Ob prevodih starih del slovitih avtorjev, kot je na primer ustanovitelj sociologije Emile Durkheim, se nam glede branja nakazujeta dve možnosti. Delo, katerega trditve so več ali manj postale trivialne, lahko zavoljo spodobnosti beremo kot produkt svojega časa, kot izlet v preteklost. A ta pristop lahko deluje kot alibi za popuščanje, navsezadnje nevarno možnost obujanja mnogih, že davno prebrodenih epistemoloških kiksov. Tako bodisi tvegamo klavrn padec v preteklost bodisi nanjo preprosto pozabimo. Dozdeva se mi, da sam bolj ali manj sodim v drugi tabor.

Kar se tiče dela in samega Durkheima, ta v svojih osemnajstih predavanjih o moralni vzgoji otrok, ki jih je v šolskem letu 1902/03 vodil na sorbonski univerzi, za razliko od nekaterih svojih sodobnikov ne reže vratov osivelim avtoritetam, temveč njihove nauke nastavlja izčiščenju in nadgradnji. V nasprotju z Nietzschejevo parolo »Bog je mrtev!« se Durkheimova glasi: »Že že. Bog je res mrtev. A kako moralizirati naprej?«

Emile je namreč zgrožen tako nad neučinkovitostjo religiozne moralne vzgoje kot nad morebitnim osiromašenjem, ki bi ga prek rokohitrskega odmeta vsega religioznega lahko prinesla laična vzgoja. A različni niso le občutki ob truplu – razloček je predvsem v vzrokih za smrt.

Za razliko od Nietzschejevih dionizičnih obratov Durkheimov Bog pogine zaradi kontinuiranega kompliciranja prvotno enostavnih oblik družbenega delovanja. Vedno kompleksnejša delitev dela po njegovem mnenju obelodani nezadostnost religiozne utemeljitve družbene vezi in potrebo po racionalnem nadomestku. Rezultat je preobrazba človeka iz totemskega avtomata v intelektualno ozaveščenega individuuma, predanega empiričnemu izkustvu. Bog pa ni ravno nekaj, kar bi zaznali prek gole čutnosti. Zato sta padec moraličnih reglementacij in ciljev, osnovanih na transcendenci, ter z njim sovisna grožnja anarhije v višjih stopnjah civilizacije nujna. Durkheim nad anarhijo po pričakovanjih ni navdušen, zato uvede dvočleno strategijo.

V prvem delu knjige religiozne pojme najprej podvrže destilaciji in s tem pridobi moralni konstanti Duha discipline in navezanosti na družbene skupine. Sledi drugi korak, v katerem zadosti potrebi zapolnitve z družbeno preobrazbo nastale vrzeli. Proizvede nov z racionalizmom in individualizmom skladen element, poimenovan avtonomija volje. Z avtonomijo je bolj ali manj mišljena racionalizacija v tisti liberalni maniri, ki po tem, ko je stvar že udejanjena, za nazaj kriči: »Pa to sem tudi hotel«. V drugem delu knjige sledi obravnava postopkov obdelave otrok v času njihovega obiskovanja javnih šol v skladu z načeli, postavljenimi v prvem, bolj splošno naravnanem delu.

Argumentacija predavanj se zalomi na več koncih. Kot prvo v oči zbode tako rekoč mistična razlagalna moč koncepta enostavno-kompleksno. Razgrnjena oblika koncepta bi se sicer lahko glasila: »Ljudje, ki so na začetku zabiti, religiozni, sledijo zgolj nagonskim vzgibom ter spominjajo na Indijance ter otroke, skozi čas neizogibno postanejo kompleksni, pametni, obsedeni z biologijo in beli.« Če ne verjamete, naj vam naslednji primeri služijo kot dokaz.

Zakaj je nastala znanost? Ker širjenje in zapletanje družbenega mehanizma terja nadgradnjo strojne opreme. Zakaj pride do pojava telesnega kaznovanja otrok doma in v šolah? Ker množenje socialnih relacij in zahtevanih družbenih vlog zahteva pospešitev razvoja otroka-divjaka v civilizirano in racionalno delujoče kolesce mehanizma. Zakaj so otroke pretepali kljub očitno porasli človekoljubnosti – to se namreč ne sklada z razvojno shemo. Ker so bile šole dolgo ločene od občega razvoja zgodovine, ker je bilo njihovo funkcioniranje patološko. Povsod vohamo teleologijo.

Druga velika težava nastopi pri drugem elementu - navezanosti na družbene skupine, kjer kot vir in cilj moralnosti opredeli Družbo. Ta je razumljena kot tisto več od skupka bitij, ki so več ali manj zgolj nosilci njenih funkcij. Tukaj bi se z Emilom dvakrat strinjal. Kot prvo je človeka ločil od humanističnih sanjarij in ga opredelil kot nosilca vloge, ki jo v socialni konstelaciji upravlja. Kot drugo je prebrodil žal še kar vztrajno ločnico, ki teče med naivnim modelom družbene pogodbe in posameznikom nadrejeno strukturo.

A nosilec preboja je bila žal predstava, ki družbo pojmuje kot harmonično delujoč mehanizem, ki prek teleološkega zapolnjevanja vrzeli teče od lokaliziranega k vedno bolj abstraktnemu cilju moralne zavezanosti - idealu človeštva. Vsaka naslednja in bolj razvita družba v bistvu ne dela drugega, kot da temu najabstraktnejšemu idealu sledi po svojih najboljših možnih močeh. Ob tem je seveda res, da so posamezniki le nosilci vlog, določenih v okviru specifične socialne konstelacije, nikakor pa ne drži, da je njeno celotno delovanje harmonično in samo po sebi naperjeno k z razvojem določenemu enotnemu cilju, navsezadnje, da ima interes sama na sebi.

Ambivalenca med teorijo in olepšavanjem se ponovi v drugem delu knjige, kjer so podane praktične eksplikacije prvih dveh moralnih konstant. Šolanje je najprej pravilno opredeljeno kot aparat, ki prek vpeljave discipline v otrokovo obnašanje služi reprodukciji družbenih razmerij, nakar zopet pride do zatekanja k humanističnim krilaticam in teleologiji človeške dobrobiti. Navsezadnje ob popisih različnih ekonomij kazni, večkrat podarjene razlike med materialno dresuro in vzgojo ter njenim vplivom na duha in ob stalnem sklicevanju na človeštvo ter čim manjšo uporabo sile pomisliš, da v bistvu prebiraš citate, ki jih Foucault navaja v svojem delu, Nadzorovanje in kaznovanje. Skupno branje knjig in primerjava izrečenega bi morebiti izpadla zelo produktivno.

Kaj pa branje posebej? Knjiga je zanimiva v navezavi na poznejši razvoj, vaše morebitne želje po visokem teoretskem prispevku pa bodo žal ostale neizpolnjene – vredne trditve, ki fokus z materialnega posameznika premikajo na vlogo, ki jo prevzema, so bile od Durkheimovih časov naprej brez evolucionističnih pridihov ponovljene neštetokrat, večkrat v drugi stroki in na bistveno višji ravni teoretizacije. Ampak recimo, da se ob tem ne moremo pretirano čuditi – navsezadnje gre le za sociologijo.