»Kulturni obrat« Fredrica Jamesona

»Kulturni obrat« Fredrica Jamesona

Recenzija izdelka
18. 9. 2012 - 13.00

Ameriški teoretik Fredric Jameson nekje v knjigi »Kulturni obrat«, ki je izšla spomladi pri založbi Studia Humanitatis, zapiše, da obstoji perverzna želja po tem, da bi se z enotnim konceptom zgrabilo tako raznoroden in kaotičen fenomen, kot je postmoderna. Ta perverzna želja je zgolj maska za še večjo pogoltnost, ki se skriva za tem, da bi zagospodovali nad celotno zgodovino. Ali smo lahko nekoliko zlobni in ameriškega marksista, ki je na oder kulture prinesel termine, kot so finančni kapital, konec umetnosti, zemljiške špekulacije, reaktualizacija razrednega boja, okličemo za perverzneža?

Znano je, da je Jameson v sedemdesetih letih postavil eno najbolj odmevnih paradigem, ki so celostno razložile delovanje nekega zelo amorfnega pojava z imenom postmoderna. Pri tem so šestdeseta leta postavljena kot rez, kot izhodišče, kjer se v kulturi zvrsti serija inovacij na vseh ravneh, izrazito dejavno pa so ti premiki vidni v arhitekturi, gledališču, filmu in glasbi. Ti premiki se oblikujejo kot odklon, kot negacija premis moderne, kot zanikanje viskomodernistične umetnosti, obenem pa se v marsičem artikulirajo kot protest proti vladajoči ideologiji, ki jo najbolj uteleša Vietnamska vojna. Jameson na tej točki postavi znani enačaj med kulturo in logiko poznega kapitalizma ter pravi, da je »vsako stališče o postmodernizmu v kulturi hkrati politično stališče o naravi multinacionalnega kapitalizma danes.« Jameson tako v polje marksistične analize vpotegne kulturo na način, da jo bere kot aplikacijo, kot afirmacijo poznega kapitalizma in pravi, da »na kulturnem področju postmodernost nedvomno označuje zasedbo vsega, kar je zunaj komercialne kulture, vsrkavanje vseh oblik visoke in nizke umetnosti, vključno s samo produkcijo podob.« Ob tem pa se je razpasla tudi množična kultura, kar je za Jamesona samo drugo ime za ameriško kulturo.

Kar sedaj prinaša knjigo »Kulturni obrat«, kjer so v osmih poglavjih zbrani eseji, nastali med leti 1983 in 1998, je to, da Jameson tej svoji življenjski tezi in vsem njenim kritikom postavi ogledalo. V teh spisih, ki se sprehajajo po Jamesonovih klasičnih temah, torej od kapitalizma, kulture, raznovrstnih umetniških praks in prostora, s časovno distanco pogleda nazaj in v svojem tipično prodornem, a hudomušnem slogu pove, kje zadeva stoji in kje bi jo veljalo še ojačati. Teoretizacija sedanjosti je namreč kočljiva reč, mogoče za um celo najtežja, zato Jameson zapiše, da vsa teorija postmodernizma spominja na preorokovanje, pri katerem nekaj kart manjka. Finančni kapital se tu na raznovrstnih primerih, predvsem pa z razvidno linijo dominacije na področju arhitekture, skupaj z globalizacijo pokaže kot ena od temeljnih potez poznega kapitalizma.

V postmoderni, kjer postane kultura ekonomsko oziroma blagovno uravnana, se domala vse v umetnosti sprevrže v shizofrenijo in pastiš, pod katerim Jameson razume »prazno parodijo, ki je zgubila smisel za humor.« Tu sodobno kapitalistično mesto kaže podobo heterogenosti in razlik, ki pa dejansko uprostorja najbolj standardizirano in uniformno družbeno realnost v zgodovini: navidezna heterogenost je obraz popolne homogenosti. Tu se kot temeljni problem kažejo reprezentacije in mediji, saj je vse podrejeno nenehnim spremembam mode in medijskih podob do točke, ko se nič več ne spreminja. Tu se na novo artikulira razlika med ruralnim in urbanim, ker urbano postane družbeno na splošno, v prostor pa stopi nova absolutna časovnost. 

Ker Jameson ob Heglu in Marxu prebira Nietzscheja, Deleuza in  Heideggerja in grmado sodobnih avtorjev, nas ne sme presenetiti, da tudi »Kulturni obrat« ostaja izven meja nekega golega, trdega marksističnega branja naše družbene realnosti. Z izdelanimi parabolami in kopico primerov, med katerimi so številni s področja arhitekture in urbanizma, odstira mehanizme, za katere se zdi, da nekje podtalno poganjajo gladko delujoč stroj poznega kapitalizma. Bistra spremna beseda Primoža Krašovca, ki je eseje tudi prevedel, pa knjigo umešča v družbeni in teoretski kontekst njenega nastanka.

»Kulturni obrat« tako gradi teoretski sistem, ki skuša biti v vsakem pogledu totalen in za katerega izgleda, da ga je mogoče aplicirati na vse, kar diši po sodobnem. Pri tem ne smemo spregledati, da je ta svet, kot ga kaže materialistična interpretacija, zgolj eden od možnih pogledov filozofskega mišljenja. Jamesonova totalizirajoča pozicija je prepričljiva in priporočljiva v branje, vendar ostaja le eden od možnih vidikov interpretacije sedanjosti.

V postmoderno je spet šla na kapučin Mateja Kurir.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness