Aristotel: Politika

Aristotel: Politika

Recenzija izdelka
25. 1. 2012 - 15.11

Leta 2010 je pri založbi GV prvič izšel celovit slovenski prevod Aristotelove Politike. Knjiga je v trdih platnicah, meri zajetih 776 strani, njena cena pa se trenutno vrti okoli dobrih 100 evrov. Tisto pa, kar leži med temi platnicami, je, ne le po občutku, še danes deležno finega akademskega prezira in namerne bontonske ignorance. Platonova Politeja ne povzroča niti pol toliko preglavic, kolikor jih lahko sproži v obliki prespraševanja samoumevnosti našega časa ravno Aristotelova Politika, če jo le vzamemo zares. Kaj pa je tam takega? Pravzaprav nič čarobno posebnega, obenem pa nekaj neskončno drugačnega in za nas postmoderne nenavadnega, če ne celo nepojmljivega.

To za naše uhlje in možgane nenavadno in nepojmljivo se seveda nanaša na radikalno drugačno konstelacijo govorjenja in mišljenja o tej nesrečni in problematični reči ali človeški zmožnosti, ki nosi ime politika. Zakaj torej brati nekoga, ki je stavil na čim bolj natančno govorjenje o politiki, in to pred več kot dvema tisočletjema? Če ne drugega, se vzgib po branju Politike vsaj malo vrti okoli skušnjave, ki napeljuje k branju natančno tistih in tistega, kar je najbolj »out« oziroma izven modnih smernic našega časa. In to ne po golem naključju.

Obstajajo pa seveda tudi bolj določljivi razlogi, recimo ta, da je Aristotelovo, za naš čas nesprejemljivo govorjenje o politiki nastalo na samem historičnem izvoru te besede, ki jo neprevedeno še danes uporabljajo praktično vsi moderni jeziki tega planeta. Politika je namreč beseda, ki smo si jo izposodili iz mrtvega jezika in izkušnje, ki je razen redkih izjem danes tudi bolj ali manj mrtva. Branje Aristotelove Politike nas vrne nazaj k izvornemu kontekstu te specifične, časovno omejene izkušnje znotraj antične polis, ki jo je ta besede označevala.

Zakaj pa bi počeli nekaj takega? Zakaj bi nas moralo zanimati, kaj je za Aristotela in njegov čas pomenila politika in kako se je o njej govorilo in mislilo? Začetni razlogi so že v tem, da bi vsaj malo pregnali postmoderno meglo, ki nam slika, da je razumevanje politike od vedno bilo takšno, kakršno je danes.

Ugotovitve, da je današnje razumevanje in govorjenje o politiki radikalno drugačno, praktično na glavo postavljeno glede na izvorno, ne gre kar tako sprejeti za samoumevno in naravno, češ človeška družba se razvija in spreminja po evolutivni poti in podobne neumnosti. Ravno to razvijanje in spreminjanje, ki nas je pripeljalo do točke, kjer smo danes, ni nič samoumevnega ali naravnega in ničesar ne zmore povedati samo po sebi. Vsaka sprememba v svetu človeških zadev je nema, če je ne skušamo razumeti, pojasniti ali interpretirati.

S pomočjo Aristotelove Politike, ki je neke vrste živa ostalina preteklosti, je mogoče misliti to spremembo in spreminjanje. To obenem pomeni, da nam že pomaga misliti naš čas in kje smo mi tukaj in zdaj. Že po občutku nam je lahko takoj jasno, da je današnje govorjenje o politiki vrhunec shizofrenije. Za nas je lahko politika praktično vse, kar nam utegne pasti na pamet. Politika je za nas lahko to ali ono, predvsem pa tisto nemogoče.

Lahko je to ekonomska politika, lahko je politika rojstev, lahko je mejna politika ali politika gasilskih društev, lahko je tudi politika vesoljske tekme ali politika obiranja zrelih sliv. Za nekatere je politika kurba, za druge nasilje, za nekatere je cirkus, za druge poslovna priložnost in tako naprej v slabo neskončnost. Če ima praktično vsak svoje lastno razumevanje politike, potem moramo ponižno in iskreno priznati, da vsi mi skupaj nimamo skupnega razumevanja, kaj šele pojma o politiki, pa čeprav o njej toliko gobezdamo.

Posledično nam lahko v teh zmedenih časih Aristotelova Politika služi kot miselno oprijemališče, saj je glavna poteza tega kapitalnega dela ravno v zamejevanju pojma politike kot specifičnega razmerja med ljudmi v pomenu neprestanega prespraševanja kdaj in kje politika je in kdaj in kje je ni oziroma o njej ne moremo govoriti. Že samo ta mali detajl predstavlja pogubno brezno za vse današnje real-politične materialiste, saj je osnovna Aristotelova predpostavka ta, da politika ni nobena stvar, ki bi imela kakršnokoli fizično ali materialno pojavnost in s tem večno obstojnost, saj gre za specifično razmerje med ljudmi, natančneje med enakimi, ki je lahko med nami, lahko pa ga tudi ni. Lahko je vzpostavljeno, lahko pa je tudi uničeno. Če tega specifičnega razmerja med ljudmi ni več, ne moremo govoriti o nikakršni politiki, pa čeprav imamo še toliko volitev, parlamentov, strank in druge politične tehnologije.

S pomočjo Aristotela lahko reformuliramo sam način povpraševanja po politiki in se odmaknemo od materialističnega vprašanja »kaj politika je« k bolj smiselnemu vprašanju »ali politika sploh je oziroma kje in kdaj je oziroma v katerih pogojih«. Ali politika sploh je danes na sceni, je potemtakem ključno vprašanje, na katerega moramo odgovoriti, še posebej v pogojih sodobnega inženirsko-menedžerskega krmiljenja družb, gospodovanja raznih gospodarjev in takih ali drugačnih svetovnih voditeljev in drugih führerjev.

Vse našteto namreč, kar se danes brez kakršnih koli težav pojmuje celo kot vrhunsko politično, je namreč v Aristotelovem času spadalo naravnost v nepolitično območje privatnega oikos, torej hišnega gospodinjstva, kjer je kraljevala nuja proizvajanja tako gospodarjem kot njim podrejenim sužnjem. Gibanje, ki je izbralo geslo »mi smo 99 procentov« in se zoperstavilo podivjani logiki hišnega gospodinjstva, ki je preraslo v globalno gospostvo, je mogoče razumeti ravno kot obuditev politike in političnega delovanja, saj že sam prvi del besede politika namiguje, da gre za zadevo mnogih in mnogoterih perspektiv in nikakršne enosti, enih voditeljev, enega početja, ene perspektive…

Branje Politike, tako kot drugih klasičnih tekstov, je priporočljivo ob spremljavi vsaj še kakšnega prevoda v drugem jeziku, saj nam je tako prihranjena marsikatera napaka prevajalcev. Te se ne dogajajo le znotraj postopkov prevajanja iz mrtvega jezika v moderne jezike, temveč tudi med prirejanjem v moderne tipe videnja, ki tako rado podleže skušnjavi tiskanja sedanjosti poljubno daleč nazaj.

Tudi današnji veliki filozofi so v skušnjavi, nekateri od njih, ki se ponašajo z dobrim poznavanje Platona denimo, bodo brez večjih pomislekov govorili o Platonovi Republiki. Platon o kakršni koli republiki ni imel in ni mogel imeti najmanjšega pojma, saj ne besede, ne latinskega jezika, ne te specifične izkušnje v njegovem času sploh še ni bilo.

Kot že rečeno, Aristotelova Politika preko zgodovinskega ovinka ponuja nastavke za razumevanje predvsem našega časa in točke, do koder smo napredovali, saj moramo priznati, da je nemara najresnejša referenca, ki nam je sploh na voljo iz tega področja, pri več kot dva tisoč let mrtvem avtorju.

 

Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness