Spoštovane in spoštovani, poslušate oseminštirideseto oddajo Hertz arhitektur. Tokrat o iskrenosti v arhitekturi.

Pojem se je postavil kot arhitekturno aktualen v kontekstu pravkar zaključene devetintridesete konference Piranski dnevi arhitekture, ki je letos, potekla pod naslovom Iskrenost v arhitekturi. V programskem sežetku letošnjih Piranskih dni nam je, med drugim, razloženo, da se danes soočamo »z vprašanji reševanja problemov pandemije, ekonomskih zlomov, okoljskih sprememb, globalnih vplivov vojne« in pa, ne smemo pozabiti, z vprašanji socialnih omrežij ter digitalizacijo informacij. Na kratko, soočamo se s trenutno družbeno-politično situacijo. Ob vsem tem »se postavlja vprašanje pristnosti in razumevanja dobre arhitekture«. In končno vprašanje: »Kako naj bo v tej kompleksni družbi arhitektura še sploh iskrena v svoji pripovednosti, materialnem izrazu, kontekstu, namenu, interpretaciji zgodovinskih plasti?«.

Jasno gre pri temah Piranskih dni tudi za neke vrste pragmatizem. Tema mora vedno hkrati bežno opraviti nalogo nanašanja na trenutno družbeno-politično situacijo ali vsaj na en vidik trenutne družbeno-politične situacije. To nalogo opravlja, ker se tema nanaša na nekaj, kar se nanaša na trenutni program stroke oziroma skupine strokovnjakov kot družbene skupine. To nalogo opravlja bežno, morda namerno nenatančno ali posplošeno, ker ta družbena skupina zaradi svojega protislovnega položaja v trenutni družbeno-politični situaciji ne more vzdrževati trajnih skupnih programov. Na primer: na eni strani družno regulira reprodukcijo svoje institucije – reprodukcijo veščin, pritok delovne sile, obrambo privilegijev, statusov, standardov. Na drugi strani jih mora individualno spodkopavati, saj svojo storitev realizira na trgu.

Drugače rečeno: arhitekturi gre za družbeno priznanje skozi realizacijo vrednot. A edino družbeno priznano družbeno priznanje v trenutni družbeno-politični situaciji je družbeno priznanje skozi realizacijo vrednosti. Arhitekturni program mora zato mistificirati protislovje med vrednoto in vrednostjo oziroma predlagati  konstruktivno razrešitev tega prostislovja, četudi začasno. Izbor teme je zato podrejen tudi temu praktičnemu kriteriju. Osrednja regionalna strokovna konferenca svoji stroki dolguje tudi kaj praktičnega. To ne pomeni, da je tematska pozornost mimo. Pomeni pa, da je ne moremo obravnavati, kot se enostavno ponuja, to je kot zavestni in splošni program. Osredotočili bi se torej na eno praktično razrešitev protislovja, ki jo predstavlja en izbor govorcev in govork na konferenci.

V ta izbor lahko enostavno uvrstimo italijanski podalpski biro franzosomarinelli in avstrijski nadalpski biro Innauer Matt Architekten. Vsi so iste generacije, ukoreninjeni v isti regiji in gospodarsko podobno pozicionirani. Gre za manjše arhitekturne obrate, običajno za skupino dveh avtorjev. Ta dva butična biroja uspešno obvladujeta regionalno projektivno nišo manjših javnih objektov in enodružinskih hiš, zaradi nekega razloga tudi gorskih kapelic ali bivakov. Arhitekturno-estetsko ju druži vzvišena uporaba betona, tudi preko estetizacije surovega, in ekspresionizem lesenih strukturnih elementov.

Njuno nanašanje na iskrenost je znotraj konference posebne oblike: francosomarinelli in Innauer Matt Architekten stavita, da je materialnost tista, ki je iskrena. Pri Italijanih gre morda za enostavnejšo formulo, kjer je že sama prisotnost materiala iskreno pričevanje, da je ta material prisoten. In to nekaj pomeni. Hm … Pri Avstrijcih je morda več poudarka na iskreni obdelavi materiala ali na iskrenem odnosu do materiala, posledično na iskrenosti arhitekturnega dela – gradnje.

Četudi je izhodišče letošnjega osredotočanja na iskrenost tudi vprašanje možnosti iskrenosti v trenutni družbeno-politični situaciji – natančneje se na konferenci večkrat zastavi vprašanje iskrenosti do položaja gradbene industrije v okoljski krizi –, biro francosomarinelli zavračajo takšno, z njihovimi besedami »ideološko«, pojmovanje iskrenosti.

Morebitna ekološka smotrnost njihove uporabe lokalnih materialov in recikliranja ruševin je lahko zgolj slučajna posledica njihovega obrata k notranjosti, h kontemplaciji iskrenosti samostojnega arhitekturnega artefakta. Implikacija je, sklepamo, da je edino iskreno arhitekturno dejanje sublimirati marginalizacijo svojega področja in nemoč komplementirati z globokim tuhtanjem, na primer o betonu.

Tako sklepamo, ker se je takšen obris arhitekturne zavesti že pojavil. Spomnimo se, da je arhitekturni solipsizem ob objektivni krizi družbenega položaja arhitekture že preizkušen recept. Formalizmu poznega modernizma, vrnitvi k instanci čiste forme, brez utopije, je takrat Tafuri prizanesel z besedami, da nam je »ljubša iskrenost tistega, ki ima toliko poguma, da govori o molčeči in neaktualni »čistosti«, kot pa mistifikacije, ki z ideološkimi krpami poskušajo zakrpati arhitekturo, pa čeprav iskrenost sama še vedno zakriva ideološki navdih, ki je patetičen zaradi svojega anahronizma.«

Prva pomembna ugotovitev mora torej biti, da je antitendenca iskrenih arhitektov in arhitektk zgodovinski pojav. Nastopi v specifičnih zgodovinskih okoliščinah, ni slučajni in nikakor brezčasni default arhitekturnega snovanja, kot bi se resigniran minimalizem želel predstaviti.

Drugič pa se je treba iskreno vprašati o funkciji, o delovanju tega strukturnega pojava tako znotraj stroke kot izven nje.

Najprej torej o nekaterih pogojih, ki iskrenim evropskim butičnim birojem odpro vrata. V grobem bi lahko rekli, da teoretsko mrežo, kjer iskrenost lahko zasede osrednje mesto, ponudi fenomenološka razlaga in razumevanje arhitekturnega dela. Pomembni prispevki k temu so kritike postmodernizma v devetdesetih. Tako svoje početje kontekstualizira Kenneth Frampton. V njegovem Pozivu k redu imenuje problem, »med katerimi ne najmanj pomemben je dandanašnja težnja, da bi se arhitektura zvêdla na scenografijo.« In nadaljuje:

»Ta odziv je odgovor na vsesplošno zmagoslavje okrašene lope Roberta Venturija, na tisti vse preveč razširjeni sindrom, znotraj katerega je zavetje zapakirano kot velikansko blago. Med prednostmi scenografskega pristopa je dejstvo, da je mogoče njegove rezultate eminentno amortizirati, z vsemi posledicami, kar jih to vključuje za prihodnost okolja. Seveda nimamo v mislih prijetnega razpada romanticizma devetnajstega stoletja, temveč popolno osiromašenje, značilno za kulturo blag.«

Nihilizem postmodernizma, tako Frampton, arhitekturo reducira na blago in nas s tem vodi v kulturni propad. V tej nujnosti se išče nove utemeljitve arhitekturnega snovanja v pozitivnih ontoloških kategorijah. Kako natančneje to razume Frampton ni nujno, ali pa sploh ne, sorodno iskrenim arhitektom, ki jih obravnavamo. Soroden je ključ, ki iz zgodovine napravi selekcijo iskrene arhitekture. Postpostmodernizem namreč ideje iskrene arhitekture ne obnavlja iz enega zaključenega zgodovinskega stanja – bistvo arhitekture nima zgodovine. Iz kopice arhitekturnih razsežnosti izbere njeno materialno izdelanost, samo kopičenje drugih razsežnosti pa zavrne kot arbitrarno. Takšen kriterij omogoča potrditev arhitekturne obrti oziroma veščine tudi v pogojih industrijske družbe. Ker pa zgodovina industrijskega razvoja pravzaprav to veščino odpravlja, se iskreno arhitekturo najde predvsem v regionalno občutljivih odklonih od modernizma.

Toda, Framptonov kritični program oblikovanja teoretskih kriterijev, ki bi obnovil pozicijo arhitekture upora, se v našem primeru ne prevaja v celoti v prakso. francosomarinelli in Innauer Matt Architekten nimata kritičnega programa, imata pa fenomenološko razlago arhitekture, ki protislovje med arhitekturno veščino in industrijskim izdelkom razrešuje v primernem estetskem programu.

Toda zakaj iskrenost v arhitekturi danes privzema takšno obliko in ne drugačne? Najbrž tako nizek kriterij iskrenosti – pač biti tam – ne zadane bistva, ali pač?

Da gre za specifično historično stanje sodobne arhitekture, se je jasno izkazalo na razpravi po koncu predavanj. Izpostavljena biroja in pogojno še češkoslovaški Atelier 111 prihodnost arhitekture razumejo kot nadaljevanje izpopolnjenega obrtniškega motrenja evropske postindustrijske krajine. Komentar starejše in sistemske arhitektke, da je sámo arhitekturno delo lahko predmet spreminjanja in da lahko stroka tudi sama sebe vzame za predmet spreminjanja, je naletel na nezainteresirana ali zmedena ušesa. Ponavljamo, pri izbranih iskrenih arhitektih in arhitektkah gre za biroje v enakem gospodarskem položaju – so relativno nov in majhen obrat na trgu arhitekturnih storitev. Z enakim razponom tipov naročnikov – regionalni kapital ter znotraj svojih držav periferni javni naročniki – in posledično z dokaj enakim programskim razponom njihovega portfolia.

Njihova dela so postvarjeno zavezništvo med produktivnim kreativnim sektorjem in evropskimi kohezijskimi sredstvi. Gre za edino primerno arhitekturo, ki lahko v pogojih zadržanih in usmerjenih razvojnih investicij brez usodnih posledic ter dovolj dvoumno pripravi izbrane regije za naslednji produktivni cikel.

Da v italijanskem in avstrijskem primeru stvar izpade – enostavno rečeno – okusnejša kot pri češkoslovaški ruralni prenovi, je posledica različnih organskih sestav kapitala posameznih nacionalnih ekonomij in njihovega položaja znotraj Evropske unije. V severnoitalijanskem in avstrijskem primeru je primarni smisel, ali vsaj eden izmed smislov, kohezijskih ali drugih javnih sredstev, da se iztečejo regionalnim uveljavljenim izvajalcem, da subvencionirajo regionalni industrijski kapital. Na Češkoslovaškem pa je zasebna ruralna prenova odgovorna enostavnejšemu ciklu ovrednotenja.

Koliko si arhitekti in arhitektke znotraj teh parametrov lahko dovolijo, je seveda še vedno odprto. Še kako določujoča trenutna družbeno-politična situacija ne odpravi izbire. Ampak to v trenutni družbeno-politični situaciji ni pretirano zanimivo vprašanje. In ker gre tudi nam iskreno za stvar, vprašanju funkcionalnosti arhitekturne ideologije do občih planov sledi pomembnejše vprašanje disfunkcionalnosti iste do morebitnih strokovnih planov.

Ostali smo pri ugotovitvi, da ravno dobi najperverznejše podrejenosti nemški gradbeni industriji in finančni geografiji »postindustrijske« Evrope ustreza najbolj frigidna estetika naivne iskrenosti, ki od svojega občinstva zahteva, da v enostavni prisotnosti nekega materiala ali v enostavnem ujemanju orientacij prostorskih elementov vidi vrednost iskrenega dela nasploh in vrednost arhitekturnega dela posebej.

Stava je seveda ta, da ob mistifikaciji projektantske tehnike enostavne mehansko aplicirane računalniške geometrijske igre in ob mistifikaciji menedžeriranja nabave materialov ter storitev občinstvo od iskrene arhitekture ne bo zahtevalo nazaj ničesar.

Kljub razdelanemu žargonu pa ima pričevalnost betonske gorske kapelice, če vzamemo najiskrenejši projekt Innauer Matt Architekten, svoje meje. Poskusi fizičnih realizacij metafizičnih prvin gradnje imajo – posebej v tej niši arhitekturnega projektiranja – praktične prepreke.

Ukoreninjenost v kraj arhitekturni program nujno omeji na ozko domačijstvo, kjer se samoizobči iz delovanja na splošni ravni. Takšne arhitekture se zato v trenutni družbeno-politični situaciji ne more razpečevati preko pedagoške sistematizacije iskrenega projektiranja, ampak preko obljube v besedi in fotografiji. Teoretsko luknjo nadomesti žargon identitete, avtentičnosti in prisotnosti. Utemeljevanje arhitekturnega početja prepričuje, da moraš biti tam, da bi poštekal, hkrati pa je tam namenoma stran. In tudi če prekršiš to distanco, je ta spet vzpostavljena, ko ob prisotnosti betonske gorske kapelice ugotoviš, da ne obstaja zgodovinsko legitimni subjekt, ki bi ga hkrati nagovarjala tako sakralni solipsizem programa kapelice kot naivna industrijska obnova obrtniške avre. Toda razmislek o tem bi terjal priznanje, da imajo stvari tudi zgodovinsko pogojene pomene, ne samo maso.

S fotografije iskrene arhitekture je nujno abstrahirana ne samo figura, ampak vsako življenje. Prvič, ker realno življenje avstrijske gorske periferije ne sodeluje v pričevalnosti vrednot, ki jih arhitekt ali arhitektka pripisujeta svojemu delu. Biro Innauer Matt Arhitekten v svojem predavanju to celo izpostavita in iskreno poročata o soočenju arhitekturnega intelektualizma in pričakovanj lokalnih ekskluzivnih skupin.

Hkrati bi prisotnost tega življenja na arhitekturni fotografiji razkrila absolutno distanco med občinstvom in kapelico. Če nas podobe betona in minimalističnega detajla izsiljujejo z vabilom: »pridi in šele poštekaj,« pa podobe realnega življenja odslavljajo z iskrenejšim:: »raus iz moje gore«. Estetika obnove pravšnjega življenja je zato nujno sterilna.

Žargon iskrenosti je za upravičevanje arhitekture zaman. Ne samo da ne vzpostavlja vsaj delne predvidljivosti zveze med iskrenimi nameni in učinki, ampak stroko napravi v nerodno ideologinjo rodu ter grude. Kot ideologija regionalnih zavezništev je žargon iskrenosti nezanesljiv izven izbranih regionalnih centrov jedrne Evrope.

Predvsem pa, čisto odkrito, je okolialpska iskrenost materialov intelektualno dolgočasna. Legitimno najbolj cenjeni in »mojstrski« izdelki sodobne arhitekturne kulture ostajajo neponovljivi, neizrekljivi, zaviti v meglo in obskurantizem. Da njihov avtor, guru iskrene arhitekture Peter Zumthor, svojemu učbeniku iskrene arhitekture da naslov Thinking architecture in v njem vztraja na mutavosti, lahko dojamemo le kot največji cinizem.