Spoštovane, spoštovani. V zaključnem odstavku uvoda knjige Braca Rotarja Risarji : učenjaki, ideologije v urbanizmu in arhitekturi avtor sklene, da je področje zidave, kamor prišteva arhitekturo in urbanizem, privilegirano področje ideologije.

V njem deluje vladajoča ideologija v najobsežnejši orkestraciji in producira ideološka poroštva, ki so: "trdna kot beton, otipljiva kot stanovanjska stiska in prometna zagata, čutna kot prospekt ali panorama, logična kot zemeljska spekulacija, formalizirana kot mestni plan ali spekulativna kot diskurz urbanistične utopije," ter da je področje zidave preplet številnih in različnih form, zaradi česar, kot ugotovi, ni materialistične teorije oziroma znanosti na področju zidave, marveč se pojavlja kot predmet znanosti toliko, kolikor obstajajo znanosti na področjih ideologij, ki ga sestavljajo.

Dobrodošli v osemindvajsetem Hertz arhitektur. Kakor je bilo nakazano v predhodnem odstavku, si bomo nocoj vzeli čas za premislek o ideologiji naravnost v arhitekturi ali, če se želimo izraziti pretenciozno, v samem hercu arhitekture, v kolikor želimo sam naslov oddaje približati kakršnemukoli drugemu pomenu, kot pa da gre za oddajo o arhitekturi, ki jo pač proizvaja radijski medij.

Kadar govorimo o arhitekturi smo pogosto vajeni govoriti tudi o ideologiji. Na način, da se v arhitekturi ideologija preprosto zrcali. Toda, ali je odnos res tako enostaven? Kaj nam razumevanje odnosa med arhitekturo in ideologijo lahko pove o nekaterih vprašanjih arhitekture, ki smo si jih v teku oddaj že zastavljali?

Ko Rotar govori o ideoloških formah in ideoloških poroštvih se navezuje na koncepcije enega od začetnikov diskurzivne analize, francoskega filozofa in lingvista Michela Pêcheuxa, ki se je pod svoja dela v Cahiers pour l'analyse podpisoval s psevdonimom Thomas Herbert. Potem ko Rotar povzame razvoj mišljenja o ideologiji pri Marxu in Althusserju, uvede Herberta s postavko, da obstajata dva tipa ideoloških form. En tip predstavljajo empirične tehnične prakse, drugi tip pa tiste, ki tvorijo nujne pogoje politične prakse in so zvezane s samo konstitucijo družbe.

Tipa ideoloških form se razlikujeta po svoji strukturi. Medtem, ko ima empirično tehnični tip semantično funkcijo, kar pomeni pomen znakov oziroma besed samih, imajo tako poimenovane ideologije s spekulativno formo sintaksično funkcijo, kar v grobem pomeni, da imajo funkcijo sestavljanja pomenov.

Rotar pravi, da v empiričnih ideologijah nastopa produkcijski proces kot "logična", "racionalna" ali "smiselna" kombinacija surovine delovnega orodja in delovne sile, da pa je potreben diskurz, ki to določeno obliko produkcijskega načina osmišlja, vrednoti in, kar je ključno, jo reproducira - kot podobo in kot nadaljevanje materialnega procesa. Zato, ker se smisel in vrednost vzpostavita kot lastnost elementov tega procesa in ju subjekt v njih zgolj prepoznava, je mogoče reči, da imajo take ideologije empirično formo.

Spekulativne ideologije oblikujejo družbena razmerja in se oblikujejo kot zakon družbene formacije. Diskurzi so normativni, so diskurzi oblasti in gospostva in v temelju služijo reprodukciji družbenih in s tem oblastnih razmerij. Oblika diskurza je spekulativna, saj tvori svoje konstrukcije iz netematizirane podmene, pri čemer je ta podmena ravno oblastna narava temeljnih družbenih razmerij. Tako denimo mitologija univerzalizira določeno družbeno formo kot formo vesolja, božanskega občestva, katerih podoba bi naj bilo tako tudi človeško občestvo. Posnetek velja za original. Spekulativna ideologija je imaginarna podvojitev družbene konstitucije in družbo utemeljuje, jo oblikuje in ji zagotavlja reprodukcijo.

Herbert vsaki od ideoloških form prida tudi lastno modalnost, ki je pri empiričnih tehničnih praksah metaforična, pri spekulativnih formah pa je metonimična. Metafora in metonimija sta učinka. Tvorita se skozi razvoj treh ravni ideologije. Prva, semantična, raven členi "realnost" na minimalne sintagmične enote, druga, sintaksična, raven pa obsega pravila za kombiniranje minimalnih sintagmičnih enot, medtem ko tretja, retorična, raven s pomočjo metafore oziroma metonimije producira empirične oziroma spekulativne učinke.

Povedano drugače: empirična ideologija je sistem znakov, ki ureja obnašanje posameznikov v določenem procesu. Da lahko deluje kot normativni kod, vsebuje minimalno sintakso, medtem ko spekulativna ideologija nastopa kot sistem operacij, ki metaforične elemente uporabljajo. Te operacije so institucije in njihovi diskurzi. Empirično ideologijo tvori vez med dejanjem in besedo, spekulativno pa vez med institucijo in diskurzom.

Metaforični in metonimični  učinek predstavljata dve glavni obliki ideološkega poroštva in sta vsak zvezan s svojo ideološko formo. Empirično poroštvo ideologiji omogoča, da se vtisne v "dejstva" ali v "danosti" in vzpostavi sistemsko povezavo med percepcijo in zavestjo. Gre za zagotovilo, da znak nekaj označuje, da za označevalcem zmeraj tiči označenec.

Kadar pa gre za "prepričanje", ki je dano v obtok, za konsenz, ki se vije iz izkustva, dokazov ali mita in hkrati identificira subjektivnost z diskurzom, ki ga ta govori, pa govorimo o spekulativnem poroštvu in mimogrede, s tem se vzpostavi subjektivnost kot ideološka konstitucija.



Empirična in  spekulativna ideološka forma ne eksistirata sami zase, vendar zmeraj nastopata skupaj. Vsaka empirična forma mora imeti vsaj minimalno sintakso in vsaka spekulativna forma sestavlja iz določenih že tvorjenih označb. Od tod gre nadaljnji sklep, da ima vsaka ideološka forma, bodisi z bolj poudarjeno spekulativno formo bodisi empirično, dvojno formo, kar pomeni, da je tudi iluzija ideologije, semantična in sintaksična, dvojna. Pri empiričnih formah  se tvori vez med določenim pomenom in določeno realnostjo, ki je izven diskurza. Na tak način se denimo neka tehnična praksa v popolnosti formalizira in tvori svojo notranjo smiselnost. Kakor je bilo že mogoče razbrati iz dosedanjih povzemanj, sloni spekulativna forma ideologije na razmerjih med pomeni, ki dosegajo splošne forme diskurza. Razmerja med pomeni so razmerja vsake obstoječe konstitucije, kar pomeni, da družbene realnosti ne oblikujejo pomeni diskurza, pač pa to, kako se sestavijo, kako tvorijo neka obča pravila in smisel.

Kot smo že navedli v uvodnem odstavku, Rotar pove, da tehnika zidave nima lastne materialistične znanosti in se pojavlja kot znanost do te mere, kolikor je znanost del ideologij, ki tehniko zidave vzpostavljajo, in ki tehniki zidave nudijo svoje ideološko poroštvo.

Na empirični ravni arhitektura deluje kot poznavanje sistema torej kot umeščenost v sistem, ki uspe določene stvarne elemente, prepoznati kot osnovne gradnike, ki jih sestavlja v določeno celovitost, zaključenost, gotovost, trajanje. Nek tesar, ne nujno pismen, ve, kako določene elemente, ki jih izvzame iz neke danosti, s postavitvijo in velikostjo, sestaviti v nekaj, kar ima nek posredovan in družbeno konstitutiven smisel, kot so to dom za sorodstveno povezano skupino ljudi, vaška kašča ali gotska katedrala, kar pa je potrebno ločiti od diskurza o arhitekturi. Ta je lahko kritiški, interpretacijski, apologetski in znotraj teh ali ločeno tudi naredbeni. Tako se, pripeljani do svoje občosti, v arhitekturo kot nek navzven lasten jezik, vključujejo naddoločeni teleološki sistemi in se za privilegirano mesto ideologije tudi spopadajo.



Skozi to razumevanje ideologije v arhitekturi je mogoče razumeti, kaj pomeni, da se je arhitektura od Quatttrocenta naprej lahko uvrstila med artes liberales in se ločila od srednjeveških zidarskih in tesarskih cehovskih intrig. Tako Leon Battista Alberti v traktatu O arhitekturi pravi, da je arhitekt tisti, ki za razliko od tesarja zna, prvič, z razumom in čudovitim ter natančnim pravilom, z duhom in pametjo, ločevati reči, in, drugič, tisti, ki ve, kako je potrebno med gradbenim delom zbrati vse te materiale po gibanju in teži, da združevanje in kopičenje teles lahko učinkovito in častno služita človekovim potrebam, pri čemer potrebuje najbolj izbrano in pretanjeno vednost.

Tu se arhitektura loči od gole tehnike zidave na način, da se vzpostavi gospodovalno in izključevalno razmerje. Po Rotarju imamo na tem mestu opravka z ideološko zaporo, ki postavi arhitekturo kot operacijo, ki organizira zidavo in ji obenem daje v razumnosti sled duha, s tem namen, pomen in kar je teh reči. Arhitekt je umetnik, ker je tesar orodje.

Če se na tem mestu vrnemo k v uvodu zastavljenemu vprašanju o iskanju razmerja med arhitekturo in ideologijo, lahko iz sedaj povedanega sklepamo, da je arhitektura posledica prepleta več družbeno konstitutivnih ideoloških praks, ki si podrejajo, če upoštevamo razmerje med semantičnim in sintaksičnim, nujnost minimalne sintakse oziroma normativni kod empirično tehnične forme tehnike zidave. Arhitektura je vsakič natančno takšna, da omogoča diskurzom družbene konstitucije, ki jih, rečeno z Althusserjem, vršijo ideološki aparati države, zakriti družbena razmerja, ki temeljijo na menjavi, torej okoriščanju in profitu, ter tvorijo družbeno segregacijo.

Ponazorimo zgolj z nedolžnim nedavnim primerom. 21. novembra je bil v oddaji Kultura na Televiziji Slovenija objavljen prispevek o mednarodni konferenci Piranesi, ki se je 17. novembra odvila v Piranu in je letos nosila naslov Arhitektura je kultura. Andrej Hrausky, dolgoletni vodja arhitekturne galerije Dessa, je v prispevku za oddajo podal izjavo, v kateri pravi:



"Arhitektura, to ni, posebej v današnjih časih, nek del gospodarstva, panoga, ki ustvarja profit raznim investitorjem; arhitektura je dosti več, arhitektura je pravzaprav ozadje našega življenja."

Na ravni apologetskega diskurza o arhitekturi Hrausky v navedeni izjavi izvede trik, ki se ga ne bi sramoval niti sloviti Alberti. Hrauskemu uspe, da na področju gradnje postavi ločnico med gradnjo, ki je v prisotni družbeni ureditvi postala podrejena načelom profita in investicijskega špekulantstva. Taka gradnja zato ne more biti kultura in tako ni arhitektura, ki pa je "dosti več" in predstavlja "ozadje našega življenja". Ločnica "dosti več" nastopa tako v pomenu nasprotja kot v pomenu stopnje. Kakor je pri Albertiju arihtektura ločena od golega znanja o gradnji ali golega uveljavljanja načela profita, je hkrati tudi "več". Je, kakor že rečeno, bolj izbrana in bolj pretanjena vednost, ki ustvarja "ozadje našega življenja".

Ozadje našega življenja, ki bi ostalo povsem prazno, če ne bi ostalo podrejeno načelom oblastnih družbenih razmerij. Če povzamemo po Brunu Zeviju, da je arhitektura predvsem oblikovanje prostora, ki lovi sorazmerja prostora telesa in prostora, v katerem se telo nahaja, potem je potrebno ugotoviti, da je umetnost oblikovanja prostora v prvi meri vzgoja občutka tesnobe.

Toliko je bilo izrečenega v osemindvajsetem Hertz arhitektur.

Če vam bo v kontekstu lokalnih volitev, ki so ravno v teku, izjava: "Ljubljana je najlepše mesto na svetu, dje." odslej zvenela drugače, potem je namen oddaje dosežen. V kolikor se bo izšlo po načrtu, bomo znova na sporedu januarja, februarja in marca v naslednjem letu, ko bomo gostili razmišljanja študentov iz institucije Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani.