Knjiga poljske literarne zgodovinarke in teoretičarke Bożene Tokarz z naslovom Med destrukcijo in konstrukcijo – O poeziji Srečka Kosovela v kontekstu konstruktivizma je na Poljskem izšla že leta 2004. Kosovel je bil na Poljskem do leta 2012, ko je pri založbi Polica Dubova izšel dvojni, slovensko-poljsko izbor Kosovelovih pesmi z naslovom Kalejdoskop, slabo poznan, v različnih antologijah slovenske poezije pa je bilo prevedenih le nekaj njegovih pesmi. Prav to bi lahko bil razlog, da Tokarz v knjigi pod drobnogled ne vzame le Kosovela, a njegovo misel in tekste obravnava prek primerjave s sočasnim pojavom konstruktivizma na Poljskem. Kosovela tako postavi ob bok Julianu Przybośu in Tadeuszu Peiperju, dvema glavnima predstavnikoma konstruktivizma na Poljskem, pesnikoma t. i. krakovske avantgarde iz začetka 20. stoletja.

Avtorica se zaveda relativnosti primerjave, kakršne se loteva sama, in jo utemeljuje predvsem z značilno držo in literarno reprezentacijo resničnosti, ki je Kosovelu, Przybośu ter Peiperju skupna. Spremembe v resničnosti začetka stoletja se pri vseh treh izražajo v kaosu. Tokarz ugotavlja, da je pri Kosovelu zaznava podrejena predvsem razumu, ki presoja moralno in emocionalno, le-to pa določa izbiro dokumentov resničnosti, ki se v poeziji sestavijo v mozaični kaos, posledica katerega je ekspresionistični krik subjekta. Peiper in Przyboś dokumentov resničnosti ne uporabljata, ampak njihov pesniški ekvivalent podajata v besedi. Zajemata celoto, kaos pa urejata z intelektom, zato pri njiju ni zaznati sledi ekspresionizma.

Kosovel, razlaga Tokarz, resničnost unavzoča neposredno in na prvi pogled brez umetniškega urejanja, izbori niso estetsko motivirani, elemente v nabranem kaosu pa povezuje ideja novega človeka v moralno-etičnem smislu. Pri Peiperju in Przybośu je novi človek človek večje estetske občutljivosti. Konstrukcija alternativnih svetov torej pri Kosovelu stremi k duhovno etični celoti, pri Poljakih pa k funkcionalni umetniški celoti, Tokarz pa razliki, tako kot tudi druga odstopanja v njihovih poezijah, razlaga predvsem z različnim kulturno-družbenim položajem in politično situacijo prostora, v katerem so delovali. Poljska je bila leta 1918 in 1919 namreč po dolgih letih neodvisna, zato Peiper in Przyboś zavračata utilitarno poezijo, predvsem pa mesijanizem in titanizem, ki sta bila na Poljskem aktualna v romantiki.

Tokarz se v nadaljevanju knjige posveča dvojnosti Kosovelove poetike, kot jo je označil že Vrečko; konstruktivizem kot estetska smer in konstruiranje kot neestetska. Konstruktivizem, kot pojasnjuje Tokarz, je bil za Kosovela le ena od etap na poti do t. i. absolutnega človečanstva, že v Integralih pa z idejo o novem človeku obračuna s smerjo. Peiper in Przyboś od konstruktivizma nista odstopala, njuni ideji človeka in poezije sta bili dodelani. Kosovelovo nihanje avtorica prikaže tudi v njegovem stalnem nihanju med destrukcijo in konstrukcijo, pri čemer, trdi, je destrukcija posledica mozaične konstrukcije.

Dvojnost pa Tokarz vidi tudi v pesnikovem gibanju med subjektivizmom in objektivizmom. Konstruktivizem je brisal meje med objektom in subjektom; umetniški učinek predstavi objekt, ustvarjalni subjekt, ki je pri njegovem nastanku sodeloval, pa se v njem skrije in začne biti skozenj potrjevan. Kosovel je popredmetenju subjekta v oblikah njegove dejavnosti nasprotoval, svojo poezijo pa je utemeljeval na interferenci ustvarjalnega subjekta in tekstovnega objekta. Subjekt je prisoten v notranje razpršeni podobi, je zavezan človeškosti in se ves čas na novo vrednoti. Pri Przybośu in Peiperju model ni bil elastičen, oba sta bila strogo proti delovanju subjekta v dveh svetovih.

Tokarz v knjigi opozarja tudi na razlike med pesniškimi podobami; medtem ko je pri Kosovelu prevladovala deskripcija, je pri krakovskih avantgardistih prednjačila metafora. Dotakne se sodelovanj med pesniki in slikarji ter vleče vzporednice med sodelovanji Kosovel-Černigoj in Przyboś-Strzemiński na Poljskem. Čeprav je Kosovel opozarjal na nevarnosti tehnične civilizacije, je izkoriščal njene možnosti in se prek zunajpesniških kodov navezoval na ikonosfero, ki jo je ustvarila, vendar njegovo videnje ostaja pesniško, zavrača estetizacijo poezije, za Przybośa pa, avtorica ugotavlja, je značilen prav prestop mej jezika v smer vizualnega.

Če je za slovenske bralce, katerim so tovrstne študije ponudili že Janez Vrečko in drugi, v knjigi Tokarzeve morda najbolj zanimiv prav vpogled v poljsko avantgardo in primerjalni vidik, je za poljski prostor knjiga pomembna kot prva širša predstavitev Kosovela, ki ga avtorica bralcem približa prek njim poznanih pesnikov začetka 20. stoletja. Poleg teme pesniške reprezentacije resničnosti, konceptualizacije zaznavanja in razmerja med subjektom ter objektom se avtorica loteva tudi teme pesniške izkušnje gibanja in vpliva le-tega na konstrukcijo subjekta, pa tudi širše tematike pesnikovega svetovnega nazora in njegovega prenosa v pesniško vizijo.

Poleg poljskih avantgardistov Tokarz pogosto omenja tudi primerjave Kosovela z ruskim konstruktivizmom in jugoslovanskim zenitizmom, s čimer dokazuje, kako različne so bile drže in ustvarjanja tistih, ki jih umeščamo v širši pojem konstruktivizma in opozarja na zlorabe ohlapnih primerjav in posplošenega pisanja o smeri.

Knjiga Tokarzeve ni monografija, njeno izhodišče je konstruktivizem, glavni poudarek pa je predvsem na Kosovelovem odstopu od smeri. Kot primerjalno nasprotje Kosovelu predstavi krakovske avantgardiste. Ti ji s svojim strogim sledenjem smeri služijo kot točka, v katero Kosovel dvomi in jo preseže, zato njegova ustvarjalnost uide historično-literarnim klasifikacijam, sama pa v luči teh preseganj Kosovela vidi predvsem kot predhodnika 21. stoletja.

Knjiga je v letu 2013 v prevodu Primoža Čučnika izšla pri Literarno-umetniškem društvu Literatura, v zbirki Labirinti.