Arhitektura in oblast

Oddaja
Jože Plečnik! Jože Plečnik everywhere!
22. 3. 2021 - 20.00

Spoštovane in spoštovani. Poslušate enainštirideseto oddajo Hertz Arhitektur.

Vsaj vse od začetkov projektiranja poslovalnice švedske pohištvene trgovine v Ljubljani lahko v prepustnih rubrikah boomerskih medijev — gostujoče pero v Delu — spremljamo kompetenčni spor med dvema eminentnima strokama — med arhitekturo in gradbeništvom.

Zdi se, da se je začelo z nasprotujočimi si interpretacijami 15. člena Pravilnika o podrobnejši vsebini projektne dokumentacije, in zdi se, da se bo končalo s pravno diskvalifikacijo arhitekturnega poklica v novih spremembah Gradbenega zakona. Kakorkoli, prička je skrbno zbrana v ZAPS-ovem posebnem medijskem klipingu, pravo sporočilo spora pa je obravnavala tudi že vaša

Kdo vodi in kdo ve?
 / 28. 10. 2019
.

Cilj te edicije ni prispevati k trenutni pravni debati, niti iz spora napraviti nekakšnega športoslovja strok, niti špekulirati o posledicah zakonodaje na prostor.

Trenutno pozicijo arhitekture želimo umestiti v širšo krizo arhitekturnega dela. Krizo, ki jo doživlja kot intelektualni poklic, ki je stavil na oblast in pristal na trgu.

Cilj je na tanko razmazati slovensko arhitekturno ideologijo, da bo njeno maslo že prozorno in za njim razkrita sredica kruha. Ko rečemo kruh, ne vztrajamo le pri nerodni prispodobi, temveč govorimo tudi dobesedno o kruhu: o grobih in materialnih rečeh, brez katerih ni pretanjenih in duhovnih.

Začeli bi morda celo preširoko: pri stalni referenci, ko je treba upravičiti arhitekturo, pri referenci, ki se je prikradla celo v državni strateški dokument Arhitekturna politika Slovenije »Arhitektura za ljudi« – začeli bi torej pri antičnem arhitektu Vitruviju oziroma njegovem delu Deset knjig o arhitekturi. Ne zato, da bi izpostavili, da je sklicevanje na slučajno edino ohranjeno, dva tisoč let staro besedilo o arhitekturi komično neprimerno, temveč zato, da bi pokazali, zakaj ta referenca zares vztraja. Arhitektura pač ni nadzgodovinska kategorija; Deset knjig o arhitekturi je zastaralo na približno enak način kot zastarajo tehnične smernice za graditev, ki jih izdaja Ministrstvo za okolje in prostor. Edini princip, izražen v Vitruvijevih knjigah, ki ga lahko mislimo še danes, ki velja še danes, ker se ga arhitekti držijo še danes, je izražen že in edinole v Vitruvijevem uvodu. Ker gre za razmeroma kratek del, nas je zamikalo v celoti — enkrat za vselej — oddati ga tudi na radijskih valovih; sledeče besede citiramo iz O arhitekturi v izdaji založbe Fakultete za arhitekturo iz leta 2009, ki jih je zadostno prevedel Fedja Košir:

»Ko sta se tvoj božanski duh in volja, Imperator Cezar, ubadala s prevzemom oblasti nad svetom, ljudstvo pa je proslavljalo tvojo zmago in triumf, potem ko si z nepremagljivim junaštvom strl sovražnike, ko so te vsa podvržena plemena ubogala kar na mig, rimski narod in senat, rešena strahu, pa si vodil s svojimi vzvišenimi namerami in nasveti, si spričo tolikerih državniških dolžnosti nisem drznil objaviti svojih razpravljanj o arhitekturi, sestavljenih z največjo skrbnostjo, ker sem se te bal razsrditi z nadlegovanjem ob nepravem času.

A ko sem uvidel, da ne skrbiš samo za obči blagor vseh in za državno ureditev, temveč tudi za javnosti namenjene gradnje, da ne večaš države le s provincami, pač pa meniš, naj povečujejo sijaj imperija tudi sijajne javne stavbe, sem sklenil, da ne smem zamuditi priložnosti in ti moram nemudoma predstaviti objavo svoje razprave, toliko prej, ker me je nekdaj zaradi tega poznal tvoj prednik, saj sem bil privrženec njegove odlične osebnosti. Ko pa ga je zbor nebeščanov ustoličil med nesmrtniki in ti predal očetno oblast, tedaj sem v trajnem spominu nanj svojo privrženost prenesel nate. Tako sem bil z Markom Avrelijem, Publijem Minindijem in Gnejem Komelijem zaposlen pri gradnji balist, katapultov in drugih lučalnih naprav ter pri njihovem vzdrževanju, za kar smo ob demobilizaciji prejeli odpravnino, ki si ji potem, ko si proučil moj položaj, na sestrino priporočilo dodal priznavalnino.

Zaradi tolikšne dobrotljivosti se mi do konca življenja ni treba bati revščine. Zato sem se čutil dolžnega, da se lotim tegale tebi namenjenega pisanja. Vidim namreč, da si bil že dosti sezidal in da še zmerom zidaš, pa tudi v prihodnje kaniš postavljati tako javna kot zasebna poslopja, da bi te rodovi potomstva pomnili po količini in veličini opravljenega dela. Zato sem sestavil natančna navodila, da bi ob njihovem proučevanju lahko sam ocenil kakovost zaključenih in prihodnjih gradenj, kajti v teh zvitkih sem osvetlil celotno problematiko stroke.«

Oblastnik je torej prvi graditelj, arhitektura obstaja po njegovi milosti in, po njem, po milosti naslednjega oblastnika – večkrat izpostavljen pogoj pa je seveda stalna in obsežna količina naročil. O vojaškem in imperialističnem pomenu arhitekture pa kdaj drugič.

V splošnem se zdi, da je, kar zadeva milost, oblast v Sloveniji naklonjena arhitekturi. Arhitektura nenazadnje nastopa kot temeljni simbol Države – bankovec petstotih slovenskih tolarjev je gostil portret Plečnika, danes kovanec za štiriindvajset tolarjev gosti Plečnikov parlament. — Dobro, morda je tu na mestu kakšna razlaga o razvrednotenju, a tudi evrski bankovci nosijo stilizirane arhitekture. — In naklonjenost je vzajemna: ko arhitekturna institucija zagovarja svoje izdelke, na primer NUK 2, ga, kot smo, na primer, videli na dogodku, ki ga je v sklopu Fabule pred leti organizirala revija Outsider, zagovarja kot nujno razširitev, utrditev in potrditev nacionalnih pomenov.

Postavlja se torej vprašanje: Kako lahko eden najbolj funkcionalnih nacionalnih simbolov doživlja enega najbolj ponižujočih razočaranj in diskvalifikacij.

Primerna širina obravnave za takšna vprašanja sega v priložnost, ko se je stanje v arhitekturi prvič načrtovano in organizirano obravnavalo v kateri slovenski družbeno-politični instituciji.

Na 28. seji Sveta za kulturo pri Predsedstvu Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije 1. julija 1982 so obravnavali Gradivo o aktualnih vprašanjih arhitekture na Slovenskem. Gradivo je eno leto pripravljala široka delovna skupina arhitektov, ki so takrat predstavljali stroko v izobraževalnih ustanovah, predvsem pa v strokovnih društvih in v njihovih mladih publicističnih derivatih.

Na obravnavi je bilo ugotovljeno predvsem, da je gradivo premalo kritično do arhitekture – kar za gradivo, ki ga pripravijo arhitekti, ni presenetljivo –, in zahtevano, da se v gradivu likvidira anonimnost. Gradivo je bilo dopolnjeno in objavljeno v 60. in 61. številki revije AB 1982, od koder tudi povzemamo. Posebej pomembno za del slovenskih arhitektov takrat, torej za predlagatelje, je, da je seja Sveta za kulturo enoglasno pritrdila njihovi tezi, da »arhitektura in urbanistična dejavnost podlegata umetnostnim kriterijem vrednotenja.«

Drug pomemben vsebinski poudarek gradiva pa je sumljivo vztrajanje, da »najboljša arhitektura nastaja v samostojnih (enovitih) projektivnih delovnih organizacijah« in da »[z]a arhitekturno projektiranje velja, da tudi večje projekte lahko obvladuje in fizično izvrši razmeroma majhna skupina obdelovalcev in večanje take skupine ne more prispevati k večji storilnosti in kvaliteti dela.«

S čim se sooča mlajša generacija arhitektov takrat? Jugoslovanski modernistični projekt je, z značilno zamudo, začel izčrpavati svoje pogoje. Postopna decentralizacija planiranja prostora je na republiških in občinskih ravneh privedla do utečenih institucij in postopkov, ki so, brez stika s političnim programom, delovala po nekakšni funkcionalni inerciji in pa, predvsem, tržnih zakonitostih.

Ne gre za potrditev tiste Thatcherjevske prilike o »socializmu, ki mu zmanjka denarja,« pač pa za stroko, ki je izgubila ideološko funkcijo prostorske reorganizacije povojnega kapitala – proces, ki ga je Manfredo Tafuri konec šestdesetih let označil za »dramo arhitekture«. Na tehnični ravni, torej na ravni sprememb tehnične organizacije projektantskih birojev, pa ga je zaznala tudi britanska sociologija v študiji The Development of the Architectural Profession in Britain sociologa Barringtona Kaya.

Britanska študija primerja dve zvrsti organizacije arhitekturnih birojev in njihovo delovanje na trgu. Starejša zvrst, to so veliki modernistični biroji z veliko zaposlenimi, deluje ob predpostavki splošnega in dolgoročnega javnega naročanja. Svojim delavcem zagotavlja redno plačo, a je tekom demontaže socialnih programov delegirana med arhitekturno neaktualne, sčasoma pa tudi proračunsko nevzdržne prostorske akterje. Na drugi strani so mlajše generacije arhitektov, prve generacije, ki so izšolane v množično dostopnih institucijah terciarne izobrazbe. Preveč jih je, da bi jih vsrkali vse bolj skopi javni prostorski plani. Dovolj jih je, da znižajo ceno svojih storitev in prevzemajo naključna naročila premožnih zasebnikov. Organizirajo se v enovite biroje, samostojne profesionalce. Tisti, ki preživijo, se lažje prilagodijo novim razmeram na trgu, svoje delo ocenjujejo kot bolj izpopolnjujoče, seveda za ceno manjšega kaloričnega vnosa.

Splošna fragmentacija in razvrednotenje tehničnih profesionalcev v izrazito tekmovalnem okolju ter trivializacija nekaterih gradbenih tehnologij so pogoji, kjer je konstrukcija stavbe samoumevna. Arhitekturna storitev, po samorefleksiji in novem profilu naročnika, postane izraz in simbol: vse manj tehnična veda, vse bolj umetniška praksa. Dobrodošli v postmodernizmu.

 

V takšnih razmerah je jasno, zakaj je mlajša generacija slovenskih arhitektov v osemdesetih vztrajala, da je arhitektura umetnost in da najboljšo arhitekturo načrtujejo samostojni arhitekti. Ostale teze in analize v gradivu, ki je bilo obravnavano na seji Sveta za kulturo, samo pritrjujejo britanskim ugotovitvam o premajhni pogači in italijanskim kritičnim analizam o arhitekturnem obratu k lastnemu izrazu. Izpostavlja problem nedemokratičnih natečajev, premajhen obseg javne stanovanjske gradnje, nizko izrazno kvaliteto sodobne slovenske arhitekturne produkcije in rigidnost institucij … Če spregledamo socialistično oratoriko oziroma jo prevedemo v bolj sodobno prilizovanje, je vsebina dokumenta ohranila nekakšno aktualnost.

Postmodernizacija arhitekta izven Jugoslavije je potekala precej nepolitično. Zakaj je bilo torej pomembno, da tezam o arhitekturni umetnosti prikima organ kot je SZDL?

Takratna zakonodaja ni poznala pravne oblike samostojnih profesionalcev. Novost tistega leta, 1982, je bilo sprejetje Zakona o samostojnih kulturnih delavcih. Zakon je dovoljeval poklicem, ki opravljajo umetniško ali kulturno dejavnost, prosto prodajo lastnih del in storitev, svobodno menjavo dela ter omogočil novo pravno ureditev tega statusa z združevanjem v začasne ali trajne delovne skupnosti.

Prekarizacija arhitekturnega poklica je v Socialistični republiki Sloveniji morala biti politično izborjena.

In kot politično »ukano« jo razumejo tudi priče in akterji tega procesa. Na Fakulteti za arhitekturo, takrat samo katedri na skupni Fakulteti za arhitekturo gradbeništvo in geodezijo, je potekal spor med rigidnim modernistom Mihevcem in svobodnjakom Ravnikarjem. Ravnikarjevi asistenti, s podporo Mihevca, so zase zahtevali možnost napredovanja na mesto docenta, Ravnikar pa je v imenu »nemotenega pritoka sveže ustvarjalne sile« vztrajal na prekarnosti svojih asistentskih mest. Politično nezanesljivemu Ravnikarju je grozila košarica z Univerze Edvarda Kardelja.

Peter Gabrijelčič, takrat mlad arhitekt, kasneje dekan samostojne Fakultete za arhitekturo, je v intervjuju z Ano Kosi, objavljenem v Outsiderju, opisal sabotažo »Mihevčeve struje«:

»Šola je imela v tistem času močno partijsko celico, ki je bila pod Mihevčevim vplivom in je obvladovala vse odločitve na šoli. Takrat sem bil v vojski v Karlovcu. Kot vse ostale so me vabili v partijo. In ker je med mladimi krožila paradigma o potrebi revolucionarnega pohoda skozi institucije, sem presodil, da bi bilo to dobro tudi za posege v dogajanje na šoli. Po vrnitvi na faks mi je čudežno uspelo postati partijski sekretar. Prav takrat se je iz Beograda vrnil Janez Koželj, ki je bil v predsedstvu zveze mladine Jugoslavije. Midva sva potem uspela preko centralnega komiteja, ki je imel tudi komisijo za visoko šolstvo, ubraniti Ravnikarjevo mesto na šoli. Spor z Ravnikarjevimi asistenti s tem še ni bil zaključen. Brez dela so čakali na razplet situacije kar nekaj let. Med tem časom sva s Koželjem, kot popolna začetnika in revolucionarna mladička, vodila vse Ravnikarjeve seminarje. Ravno to je bilo verjetno ugodno okolje za nastanek študentske katedre in Sobe 25. Naša generacija se je vrinila v strukture političnega sistema, ker izven njega ni bilo mogoče vplivati na spremembe. No, to so bile pravzaprav pozicijske igre. Ampak brez tega nisi mogel uspeti.«

Kdor je bil zaskrbljen nad sodobno desničarsko apropriacijo Gramšija, naj si torej oddahne – vsaj kar zadeva sodobnost apropriacije.

In, mimogrede, kar profesor, bivši dekan, slučajno zamolči: kot Ravnikarjev novi asistent je delal zastonj.

Drugo institucionalno prizorišče prekarizacije arhitekturnega poklica se je godilo v na novo pravno formalizirani trajni delovni skupnosti. Potem ko so si arhitekti izborili premestitev lastne stroke s področja gradbeništva na področje kulture, so lahko registrirali Delovno skupnost samostojnih arhitektov – DESSA.

Ustanovitelji teh so svoje delovanje tudi razumeli kot prevratno. Prvaki prve takšne skupnosti – trajne delovne skupnosti umetnikov EQURNA – pričajo o strateškem zasedanju ključnih političnih položajev pred obravnavo Zakona o samostojnih kulturnih delavcih in zagovorništva pri svojih očijih na višjih partijskih mestih. Zgodovino EQURNE je v svojem magistrskem delu popisala Maruša Kocjančič. Pri samo-zgodovinopisju DESSE pa je moč razbrati ne le »prevratniški« ampak že »državotvorni« duh.

S formalizacijo DESSE se je formaliziral tudi kontakt mlade generacije slovenskih arhitektov z zamejskim arhitektom Borisom Podrecco. Podrecca je v času svojega svetovljanskega življenja deloval kot nekakšen ambasador in pokrovitelj slovenskega arhitekturnega izročila v tujini. Iz njegovih intervjujev, objavljenih v Outsiderju, bi lahko razumeli, da je z organizacijo arhitekturnih razstav in tihotapljenjem arhitekturnih revij v Jugoslavijo vplival na sam potek svetovne zgodovine. In za potrebe te oddaje bomo njegovo delovanje tako tudi razumeli.

Ena njegovih pomembnejših razstav je bila na temo združitve obeh Nemčij. Na srečo, ali žalost, je Berlinski zid padel že pred otvoritvijo razstave — vsekakor nerodna situacija. Njegova najbolj odmevna razstava pa je bila na temo Plečnika, sredi visokega postmodernizma, v centru Pompidou leta 1986. Razstavo v Parizu je obiskalo pol milijona ljudi in se jo tako lahko upravičeno imenuje za eno bolj uspešnih promocij Slovenije v tujini. Postmodernizem, »ponovno« odkritje Plečnika in novonajdena državotvorna vloge arhitekture doma … Bankovec je bil že skoraj pripravljen, Podrecca je moral izumiti samo še cifro 500.

Na sami otvoritvi razstave so potekali tudi pogovori med eminenco in predstavniki DESSE. Povabljen je bil k oblikovanju prostorov DESSE na Židovski stezi. Prenova je potekala v ilegalnih pogojih. Nekatere gradbene in pohištvene elemente – ter seveda banane – so morali v Jugoslavijo pretihotapiti iz Evrope. Dela so bila do novega leta 88/89 praktično že gotova. Na uradni otvoritvi aprila je deklica, oblečena v slovensko narodno nošo, prerezala trak v barvah slovenske trobojnice.

 

Delovni pogoji arhitekture so danes izrazito nenaklonjeni mladim arhitektom in arhitektkam ter študentom in študentkam, ki šele bodo vstopili na trg. Če je gradivo, predloženo Svetu za kulturo leta 1982, tarnalo o rigidnih birojih s povprečno šestinštiridesetimi zaposlenimi, danes 70 odstotkov birojev nima nobenega zaposlenega. V tekmovalnem okolju, brez organizacije, ki bi zastopala delavce in delavke v arhitekturi, deluje vsaka gospodarska kriza kot disciplinski ukrep nad stroko, ki iz vsakega gradbenega cikla izstopi s še slabšimi delovnimi pogoji. Popis osemdesetaštva v arhitekturi ni namenjen nekakšni cinični ugotovitvi, da je arhitektura takrat izbrala napačnega oblastnika. Arhitekti delajo svojo zgodovino. Že, ampak ne delajo je, kot se jim zljubi, pod lastnimi pogoji.

Predzadnji Plečnikov projekt je bila prenova njegove najljubše cerkve. Leta 1956 je nova ljudska oblast naročila odpiranje Križank javnosti. V preddverju zato lahko na levi opazimo majhen »slavolok« in na stebrih slavoloka srp in kladivo. Prepričan klerofašist kaj takega naredi s stisnjenimi zobmi, a vseeno naredi, ker je arhitekt – to je Vitruvijev nauk.

Današnja diskvalifikacija arhitekture — tako njenih strokovnih pristojnosti kot tudi njenega poslanstva okoli javnega interesa — bi terjala, če je osemdesetaški nauk kaj vreden, vsaj osnoven dvom v strukture oblasti. Nekakšna outsiderska pozicija bi mogoče že planirala prevrat, a ob deložaciji Avtonomne tovarne Rog smo lahko brali legalizme in arhitekturne zagovore zasebne lastnine, ob spremembi gradbene zakonodaje pa pokroviteljsko besedičenje o pomenu posredovanja arhitekturnih biserov nearhitekturnim svinjam.

Kar grozi arhitekturi ni ta ali ona sprememba gradbene zakonodaje. Arhitekturi grozijo spremembe v splošnem. Kakršnokoli pričakovanje zmagovalcev tranzicije, da bo arhitektura lahko vzdržno preživljala to in vse nadaljnje spremembe zakonodaje, pade na točki, ko predpostavljajo nekakšno skladno in celovito »arhitekturno skupnost«, ki naj bi se, ali zaradi posebnega statusa na ravni EU ali pa ker si arhitekti delijo nekakšno abstrakno vrednoto »prostora«, tem spremembam uprla in predlagala lasten krovni program. Pogoji »arhitekturne skupnosti« so že spodkopani. O tem pričajo že pravna določila arhitekturne zbornice, ki ji je protislovno zakonsko dodeljena zaščita nasprotujočih si interesov arhitektov lastnikov, arhitektov delavcev, zasebnih naročnikov storitev in javnosti.

A za arhitekturo na dolgi rok nas, optimistov, ne skrbi. Ta mesec je najvišje arhitekturno priznanje, Pritzkerjevo nagrado, dobil biro Lacaton & Vassal, med drugim znan po »projektu« prenove trga, kjer njihova, zmagovalna rešitev ni predvidevala nikakršnega posega. Glede na to, da je Pritzkerjevo nagrado pred petimi leti dobil arhitekt, znan po tem, da projektira le polovico hiše, trend kaže, da se bo morda vsaj lokalno profesionalno uresničil tisti slogan: »vsak arhitekt po svojih sposobnostih, vsakemu arhitektu po njegovih potrebah!«

Morda pa se v prihajajočem manku arhitekturnih naročil – oziroma v strokovnemu zavračanju dela – sprosti kaj časa za oblikovanje novih zarot ali pa, še bolj zahtevna naloga: oblikovanje novih koalicij znotraj »arhitekturne skupnosti«, mimo in brez nasprotujočih si zasebnih strasti.

Poslušali se oddajo Hertz arhitektur na Radiu študent. Pripravil jo je Uroš, lektorirala je Nina. Sestavil jo je Jura, brala sva AMG in Pero.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.