V tokratni oddaji bomo obravnavali teoretski tekst o arhitekturi. V začetku letošnjega leta je v okviru nove zbirke Teoretska praksa arhitekture, katere založnik je Založba ZRC, izšla druga knjiga z naslovom Kapsula: tipologija druge arhitekture. Njen avtor je Peter Šenk. Ta je po diplomi na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani študij nadaljeval na slovitem Berlageu v Rotterdamu, kasneje pa doktoriral na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem in je od leta 2014 habilitiran kot docent na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo v Mariboru.

Uvod. Knjiga sestoji iz štirih osnovnih poglavij: razvoj, katalog, medij, koda. V njih Šenk predstavi: zgodovinski pregled razvoja kapsule tako v teoriji kot v izvedenih primerih, katalogizira tipe kapsul, obravnava nabor lastnosti, ki naj bi jih kapsula zagotavljala, in jih obravnava kot sporočilo, ki bi lahko nagovorilo tudi sodobna razmišljanja o arhitekturi.

Osnovna razsežnost knjige se kaže v načinu obravnave obeh naslovnih pojmov, saj se avtor ne nasloni zgolj na eno izhodišče, čeprav bi bilo mogoče slediti razvoju pojma druga arhitektura skozi tekste Reynerja Banhama, ki so v petdesetih izhajali v londonskem Architectural Review. Avtor začenja z evidentiranjem razmišljanj in usmeritev, ki napeljujejo h kapsuli v času po drugi svetovni vojni, ko nuja obnove in rasti, nove politične razdelitve in izrazit tehnološki razvoj postavijo tedaj prevladujoč funkcionalistični modernizem pred nova vprašanja; eno teh je bilo tudi vprašanje eksistenčnega, ergo tudi bivanjskega minimuma. Nato nastopi obravnava nekaterih takratnih usmeritev, kjer je bilo razmišljanje o kapsuli osrednja ali pa zgolj dopolnjujoča tema in jih avtor začrta skozi tri glavne sklope.

Gre za Buckminsterja Fullerja, za Angleže iz skupine Independent Group, kamor umeščamo že omenjenega Banhama, Alison in Petra Smithsona, za prav tako angleški Archigram, tu govorimo o Petru Cooku, Warrenu Chalku, Michaelu Webbu, o Cedricu Priceu s projektom Fun Palace, ter o sklopu, ki obravnava Japonski metabolizem, kjer govorimo o Kishu Kurokawi, Fumihiku Makiju in ostalih. Žal bomo v nadaljevanju podrobneje povzeli zgolj nekaj od mnogih navedenih praks, ki pa bi glede na izbor morale zadostovati za osnovno predstavo o kapsuli in kapsularnem.

Skozi to evidenco so tipi kapsul katalogizirani glede na to, ali so posamezne celice priključne ali avtonomne, ter obravnavani glede na zastopanost lastnosti: zunanjost ovoja, notranjost ovoja, celovitost, začasnost in mobilnost. Ob tem so navedeni številni primeri, ob katerih lahko spremljamo raznolikost pojavnosti in manifestacije kapsul nekaterih praks, od denimo avstrijske skupine Haus-Rucker-Co, francoskega umetnika Chenéaca do Makrolaba Marka Peljhana. V zaključku je podan bolj splošen razmislek v smer, kako je ideja kapsule, ki je bila sprva pospremljena z določenim utopičnim kontekstom, uspela postati arhitekturni tip, ter da je treba ob tem, ko nima več neposrednega utopičnega nagovora, ideje o arhitekturi, ki so v petdesetih majale teror funkcionalizma, prepoznati ne zgolj kot morda napačne, ampak hkrati tudi kot optimistične.

Druga arhitektura. Nigel Whiteley v svoji biografski knjigi Reyner Banham: Historian of immediate future povzame Banhamov koncept druge arhitekture kot arhitekture, ki zavrača abstraktne, formalno izpeljane koncepte in forme v prid prisotnosti človeka, znamenjem življenja in simbolom bivanja v družbi masovne proizvodnje, kar je po Banhamu osnovni atribut Druge dobe strojev. Toda z izrazom druga, v izvirniku autre, Banham ne vzporeja druge arhitekture kot arhitekture masovne proizvodnje, pač pa se navezuje na tekst francoskega umetnostnega kritika in kuratorja Michela Taipeja  Art autre [art otrɘ] iz leta 1952, v katerem ta zagovarja dela nekaterih likovnikov, denimo Nizozemcev Karla Appela in Willema de Kooninga, ki jim prelom z vsakršno tradicijo pomeni osnovno izhodišče lastnega ustvarjanja.

Autre tako pomeni prepoznavanje tradicije kot abstraktne ter hkrati pomeni zavezo k prelomu in preseganju in s tem stik z danim trenutkom družbene, tehnološke, arhitekturne ali katere koli druge realnosti, in kar je ključno; za Banhama je bila tehnologija v tistem času "moralno, družbeno in politično nevtralna". Učinke tehnologije je smatral za emancipatorne in celo zavezujoče. V svoji knjigi Theory and Design in the First Machine Age o arhitektu, ki ne bo nameraval "teči s tehnologijo", pravi, "da bo morda ugotovil, da se je tehnološka kultura odločila nadaljevati brez njega." Ko sta Peter in Alison Smithson leta 1953 skupaj z Eduardom Paolozzijem in Nigelom Hendersonom na Inštitutu za sodobno umetnost postavila razstavo Parallel of Art and Life, je v tem Banham prepoznal držo, ki je pomenila ponovno ovrednotenje izvorov modernega gibanja, katerih rešitve so skozi to prevrednotenje arhitekture kot neposrednega rezultata načina življenja kazale nov in brutalen izraz. Druga arhitektura je pomenila provokativni ugovor formalni estetizaciji funkcionalizma. Leta 1955 je Banham v članku prvič objavil izraz The New Brutalism; odpor je dobil svoje ime.

Kapsula. S kapsulo danes lahko danes glede na področje in obliko rabe mislimo marsikaj. Izraz je prisoten v medicinskih, tehnoloških, bioloških vedah, ob tem pa ima določen pomen tudi v jeziku arhitekture in oblikah vednosti o prostoru. Po Güntherju Feuersteinu – ta je v šestdesetih v sodelovanju s skupino Haus-Rucker-Co, Coop Himmelb(l)au in ostalimi vzpostavil poseben arhitekturni študentski seminar Klubseminar der Architekturstudenten - je kapsula "najmanjše, še prenosljivo, avtonomno in s komunikacijami dobro opremljeno okolje." Vendar Šenk opozori, da se pojem kapsula kot prostorski koncept v sodobnosti uporablja tudi za večje, razsežnejše, zamejene, varovane in/ali nadzorovane prostore. Razlika je namreč v tem, ali se kapsula misli zgolj kot arhitekturni objekt ali pa kot prostorski koncept.

Lieven de Cauter smatra kapsulo kot arhitekturni objekt v okviru tehnološke kapsulizacije oziroma kapsularne civilizacije, da pa je trend kapsulizacije naše eksistence splošen in ga je moč evidentirati tudi v širših urbanih okoljih in posebnih sodobnih mikroambientih, kjer govorimo o elementih tehnološke protetike in virtualnih kapsulah. Tako imamo na eni strani: zamejene stanovanjske skupnosti, prometna vozlišča, nakupovalna središča, ter na drugi: walkman, monitor, mobilni telefon. Kot arhitekturni objekt je za de Cauterja, v tem se navezuje na Marshalla McLuhana, kapsulo mogoče razumeti kot zaščitno napravo pred naraščajočo hitrostjo gibanja in sklepa, da bolj ko postajamo mobilni, bolj postaja našo lastno vedenje nepremično in kapsularno. Zanj smo postali sedeči nomadi. Dodati velja, da de Cauter svojega koncepta ne izvzema iz bolj splošnih teorij, pač pa se navezuje na mnoge ostale sodobne prostorske koncepte, kot so denimo: heterotopija Michela Foucaulta, hiperrealnost Baudrillarda, nekraj Marca Augéja.

Prvi primer. Po obnovitvenih petdesetih London krene v nora "pop" in "vesoljska" šestdeseta. Leta 1964 skupina Archigram nastopi s svojo študijo Plug-in City. Ta je bila predstavljena kot odgovor na vprašanje reševanja stanovanjskega problema v Veliki Britaniji. Ideja projekta je bila v korelaciji dveh osnovnih elementov - infrastrukturne megastrukture in pločevinaste bivalne kabine. Te bi se lahko prosto pripenjale na megastrukturno ogrodje. Banham je koncept plug-in - vpenjanje serijsko izdelanih modularnih elementov - označil za "predhodnika nove generacije, ki o neskončnosti ne razmišlja kot Gropius o sestavljanju posameznih gradbenih elementov, ampak o sestavljanju delov, ki so enote dovolj velike tudi za bivanje." Glede na izhodišča avtorjev študije, v prvi vrsti Petra Cooka, naj bi Plug-in City predstavljal kritiko načrtovanega in reguliranega mesta, ter da konvencionalni pristopi k arhitekturi več ne ustrezajo vedenjskim vzorcem in načinu bivanja sodobnega človeka, ki pa v živem mestu postane ultimativni subjekt in principal conditioner, če si zveze ne drznemo prevesti. Po Cooku je Plug-in City primer demokratičnega mesta v neprestanem nastajanju. Teoretsko nedovršenost Archigramovih propozicij je Banham označil za pičlo v teoriji in razkošno v risanju in spretnosti, a jih kljub temu vidi kot glavne možne protagoniste druge arhitekture.

Drugi primer. V domala istem času je bil takrat na Japonskem že nekaj let na pohodu metabolizem. Gibanje je zajemalo arhitekturo, industrijsko oblikovanje in urbanizem in leta 1960 svoj obstoj naglasilo z deklaracijo Metabolizem 1960 - predlogi za novi urbanizem. V njem "izpostavijo stališče do človeške družbe kot dela, ki skupaj z živalmi in rastlinami tvori trajno naravno celoto, kjer je tehnologija 'podaljšek človečnosti'" in eksplicirajo: "Človeško družbo razumemo kot vitalen proces, kot neprekinjen razvoj od atoma do nebule. … Z našimi predlogi skušamo pospešiti aktivni metabolični razvoj naše družbe." Leta 1968 opiše Robin Boyd Kisha Kurokawo kot "najbolj nemirnega člana skupine metabolistov ter njihovega gostobesednega, plodovitega, briljantnega in pogosto nerazumljivega predstavnika, po zaslugi katerega se zdi metafizika metabolizma prenapihnjena glede na izvedene primere in težko dostopna."

Leta 1969 objavi Kisho Kurokawa v reviji Space Design članek Capsule Declaration. V njem razloži, da je njegov namen prodreti v obstoječi red, razbiti arhitekturo na enote za posameznike in nato skušati vzpostaviti nov red. Kapsulo definira kot kiborško arhitekturo, "ki ni pripomoček, ampak v človekove življenjske funkcije integrirana priprava, ki naj bi človeku omogočala preživetje" ter kot "pripravo, ki postane življenjski prostor, ko človek nima možnosti živeti drugje." Za Kurokawo kapsula odseva potrebo posameznika po selektivnem "filtru", da bi lahko "obnovil subjektivnost in neodvisnost", hkrati pa ima vlogo reforme družbe, saj bi naj kot habitat sodobnega nomada izpolnila svobodo družbene in prostorske realnosti.

Sklep. Večino zgodnih praks obravnave kapsule podčrtuje nereflektirano zaupanje v tehnološko podprto boljšo prihodnost. CIAM-ovske tehnokratske principe urejanja bi naj zamenjali takšni ali drugačni načini samourejanja. Namen kapsule je bil človeku zagotoviti popolno neodvisnost. Toda de Cauter pravi, ko se navezuje na Foucaulta oziroma Deleuza, da je kapsula idealna prostorska konfiguracija družbe nadzora. Namreč, bolj ko je ta nadzor povnanjen, eksternaliziran, bolj je naše okolje kapsulirano, na tak način izključujoče in polarizirano, zato manj urbano in manj demokratično.

Problem je v tem, kako je tehnološki optimizem, ki je razvil kapsulo iz volje po osvoboditvi, po individualnosti in samozadostnosti, privedel Banhamovo drugo arhitekturo do segregiranih prostorov, katerih omreženost ali vključenost je popolnoma nadzorovana in popolnoma zamejena? Šenkov sklep je optimističen. Ob tem, ko poudari problematičnost kapsule kot nadzorovane in nadzorujoče priprave "za pogojevanje ali celo evgenično preoblikovanje telesa", je ta priprava vendarle lahko tudi tisto, kar z odmikom zagotavlja refleksijo. Med drugimi prav tako refleksijo "o arhitekturnih instrumentih tudi za, morda zgolj utopično, odgovornejšo ter bolj heterogeno družbo".

Šenk ima v tem prav. Morda ironično, vendar vredno vzeti zares. V zaporu je nastalo nekaj tako optimističnega, kot je Cervantesov Don Kihot, izgon v Sibirijo je formiral Dostojevskega, brez izkušnje holokavsta se ne bi tako previdno zavedali lastne sprevrženosti in krhkosti civiliziranosti. Zamišljanje drugačnega je zamišljanje neobstoječega. Banhamova druga arhitektura je bila poskus mišljenja onkraj CIAM-ovskega terorja. Nerodno je zgolj to, da je sam arhitekturni objekt, ki bi naj omogočil osvoboditev, lahko postal tip neke nove oblike podrejanja. Nemogoče je na tem mestu odgovoriti na to, ali je udejanjena ideja osvoboditve nujno novo ime terorja in nemogoče je, da bi tak ali drugačen optimizem lahko bil zagotovilo boljše prihodnosti. Optimizem se pokaže nujen šele v trenutku njegove negacije, v trenutku možnosti de Cauterjeve prerokbe pogube kot edine usode. Zato je optimizem tudi odpor, zato je optimizem lahko tudi druga arhitektura in ravno zato je kapsula tip druge arhitekture.