Čaranje z viri

Čaranje z viri

Recenzija izdelka
Kaliban in čarovnica
24. 3. 2020 - 13.30

Da sta telo ženske in nadzor nad reprodukcijo eno osrednjih področij feminističnih bojev, je danes skoraj samoumevno. A kako je prišlo do tega in zakaj, je malo manj samoumevno. To vprašanje raziskuje Silvia Federici v knjigi Kaliban in čarovnica: Ženske, telo in prvotna akumulacija, ki je v slovenščini nedavno izšla pri založbi Sophia v prevodu Tee Hvale. Gre za delo, ki vse od svojega izida leta 2004 zavzema mesto enega temeljnih del marksistične feministične teorije. To niti ne čudi, saj si zadaja ambiciozno nalogo. Po eni strani želi razširiti Marxov koncept prvotne akumulacije na oblikovanje spolne delitve dela in preoblikovanje ženskih teles v stroje za proizvodnjo novih delavcev, po drugi strani pa razširiti Foucaultov prikaz discipliniranja delavstva na discipliniranje ženskih teles, namenjenih reprodukciji. 

Avtoričina analiza se osredotoča na obdobje prehoda iz fevdalizma v kapitalizem, a Federici poudarja, da ti procesi niso stvar preteklega zgodovinskega obdobja, temveč so stalnica delovanja kapitalizma, torej prvotne akumulacije ne moremo brati kot prvotne v historičnem smislu. Tako prakse privatizacije, ki jih danes zadolženim državam vsiljujeta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, opiše kot prakse “ograjevanja” oziroma “enclosures”, se pravi prakse prvotne akumulacije skupnostne lastnine. Prilaščanje nadzora nad ženskimi telesi in njihovo reprodukcijo, tako Federici, pa je danes tako kot v zgodnjem novem veku le druga plat istega kovanca.

Federici kot ključni proces, ki je dosegel discipliniranje ženskih teles in zagotovitev centralnega nadzora nad njihovo reprodukcijo, prepozna lov na čarovnice. Pri njem, tako Federici, je šlo za pregon starejših revnih žensk, ki so imele znanje o nadzoru nad reprodukcijo, torej so denimo poznale zelišča, ki so preprečevala neželeno zanositev, ter izvajale splave in porode. Njihov množični pregon tako s strani cerkve kot največje zemljiške posestnice kot s strani zgodnjenovoveških državnih tvorb naj bi sprožila predvsem želja po številnejši delovni sili, po kateri je bilo v vzhajajočem kapitalizmu vedno več potrebe. Obenem Federici ne izpusti komplementarnih procesov v Novem svetu, kjer so kolonizatorji začeli množično uporabljati suženjsko in prisilno delovno silo ter obenem aktivno posegati v vzorce družbene reprodukcije staroselcev z njihovim preoblikovanjem v nuklearne družine in podreditvijo žensk reproduktivni vlogi.

Po tem kratkem opisu knjige je jasno, da je zastavljena dokaj velikopotezno. Hkrati skuša misliti več različnih procesov obdobja zgodnjega novega veka, ki so po mnenju avtorice skupno prispevali k degradaciji žensk na vlogo golega reproduciranja delovne sile in jo pogojevali. A to je tudi šibka točka dela, saj ob tako široko zamejenem polju raziskovanja to ne more biti sistematično in posledično prepričljivo. Iskanje skupnih izvorov in posledic družbenih procesov, ki jih predstavlja avtorica, sicer površinsko zveni prepričljivo. A iskanje povezav in skupnih točk v pičlo in selektivno izbranih virih ne more pokazati nikakršne vzročno-posledične povezave med različnimi procesi. Tako denimo povezavo med prvotno akumulacijo in lovom na čarovnice zgodovinsko utemeljuje zgolj dejstvo, da je ograjevanje skupnine prispevalo k drastičnemu obubožanju kmečkih skupnosti, še posebej žensk v njih, da so bile obsojene čarovnice večinoma revne ženske, pogosto beračice, ter da je vzhajajoči kapitalistični sistem pač potreboval veliko delovne sile. Tu umanjka sistematično preučevanje virov, ki bi potrdili povezavo med ograjevanjem in lovom na čarovnice: ograjevanje ni potekalo po vsej Evropi, lovi na čarovnice pa so imeli prav tako različna žarišča in vrhove, medtem ko jih v številnih predelih skoraj ni bilo. Teoretska zastavitev prvotne akumulacije je v svoji abstrakciji lahko še tako prepričljiva, a če naj obvelja, mora biti potrjena s sistematično obravnavo zgodovinskih virov. Prav to pa Federicijini tezi umanjka. 

Najočitnejši primer tega manka je interpretiranje lova na čarovnice kot lova na ženske, ki so posedovale znanje o nadzoru nad reprodukcijo. Številni viri, ki jih Federici navaja v podporo takšni interpretaciji, so izbrani sila selektivno, mnogi med njimi pa ne dokazujejo tega, kar iz njih izpeljuje avtorica. Če se z ravni opisovanja retorike, ki so jo pri govorjenju o čarovnicah uporabljali demonologi in oblasti, spustimo na raven konkretnih sodnih procesov, nam ti pokažejo bistveno drugačno podobo od opisane. 

Kot je med zgodovinarji danes široko sprejeto, so obtožbe  o čarovništvu najpogosteje izvirale iz medsosedskih prepirov, pogojevali so jih lokalni odnosi ter v veliki večini primerov niso bile vodene s strani centralnih oblasti in so jih slednje pogosto celo poskušale brzdati. Vsekakor na podlagi virov ne moremo skleniti, da je šlo za centralno voden, načrten proces z namenom izkoreninjenja ljudskega nadzora nad reprodukcijo. Seveda je veliko obtoženih čarovnic posedovalo znanje o tem, prav tako drži, da se je to znanje postopoma specializiralo in prešlo v roke šolanih moških. A vendarle to dejstvo samo na sebi ne pove veliko: takrat se je pač od večine starejših žensk pričakovalo, da bodo to znanje posedovale, kar pa ne pomeni, da so bile zaradi njega sodno preganjane - viri, kot rečeno, to zanikajo. 

Zdi se, da je pisanje knjige sledilo vnaprej izoblikovani tezi, za katero je avtorica šele naknadno iskala potrditev v virih, ki so zato nujno selektivni, zaradi obsežnosti pa tudi prepovršni, da bi lahko tezo prepričljivo dokazali. Kar pa nas posebej čudi, je dejstvo, kako malo avtorica upošteva relevantne uveljavljene zgodovinske in antropološke raziskave lova na čarovnice, ki slednjega interpretirajo bistveno drugače. Sama teza o čarovnicah kot ženskah s posebnim znanjem o nadzoru nad reprodukcijo v uveljavljenih krogih splošno velja za že ovrženo. To velja denimo tudi za delo Uničenje modrih žensk Gunnarja Heinsohna in Otta Steigerja, ki ga v spremni besedi kot po krivem spregledano navaja Lilijana Burcar in ki lov na čarovnice podobno pripiše predvsem preganjanju žensk z znanjem o nadzoru nad reprodukcijo. A delo, ob izidu dokaj odmevno, je danes pozabljeno z razlogom. 

Zdi se, da v marksističnih krogih zaradi določenega, sicer pogosto še kako upravičenega podcenjevalnega odnosa do mainstream družboslovja vladata povsem vzporedno raziskovanje in dokajšnja izolacija od uveljavljenih razlag. A te kljub morebitnemu manku teoretizacije vendarle izhajajo iz sistematičnih analiz virov z metodologijami, ustreznejšimi za njihovo obdelavo, ki marksističnim teoretikom pogosto umanjkajo. Tako dejstvo, da knjiga, katere teza je bila v uveljavljenih krogih že ovržena, danes na levi sceni brez kakršnegakoli odziva na ovržbe še vedno velja za temeljno literaturo, veliko pove o medsebojnem ignoriranju uveljavljenega zgodovinopisja na eni strani in marksistične teorije na drugi, kar, poudarimo, sicer največkrat škodi uveljavljenemu zgodovinopisju. Predvsem pa veliko pove o premalo resno vzetem odnosu med teorijo in konkretno analizo, ki se ji nobena resna historično materialistična študija ne bi smela izogniti. 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness