HERTZ ARHITEKTUR #1

HERTZ ARHITEKTUR #1

Oddaja
23. 2. 2015 - 20.30

Spoštovane gostje in gosti radijskega programa Radia Študent. Priča ste prvim povedim nove oddaje o arhitekturi. Po oddaji Arhitektura govori, ki je bogatila vsebine te frekvence med oktobrom 2012 in junijem 2014, bomo vsaj to leto enkrat mesečno pripravljali oddajo Hertz arhitektur. Če je bila oddaja Arhitektura govori osnovana na formi intervjuja, na jasni dispoziciji vprašanj in odgovorov oseb, ki se ukvarjajo z arhitekturo, bo Hertz arhitektur slonel na tekstu, na pripovedi.

V razmišljanjih o tem, čemu posvetiti prvo oddajo, na kateri točki razpreti razpravo o arhitekturi, smo se odločili, da poskusimo z eno od tako imenovanih "večnih" tem arhitekture. Začeli bomo s funkcijo in funkcionalnostjo arhitekture in skušali ugotoviti, kako je mogoče, da se je ta tema tako globoko vtisnila v diskurze o moderni arhitekturi. Ta tema je zaposlovala mnoge od Vitruvija, ki sicer rabi besedo utilitas, do Le Corbusierja, ki govori o štirih funkcijah arhitekture, in je danes in bo jutri vključena v zakone, pravilnike in standarde, ki določajo pogoje produkcije arhitekture.

V splošnem marsičemu nadenemo lastnost funkcionalnosti. Obilo blebetamo o tem, kako funkcionira družba ali pa gospodarstvo, kako funkcionirajo mednarodni trgi in še marsikaj. Ko govorimo o funkcionalnosti nečesa, govorimo o tem, da je tisto nekaj v skladu s svojo funkcijo. V skladu s katero funkcijo vendar?

Vsak čas določa svoj pogled glede tega, katera arhitektura je funkcionalna, in ta lastnost arhitekture se nenehno spreminja in jo je pravzaprav nemogoče doseči. Za ilustracijo. Objekti, ki smo jih gradili še pred tridesetimi leti, so danes denimo zaradi karakteristik porabe energije obravnavani kot manj funkcionalni, kot so bili v času gradnje, in vsi objekti, ki jih s kar se da plemenitimi nameni glede njihove funkcionalnosti gradimo danes, bodo v veliki meri še pred potekom svoje "življenjske" dobe postali manj funkcionalni, če ne morda celo popolnoma.

Pa vendar, funkcionalnost je mesto, ki se ga težnja po nadzoru vsakič najraje polašča. Čeprav se standardi in posledično zakoni glede tega, kako velika mora biti spalnica za starše, ves čas spreminjajo, ostaja postavka o velikosti spalnice za starše prisotna ves čas.

O čem torej govorimo v trenutku, ko rečemo, da je nek arhitekturni objekt funkcionalen? To pomeni zgolj to, da ustreza naši že predhodno določeni predstavi o tem, kako nam lahko služi, kako ga lahko uporabljamo, torej temu, kar se nam kaže kot končno. Gre za zamenjavo naše določene predstave o funkciji nekega objekta s funkcionalnostjo objekta kot takega, kjer se naše predstave povnanjijo v totalizirajočem objektu.

Toda v tej premisi se kaže tudi mesto miselnega upora temu, kaj je funkcionalna arhitektura in kaj ne. Tako ugotovimo, da nobena arhitektura, noben arhitekturni objekt sam po sebi nima nobene vnaprejšnje funkcije, ta je lahko zgolj določena. Funkcijo arhitekture je potemtakem treba ne videti, ne prepoznati, pač pa je funkcijo arhitekturnega objekta treba tvoriti hkrati s funkcijo samo. Ne gre za to, da oblikujemo nekaj, kar je funkcionalno, pač pa je potrebno oblikovati samo funkcijo.

Vzemimo konkreten primer, ki bo skušal razkriti, kako se je funkcijo razumevalo ob samem vzniku ameriškega modernizma, iz katerega je izšla sintagma "Form follows function". Primer nam bo služil kot prikaz tega, da funkcija in funkcionalno tu ne nastopita kot nekaj, kar bi šele bilo potrebno oblikovati, pač pa nasprotno, razumemo jo kot že obstoječo in jo je zgolj potrebno odkriti.

Ob sintagmi Miesa Van der Roheta, "Less is more", velja "Form follows function" za najpogosteje uporabljano rečenico, s katero so prevladujoči apologeti modernistične arhitekture zagovarjali svoje delo in objekt. Avtorstvo obravnavane sintagme v splošnem pripisujemo ameriškemu arhitektu iz druge polovice 19. stoletja, Louisu Henriju Sullivanu, o katerem prvi stavki Wikipedije zapišejo, da gre za "očeta nebotičnikov" in "očeta modernizma".

Kako sintagme prispejo v jezik? Če predpostavimo, da v človeški zgodovini obstaja nekaj, čemur bi rekli dobe ali epohe, bi jih med seboj lahko ločili ravno s pojmi, preko katerih so se te dobe skušale razumeti, skušale razumeti svoj lasten čas. Če jih zgolj naštejemo nekaj: Spoznaj samega sebe, Ljubi svojega bližnjega, Sex and drugs and rock'n roll, Vsi drugačni - vsi enakopravni. Te dobe oblikujejo zelo zapletene dinamične aparate, ki v času minevanja dobe to samorazumevanje reproducirajo in znotraj tega procesa prezentirajo svoj nastanek, obstoj in konec, svoj etični raison d'etre.

Ekscelentna lastnost takih sintagem je, da v svoji abstraktnosti delujejo samoumevno, da jih je moč zlahka pomniti, da zvenijo tako nepredirno, da ne dovoljujejo vprašanj in ne omogočajo kritike. Vsak tak poprej omenjen aparat se ob sintagmah dopolnjuje tudi z naborom ostalih sredstev prezentacije, se s sredstvi kaže in upravičuje. Nabor teh sredstev ni majhen. Nasprotno, je domala vseobsegajoč in to, kaj in kako gradimo, ne velja pri tem za nobeno izjemo.

Pri Sullivanu sintagmo prvič zasledimo v članku iz leta 1896 z naslovom Umetniška obravnava visoke poslovne stavbe, v katerem sprva zapiše:

"Prepričan sem, da je samo bistvo vsakega problema to, da že vsebuje in predlaga lastno rešitev. Trdim, da je to zakon narave. Previdno torej preučimo elemente, poiščimo vsebovan predlog in s tem bistvo problema."

In kasneje v tekstu nadaljuje:

"Vse stvari v naravi imajo razsežnost, se pravi, obliko, zunanjo podobo, ki nam pove, kaj so, in se tako razlikujejo od nas in med seboj. V naravi tako oblike izražajo notranje življenje, izvirno lastnost; živali, drevesa, ptice, ribe, ki se nam kažejo. Te (oblike) so tako značilne, tako prepoznavne, da rečemo enostavno, da je 'naravno', da je to tako."

Ter zaključi odstavek:

"Neprenehoma bistvo stvari zavzema obliko iz snovi te stvari v tem neizrekljivem procesu, ki mu pravimo rojstvo in rast."

Preden se lotimo pasaže, kjer dokončno nastopi obravnavani diktum, poskušajmo ugotoviti, kakšen idejni red je Sullivan do sedaj že nakazal. Torej, rešitev je inherentna problemu in to ni neka človekova domislica glede poteka stvarstva, ampak je to že zakon narave - torej, narava ima zakone, naša prvenstvena naloga pa mora biti, da jih prepoznamo. V naravi dobijo stvari svojo obliko, oblika se manifestira v naravi, oblika izraža izvirne lastnosti. Narava je medij z zakoni, ki s prikazovanji oblik kaže na izvirne lastnosti stvari. Torej, ni na nas, da tvorimo rešitve, ker so rešitve vsebovane že v problemu. Rešitve je potrebno zgolj odkriti. Nadaljujmo:

"Naj bo to orel v letu ali odprt cvet jablane, garajoč delovni konj, radosten labod, vejast hrast, vijugast potok pri izviru, viseči oblaki nad soncem, oblika zmeraj sledi funkciji (form ever follows function) in tak je zakon ..."

In še:

"To je vse prežemajoč zakon vseh stvari, organskih in anorganskih; vseh stvari, fizičnih in metafizičnih, vseh človeških in nadčloveških stvari, vseh resničnih manifestacij glave, srca, duše; da je življenje moč prepoznati v svojem izrazu, da oblika zmeraj sledi funkciji. To je zakon. Smemo potemtakem dnevno kršiti ta zakon v svoji umetnosti? Ali smo tako dekadentni, tako slaboumni, tako skrajno šibkega vida, da ne zmoremo dojeti tako preproste resnice, tako zelo preproste? Je zares potem to zelo čudežna stvar, ali pa je nekaj tako navadnega, vsakdanjega, tako blizu nam, da ne moremo dojeti, da oblika, zunanji izraz, da bi oblikovanje česarkoli že, visoke poslovne stavbe, moralo v sami naravi stvari slediti funkcijam stavbe."

Čeprav se Sullivanov ius naturalis bere kot drugorazredna meditacija in se izteče v moralni nauk, pa njegovi trije f-i vendarle niso kar padli z milega neba. Mogoče je slišati odmev nečesa, čemur bi si lahko drznili reči naturalizem; naturalizem, po katerem je vzročno-posledično razmerje videno na način, da vse izhaja in nastaja po lastnostih in vzrokih, ki so že vsebovani v naravi, hkrati pa je potrebno poudariti, da to ni edini način, kako se je mislilo naravo, denimo od Bacona pa do Engelsa.

Tafuri začenja svoje delo Projekt in utopija ravno na točki vznika naturalizma, ko uvede francoskega jezuita in najbrž enega prvih arhitekturnih teoretikov, Marca-Antoina Laugierja, z navedbo iz njegovih Esejev o arhitekturi iz leta 1753. Tako pravi:

"Kdorkoli zna dobro narisati park, bo brez težave začrtal skladen načrt, po katerem je treba zgraditi mesto glede na njegovo lego in okoliščine. Potrebni so trgi, križišča in ceste. Potrebna je pravilnost in nenavadnost, razmerja in nasprotja, naključja, ki spreminjajo prizorišče, velik red v podrobnostih, zmeda, hrušč in trušč v celoti."

Tafuri komentira: "Če je mesto pojav, ki se priličuje 'naravnemu' procesu, nezgodovinskemu zato, ker je univerzalen, je osvobojeno vsakega upoštevanja, ki je strukturalne narave. Oblikovni 'naturalizem' služi v prvem trenutku za prepričevanje o objektivni nujnosti procesov, ki jih je sprožila predrevolucionarna buržoazija; v drugem trenutku služi pri utrditvi in zaščiti doseženih pridobitev pred vsako nadaljnjo spremembo.

Na drugi strani pa je funkcija tega naturalizma v tem, da umetniški dejavnosti zagotavlja ideološko vlogo v strogem pomenu. Ni naključje, da prav v trenutku, ko buržoazna ekonomija začenja odkrivati in utemeljevati lastne kategorije delovanja in razsojanja, ko "vrednotam" podaja vsebine, neposredno merljive z merili, ki jih narekujejo nove metode produkcije in menjave, da je namreč kriza starih sistemov "vrednot" takoj zakrita z vrnitvijo k novim sublimacijam, ki postanejo objektivne s sklicevanjem na univerzalnost Narave."

Zgolj dodajmo. V istem času kot Laugier je v Benetkah deloval še drug arhitekturni teoretik Carlo Lodoli, prav tako jezuit, ki so mu someščani nadeli ime kar Sokrat arhitekture. Sam ni izdal ničesar, so pa bil e njegove ideje povzete v knjigi Francesca Algarottija, Saggio sopra l'architettura. Tam je mogoče razbrati, da je bilo eno glavnih Lodolijevih načel to, da arhitektura ne sme reprezentirati ničesar, kar ni v funkciji, kar ni delujoči del strukture.

Kot ugotovi Tafuri, pri vzniku modernosti ne gre zgolj za to, da se človeka odrinja iz središča njegovega sveta, da se ga ukinja kot agenta neke ideje, ampak se vzpostavi gledišče, ki nosi v sebi ideje, ki da obstajajo neodvisno od človeka, postanejo objektivne s sklicevanjem na univerzalnost Narave. Form follows function tako nastopa kot gola etična razsodba. Rečeno s Foucaultom, gre za določitev novega épistemè. V svojem tekstu Postfunkcionalizem Peter Eisenman pravi, da ta épistemè izhaja iz nehumanističnega odnosa do relacije posameznika do njegovega fizičnega okolja. Ravno v tej razosebitvi relacije bi naj izgubili odnos subjekta napram objektu in dobili goli objekt versus objekt, saj je, rečeno s Tafurijem, v skladu z novimi metodami produkcije in menjave potrebno razmerja med njima meriti neposredno.

Funkcionalizem kot prevladujoča stilna manifestacija modernistične arhitekture je v času Sullivana sploh na ameriških tleh že v precejšnji meri dobival boj z arhitekturno doktrino Ecole de Beaux-Arts. Po Rotarju se je temeljni konflikt 19. stoletja na področju zidave vsaj na videz kazal kot prestižni spor, ki pa je nosil v sebi uveljavljanje tehnicizma proti dotedanjim praksam urejanja prostora in načina gradnje, šlo pa je za totalizacijo družbene ureditve po novem abstraktnem načelu, načelu profita:

"Ta boj za buržoazni napredek je imel (in še ima) svojo drugo prikrito plat: totalizacijo enega načela družbene ureditve oziroma imaginarno spremembo enega načina v zakon družbene organizacije in delovanja. To načelo je profit, ki bolj ali manj posredno povzroča odpravljanje ali degradiranje tistih ideologij, ki presegajo okvire buržoaznih "utilitarnih" oziroma "funkcionalnih" vrednot. Vladajoča ideologija - ekonomski liberalizem - dojema kot svoje nasprotnike tako restavracijske nostalgije kot ideologije antagonističnega razreda, ki so pogosto navzoče v tekstih istih avtorjev in so temeljni paradoks tedanjih socialnih utopij."

Eksplicirajmo! Je torej mogoče neposredno vzporediti načelo profita s sintagmo Form follows function, s katero se reprezentira funkcionalizem in vznik modernizma? Oboje je mogoče razumeti kot etično načelo buržoaznih ideologij. Form follows function smo prepoznali kot odsev naturalizma, ki izpodbija odnos posameznika do okolja na način, da je ta odnos že določen z zakoni in lastnostmi Narave same. Tovrstna razosebitev odnosa posameznika do objekta se jasno kaže tudi pri načelu profita, saj se ta odnos podredi metodam izmere te interakcije. Tvegajmo tezo, da se načelo profita najprej izpostavi kot rezultat meritev produkcije in menjave, hkrati pa kot načelo, ki šele v naslednji potezi produkcijo in menjavo tudi vrednoti in tako določa. Objekt postane funkcionalen na podlagi vrednotenja, ki ga zahteva načelo profita.

Kot se za prvo oddajo spodobi, smo z začetkom šele naleteli na kup čeri, s katerimi se bomo v tem letu spopadali pri umevanju tega, za kaj pravzaprav gre pri omenjeni arhitekturi. Drugo in tretjo oddajo bosta v marcu in aprilu pripravila Izidor Barši in Rastko Pečar, ki bosta nadaljevala v novembru začet cikel treh oddaj o političnih dimenzijah arhitekture. Za mikrofoni sva bila Mateja in Pia, v eter jo je lansiral Makis, napisal pa Peter.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness