Angela Yvonne Davis se je rodila leta 1944 v Alabami. V svoji avtobiografiji zapiše, da se zaveda prednosti in privilegiranosti svojega odraščanja. Imela je namreč srečo, da sta bila starša izobražena in sta jo vzpodbujala k izobraževanju. V času segregirane Amerike je nekaj časa preživela tudi v bolj enakopravnem New Yorku, kar jo je še bolj vodilo v smer raziskovanja neenakosti.

Napisala je kar nekaj odmevnih del in v Ameriki še danes velja za častno gostjo, kjerkoli se prikaže. Toda pri nas je drugače, saj je v slovenščini dostopna zgolj v sedemdesetih prevedena avtobiografija, ki je odlično branje za mlade levičarje, ki želijo spoznati ideje o boju proti mišim v zaporu, kot metafori boja s sistemom. V reviji Marksizam u svetu je bil davno tega objavljen še njen prispevek Zakaj sem postala komunistka.

Njeno raziskovanje je kljub filozofski izobrazbi usmerjeno v akutne probleme danes. Predvsem so to pravice črncev in žensk, posebej tudi črnih žensk. Če v to že zapleteno enačbo dodamo še razred in marksistično perspektivo, smo na dobri poti razumevanja njenega dela. Tokrat je govora o knjigi Women, Race and Class – Ženske, rasa in razred. Zamislimo si torej permutacije in variacije teh treh konceptov: od revne črne ženske do bogatega belega moškega; postavimo jih v kontekst ameriške zgodovine boja za osvoboditev sužnjev in enakopravnost črncev ter žensk.

Po dolgočasnemu zgodovinskemu pregledu boja za pravice črncev in žensk berljiva poglavja v knjigi sledijo šele proti koncu. Zanimivi deli se pričnejo z mitom črnega posiljevalca in končajo s klasičnimi feminističnimi temami o reproduktivnih pravicah ter gospodinjskem delu. Nič kaj čudnega ne izvemo o, jasno, lažnih obtožbah črncev, da so posiljevali belke, kar je pomenilo smrtno obsodbo. Poleg tega nič kaj čudnega ne izvemo o belskih posilstvih črnk, ki so bile obsojene lahkoživosti. Nič novega o gospodinjskem delu, ki ga za bogate belke še vedno opravljajo revne imigrantke in nekdanje sužnje. Morda je zanimivo, da sta splav in detomor črnkam predstavljala edini način, da otroka ne rodijo v grozljive pogoje. Prikimavanje, da imajo s tem nadzor nad svojim telesom, bi se jim zdelo odvratno.

Knjiga odisejado za pravicami začne z grotesknimi anekdotami iz življenja črnskih suženj, ki so spontano rojevale po hudem pretepanju ali bile vprega namesto konjev. Delale so to, kar so delali moški, edina razlika je bila, da so bile poleg tega še posiljene. Ker so bile v količini dela in tepeža enake moškim sužnjem, v očeh lastnikov pa niso bile zares ženske, se je brezspolna delovna sila v svojih utah obnašala kot najbolj enakopravna družina. Vsako približno enakopravnost ženske pa so lastniki hitro rešili z najbolj efektivnim orožjem represije in dominacije – posilstvom.

Obrat k boju za osvoboditev sužnjev prinese tudi boj za osvoboditev žensk. Srednjerazredne ženske so namreč predstavljale glavnino organiziranega boja za osvoboditev sužnjev. Nikjer pa se zares ne pojavi osvoboditev črnih žensk. Če osvobodimo črnce, potem še vedno nobena ženska ne napreduje. Če osvobodimo ženske, pa nobena črna oseba ne napreduje na lestvici pridobljenih pravic. Zelo važno jim je bilo, kdo bo v tekmi za pravice prvi. Belke so tako svojo kampanjo za dosego enakopravnosti vodile v smer bele nadvlade, črnci pa so jo odmikali od vloge žensk v družbi. Če so se beli moški le smejali otročjim igricam nedoletnežev, so črnke pomagale na vseh frontah, in si od tega niso obetale nikakršnih povrnitev.

Beli abolicionisti in sufražetke pa so bili daleč od razumevanja, da so suženjstvo, izkoriščanje delavcev in neenakopravnost žensk strukturno povezani znotraj kapitalizma. Glas vpijoče sužnje na bombažnem polju, ki je klical, da se borijo za človekove pravice za vse, ni prišel daleč. Pravico do volitev so videli kot smoter na sebi. Zgodovinsko dojemanje razlike med črnci in belkami, kamor se je boj za enakopravnost prestavil, pa zanemarja revne belke in črnke. Zanimivo je, da so izobražene črnke čutile veliko večjo povezanost z belimi delavkami in da so se ženske nasploh najbolj povezale v skupni težnji po izobraževanju otrok vseh barv in spolov.

Eden redkih avtoričinih napol izvirnih zastavkov, ki se pojavijo znotraj anekdotičnega zgodovinopisja, je ravno obravnava razmerij iz naslova. Končno se ta obravnava pojavi kot določitev razmerja med tremi opresivnimi elementi, vendar jih poveže zelo na kratko, kot da tu debata ni potrebna. Susan B. Anthony izmed treh hudičev seksizem določi za najhujšega. Davis jo v eni povedi sesuje, češ da Suzana pač ni mogla videti čez ideološko mreno in da je največji hudič kdo drug kot kapitalist. Slavni troedini seksist, rasist in izkoriščevalec. Nikakor se ne moremo strinjati s tem, da so si delavci enaki v podreditvi, ko je vendarle jasno, da je količina metaforičnega tepeža različna glede na interakcijo med raso in spolom.

Pomagajmo si z razdelavo sklepa Yoko Ono. A je delavec »nigger of the world«? Ne, izkoriščan je na kapitalistično specifičen način in niggerstvo se multiplicira v primeru črnosti ali ženskosti. A ostaja ženska »nigger of the world«? Ne, in to nikoli ni bila, saj je vedno bila del komplementarne celote, vedno vpeta v odnos z moškim, čeprav kot Drugi. Davis sama opazi, da črnci in črnke zatiranje trpijo kvalitativno in brutalno drugače kot belke. Zgodovina suženjstva v Ameriki prinese niggerja in njegovo označitev za dehumaniziranega Drugega. Zgolj črnci so lahko črnci sveta.

Tako na kratko in pregledno kot Davis ter nič bolj poglobljeno, je recenzijo pripravila vajenka Ana.