajajo iz globalnega tehnološkega in ekonomskega razvoja. Leta 1979 je Zavod za družbeni razvoj Ljubljane v dokumentu Analiza možnosti in usmeritev razvoja Ljubljane za obdobje do leta 2000 opredelil tiste elemente, o katerih bo potekalo usklajevanje med nosilci planiranja. Analiza je formalno ločena na vsebinska področja, kot so prostor, ekonomija, družba in tako dalje. Na področju ekonomskega razvoja analiza opozarja:

»Mnogo pomembneje je, da izpostavimo vse negativne pojave in se zavemo, da je nastopilo prelomno obdobje, v katerem je treba izpeljati kvalitativni proces preobrazbe našega gospodarstva.«

 

Ljubljana je, ugotavlja zavod, do konca izkoristila dotedanji proces ekstenzivne industrializacije. Predvidevajo upad priseljevanja, kar pomeni, da Ljubljana gospodarske rasti ne more utemeljevati na novih zaposlitvah. Prav tako delovno intenzivne proizvodnje ne dosegajo več dovolj visokega dohodka na zaposlenega, da bi lahko vzdrževale rast življenjskega standarda. Tako domači kot svetovni trg je vse bolj zasičen s proizvodi delovno intenzivnih industrij: razvita gospodarstva so na področju proizvodnje tekstila, obutve, lesenih in kovinskih izdelkov najbolj protekcionistična, gospodarstva v razvoju pa se najbolj pospešeno prebijajo ravno na ta področja. Iz pozitivne ocene ljubljanskih kadrovskih, razvojno-tehnoloških in finančnih sposobnosti zavod za družbeni razvoj ugotavlja, da je predpogoj gospodarske rasti v Ljubljani proces kvalitativne razvojne preobrazbe iz delovno intenzivnih v razvojno in kapitalno intenzivne dejavnosti. Poenostavljeno rečeno: to, kar se dela v Ljubljani, se več ne splača, treba je začeti delati in izvažati stvari, ki se splačajo.

 

Ta preobrazba pa, nadaljuje zavod, zadeva resne probleme, ki se kažejo predvsem:

» ... v pomanjkanju ekonomskih motivov. V bistvu gre za tako močan pritisk ukrepov ekstenzivnega gospodarjenja na ustvarjanje in delitev dohodka, da je potisnjeno v ozadje ne le kvalitetnejše gospodarjenje na osnovi povečanja produktivnosti, učinkovitosti in racionalnosti, ampak tudi proces spontanega povezovanja in združevanja razvojnih naporov, sredstev in dela.«

 

Na področju prostorskega razvoja, ugotavlja analiza, so najbolj izraziti problem rušenja ekoloških bilanc, težave funkcioniranja mestnega središča, problem ohranjanja nacionalne in kulturne dediščine ter problem odsotnosti likovnega koncepta mesta.

 

Zdi se, da analiza zavoda za družbeni razvoj posamezna področja obravnava kot vsebinsko ločena. Da so zaznani problemi izključne področne manifestacije objektivnih – tehnoloških in demografskih – trendov. Toda če smo pozorni na strategije, ki se jih je najbolj dosledno in slučajno uspešno zasledovalo, je jasno, da zaznani problemi niso problemi splošnega družbenega razvoja, ampak problemi kapitalističnega razvoja.

 

Cilji prenove mesta s posebno pozornostjo, usmerjeno v mestno središče, so, na primer, izraženi v humanističnih in socialno občutljivih terminih bivalnega ugodja, antropocentrične ekologije, spomina in podobnega. A v ključnih predlogih so komplementarni in izrazito podrejeni problemom, kot se ti pojavljajo s stališča kapitala.

 

Najprej potrebna gospodarska prestrukturacija proizvodnje opredeli lokacije, ki so posebnega pomena za prenovo:

»Analiza neskladnih urbanih funkcij posameznih mestnih predelov je pokazala, da predstavljajo poseben problem v Ljubljani industrijski obrati, ki po eni strani vplivajo na stanovanjsko okolje, po drugi strani pa zaradi dotrajanosti, tehnoloških pogojev in utesnjenosti ne sodijo več v prostor, v katerem so prvotno nastali. To so predvsem stari industrijski obrati v centru, kot so: Rog, Črevarna, Pletenina, Angora, Zmaj itd. Zato je potrebno tudi reševanje prenove (preselitve) teh obratov reševati v kontekstu prenove mesta.«

 

Dalje se kvaliteta bivalnih pogojev opredeli kot ekonomski potencial:

»Obenem je potrebno z družbenim planiranjem razvijati svojstveno gospodarsko strukturo, ki je v svojih ekonomskolokacijskih zahtevah posredno odvisna od kvalitete bivalnih pogojev.«

 

S tem je nova ekonomska funkcija središča Ljubljane že začrtana in v ta namen dobi arhitektura posebno nalogo:

»Ohraniti je potrebno nepremično kulturno dediščino, ne le zaradi njene estetske in emocionalne vrednosti, temveč tudi kot element ‘ekonomske infrastrukture’ oziroma močno učinkujoč lokacijski faktor v prostorski razporeditvi družbenoekonomskih potencialov. To pride v poštev še posebno v zvezi s takimi sektorji dejavnosti, kot je turizem, povezan z gostinstvom. […] Primerjalne prednosti za razvoj omenjenih dejavnosti daje takim kompleksom prav arhitektonska dediščina.«

 

V skladu z analizami in gradivom, ki jih je pripravljal Zavod za družbeni razvoj Ljubljane, se je nato s sodelovanjem strokovnih služb nosilcev obveznosti dolgoročnega planiranja nadaljevalo s pripravo dokumentov Ljubljana 2000. Glede na to, da pripravljene analize, smernice in program dela Zavoda za družbeni razvoj Ljubljane že zelo stvarno opredelijo globalno ekonomsko situacijo in da strateški predlogi temeljijo na njej, nima osnutek plana Ljubljana 2000 ničesar zares za dodati. Ker gre samo za razširjen seznam stvari, ki jih je treba narediti, in ker so te stvari utemeljene v natančno zaznanih trendih, se zdi plan malo banalen. Če izraze, kot so »uresničevanje skupnih interesov v samoupravnih organizacijah«, nadomestimo z izrazom »opolnomočenje deležnikov« bi lahko šlo tudi za povsem sodoben strateški dokument.

 

Pri osnutku plana iz leta 1985 je sodelovala tudi takratna Katedra za urbanizem Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo Univerze v Ljubljani. Pri osnutkih poglavij o urbanizmu in arhitekturi mesta je sodeloval tudi Janez Koželj.

 

Na tej točki se je Koželj že slabih deset let redno vključeval v takrat aktualne postmodernistične razprave o mestu in arhitekturi, ki so se zgoščale okoli revije Arhitektov bilten. Koželjevska arhitekturnoteoretska tendenca tudi v zahodnih arhitekturnih razpravah ni posebej odstopala od širših trendov razvoja. Iste argumente lahko v sedemdesetih in osemdesetih beremo, na primer, v italijanskih revijah. Prav tako organska zvezanost postmodernistične obravnave mesta z ekonomskimi strateškimi dokumenti o prihodnosti mestnih središč ni poseben pojav. Tako razvojni dokumenti kot arhitekturni diskurz sta odražala realno krizo modernističnega mesta in njegovih ekonomskih predpostavk v globalnem kontekstu.

 

Če postmodernistične kritike modernizma v laboratoriju sedemdesetih še privzemajo polivalentne pomene v odnosu do arhitekturne produkcije – v zgodnejši dobi Arhitektovega biltena še odkrito priznavajo svoj amaterizem, odprto radovednost in mladolevičarstvo –, jih njihova potrditev v najvišjih dokumentih ekonomskega napovedovanja že usmerja v pragmatizem in realizem, ki bo znan kot najbolj zvest rezultat postmodernih tendenc.

 

V osnutku plana Ljubljana 2000 se poglavje o urbanistični zasnovi mestnega središča zgolj zaveže k delovanju v skladu s smernicami, ki jih je pripravil Zavod za družbeni razvoj Ljubljane. Mestno središče je potrjeno kot nosilec specifičnih funkcij, ki jih ni mogoče premestiti, ampak jih je mogoče razvijati samo na lokaciji. Mestno središče se tako lahko razbremeni proizvodnje, prometa, stanovanj. Storitvam, ki so neločljivo zvezane s samim krajem – na primer turizem in s turizmom povezano gostinstvo –, pa se mora mestno središče prilagoditi. Značilnosti kraja, ki so ekonomski faktor teh storitev – spomin, identiteta, udobje –, so pojmovane kot splošne bivanjske kvalitete, ki izhajajo iz mestne forme same. Turistifikacija Ljubljane je zato pojmovana kot splošna humanizacija mesta, prostorski ukrepi v tej smeri pa so pojmovani kot mestotvorni.

 

Četudi je nova naloga arhitekture mesta usmerjena proti funkcionalizmu – ta je za seboj pustil nemo in degradirano urbano krajino – in na tej deklaraciji zahteva nekakšno odločnost, konkretne oblike nove arhitekturne in urbanistične tendence za svoje principe posvojijo serijo odpovedi. Nova naloga je, pravijo, z namenom sporočilnosti obnoviti poudarek na obliki. Svoj odmik od funkcionalističnega urbanizma pa razumejo tudi kot odmik od kvantitete h kvaliteti. Konkretno to pomeni pozornost, usmerjeno v obliko nekaterih dominant mesta – na primer mestna vrata –, v preostalem tkivu pa mora arhitekturno poseganje slediti že uveljavljenim oblikovnim značilnostim kraja, kar v središčih mest pomeni kontrolirano prenovo v obstoječih gabaritih.

 

Jasno je, kako se kombinira razvoj ekonomske baze postindustrijskih mest in postmodernega urbanističnega diskurza, in jasna je njuna sinergija. Toda zakaj vključevanje arhitekturne stroke v nove naloge, ki izhajajo iz prestrukturacije mesta urbanega v gospodarski verigi, ne poteka prek enostavne neme integracije arhitektov in arhitektk? Zakaj konvergiranje stroke in novih ekonomskih nalog spremljajo teoretski diskurzi, ki na abstrahirani ravni upravičujejo to poroko? Mesto arhitekture v postindustrijskem mestu ni bilo ogroženo, lahko bi celo rekli, da je bilo zagotovljeno že v prvih korakih analize stanja.

 

Tu Koželja ne moremo podcenjevati. Integracija arhitekture v nove obče plane ni mogla potekati nezainteresirano s strani arhitektov in arhitektk, saj se sama prestrukturacija mest ni kazala v svojih golih ekonomskih potezah, ampak najprej kot strokovni, teoretski in socialni problem.

 

Najbolj usmerjeno so teoretski zastavki koželjevstva razgrnjeni v njegovem besedilu Tipologija mestne stanovanjske arhitekture in njena sovisnost z morfologijo mestnega prostora, ki je bilo leta 1987 v založbi Knjižnice revolucionarne teorije izdano v duetu z besedilom arhitekta in profesorja Aleša Vodopivca Vprašanja umetnosti gradnje pod skupnim naslovom Iz arhitekture.

 

Obe besedili si zadajata nalogo oblikovati arhitekturno teorijo, ki naj bo podlaga praktičnemu delovanju. Koželj svoj pristop poimenuje »arhitekturno raziskovanje arhitekture«. Tavtologija je zgolj navidezna, opozori. S tem želi poudariti avtonomijo arhitekturne discipline in nujnost lastne metode obravnave. Njegova metoda, pravi, je usmerjena v iskanje odgovorov. Iz zgodovine želi »izluščiti sistem vrednot in razvijati arhitekturno doktrino«. Pri razvijanju svoje doktrine ne more mimo dejstva, da so:

» ... vsi poskusi zamenjave ali enačenja predmeta arhitekture z drugimi področji ali pa razlaganja njenega fenomena z drugimi sicer razširjali kompleksnost spoznanj o njej sami, za razvojni proces arhitekture pa so bili bodisi nepomembni bodisi usodni.«

 

Za primer vzame metodo zgodovinarja, ki raziskuje zapletenost zgodovinskih situacij ter procese, po katerih te vzpostavljajo arhitekturo. Tako pojmovana arhitektura, pravi, je lahko le približek fizičnega odražanja teh situacij. Rezultat metode zgodovinarja je, nadaljuje, lahko le kritika in zavračanje tega približka. Historično problematiziranje arhitekture, zaključi, lahko le odpira in razširja nova vprašanja.

 

Nasprotno pa Koželj išče odgovore. Zasnovati in obvladati želi takšen »arhitekturni projekt, ki se lahko sooči s kontekstom stvarnosti zato, da bi jo spreminjal«. Njegova hipoteza je, »da je zgodovina arhitekture pravzaprav proces nastajanja in spreminjanja odnosov med stavbno tipologijo in mestno morfologijo v istem ali med različnimi časovnimi segmenti.« Nadaljuje, da je:

» ... vsak arhitekturni element, stavba ali agregat interpretiran v celoto, ki jo tvori, vsaka nova celota pa je na določen način reinterpretirana z že obstoječo celoto, v katero se umešča ali jo dopolnjuje.«

Metoda njegovega raziskovanja, pravi Koželj:

» ... bo torej instrumentalizacija arhitekturne zgodovine, razumljene kot proces dialektičnega obnavljanja nekaterih izvornih principov njihovega evolutivnega presnavljanja.«

 

Koželjev način opredelitve problema in naloge sicer izključuje smiselnost poglabljanja v njegovo besedilo, kaj šele v njegovo »teorijo«. Njegovo izpostavljanje posebnega odnosa med stavbo in mestom ne more imeti nobenih spoznavnih posledic; v tem smislu ne gre za nikakršno teorijo, temveč zgolj za razlago, kaj bo posebno področje pozornosti njegove doktrine – kontrolirano umeščanje v mesto.

 

A ne moremo mimo dejstva, da Koželj ne more mimo dejstva, da arhitekturni zgodovinarji samo nekaj kritizirajo.

 

Da Koželj uvodoma po nepotrebnem pojasnjuje, da izpostavlja ravno neproduktivnost arhitekturne zgodovine, ni slučaj. Koželjev uvod je nenatančen, a neposreden odgovor ljubljansko-splitskemu arhitekturnemu teoretiku Janku Zlodretu, ki je takrat sporadično strašil po ljubljanski arhitekturnoteoretski sceni. Celostno vračanje k tej korespondenci bi bilo zanimivo že zaradi Zlodretove zgodnje napovedi, da je koželjevska tendenca pravzaprav državotvorni projekt, ki bo po opravljeni nalogi odložen na umazano področje trga. Toda to lahko preskočimo in zainteresirane zgolj povabimo k prebiranju Zlodretove knjige Notice o arhitekturi in drugem ali k poslušanju intervjuja, ki sta ga z njim leta 2012 opravila Mateja Kurir in Izidor Barši. K razpravi med Koželjem in Zlodretom se moramo v tem trenutku vrniti bolj osredotočeno. Zlodre jedro spora opiše kot:

» ... vprašanje, kdo lahko ‘nastopa’ v imenu teorije in kritike arhitekture, kdo lahko reprezentira arhitekturo; gre torej za vprašanje o obvladovanju mesta, kjer se ‘arhitektura kot arhitektura’ konstituira.«

 

Koželjeva teorija ne naslavlja zlodrejanske ali tafurijanske kritike arhitekturne ideologije, ker bi predlagala ali oporekala z drugačnim teoretskim pojmovanjem arhitekture. Spoznavnim ciljem se pravzaprav ves čas odreka in to odrekanje želi povzdigniti v nedolžno pragmatični metodološki princip. Koželjev program, njegova opredelitev arhitekture, ni prisega ali darilo gospodarstvu; kot tak je dokaj nepotreben, saj je impliciran tudi brez njega. Gre zgolj za odpravljanje zgodovinskosti arhitekture iz najvišjih mest arhitekturne kulture.

 

V tem smislu rezultat koželjevstva ni samo njegovo zasedanje položaja mestnega arhitekta, ampak tudi razpon vprašanj, za katera je pristojen. Smisel dolgega pohoda od laboratorija sedemdesetih, preko nenaključne poroke z ekonomskim programom turistifikacije in teoretskim programom ideologije konca zgodovine, se uresniči šele danes, ko je rezultat urbane prenove že zrel za splošno kritiko in ko Koželj dobesedno obvladuje mesto, kjer se »arhitektura kot arhitektura« konstituira.

 

Koželj ni kriv, da so kvalitete bivanja v Ljubljani izražene kot ekonomski faktor novorentabilnih gospodarskih sektorjev. Iz neznanih razlogov je pač – kot pristojni »strokovnjak« in avtoriteta, lokalni utemeljitelj urbanizma, profesor in podžupan – zgolj neumorni ambasador tega dejstva. Pravzaprav si lahko predstavljamo, da mora biti štiridesetletno zasedanje tega položaja vsaj dolgočasno, če ne tudi mučno.

 

Je pa kriv, da strokovna in zainteresirana javnost mestno politiko lahko problematizira samo preko shem, ki poblagovljenje vseh kvalitet mesta že predpostavljajo. Z obračanjem k njemu kot strokovnjaku in zavzemanjem abstraktnih stališč kolesarke, pešca, odprtomeščana in uporabnice mesta že sodelujemo pri humanizaciji mesta kot ekonomskega razmerja. Seveda to ne pomeni, da Miša Molk, ko zavzame sprehajalsko stališče in Koželja vpraša o gabaritih in izgledu Šumija, zavzema regresivno stališče. Da je razredna kritika mesta izključena iz političnega imaginarija zainteresirane in strokovne javnosti ter da je historičnomaterialistična ali kakršnakoli razlaga velikosti in grdote Šumija praktično-politično neprepričljiva in neumestna, je realnost »postindustrijskih« mest, s katero se kljub proliferaciji urbanih družbenih gibanj še ne znamo spopasti. Prestrukturiranje urbanih gospodarstev je odpravilo modernistično množično politiko in že sam izraz postindustrijsko mesto namiguje na preseganje modernističnih oblik dela ali celo razrednih odnosov. Vsakršen koželjkritik se mora zato odvijati na repu političnega.

 

Pred tem pa obstaja praktično vprašanje tiste nestrpne »čudovite misli«, da bo Koželja enkrat zamenjal »naš« strokovnjak ali strokovnjakinja – verjetno aktualno vprašanje ob trenutnih spremembah v podžupanski zasedbi.

 

Da bo kljub temu tiha prisila ekonomskih razmerij še naprej narekovala forme naših mest, ni cinična predaja. Za vsakega bodočega ali bodočo mestno arhitektko še vedno obstajajo številne naloge. Koželjeva zapuščina ni samo turistifikacija in financializacija Ljubljane. Je tudi arhitekturni pragmatizem ter opustitev nedolžnih deklariranih strokovnih obljub generacije njegovih kolegov, da bodo preverile učinkovitost

» ... instrumentov za izboljšanje kvalitete stanovanjske arhitekture in naselij oziroma za spreminjanje tistih sistemskih dejavnikov, ki bodisi omejujejo bodisi onemogočajo prehajanje negativnih izkušenj v pozitivne alternative.«

 

Poslušali ste oddajo Hertz arhitektur na Radiu študent. Pripravil jo je Uroš, lektorirala je Zarja. Tehnično jo je sestavil Demijan, brala sva Lovrenc in Lovrenc.