Da bi doumeli, kako zelo je človek lahko ukalupljen v neko mišljenje, se nam ni potrebno posebej truditi. Že polemika okrog predloga novega družinskega zakonika je nedavno tega pustila dovolj grenak priokus in ponovno dokazala, da je mnogim težko spremeniti svoja prepričanja ali pa vsaj razmisliti o njih. A nemara ima vsak od nas nek svoj kalup, neko svojo špuro in zato zgolj nepremišljena kritika ni dovolj. Še več. Običajno prav lastne ukalupljenosti ne zaznamo in se vanjo niti nočemo poglabljati. Raje pač kritiziramo tujo.



In prav s tovrstnimi bralci Søren Kierkegaard že na samem začetku opravi. V predgovoru k prvi od dveh etično-religioznih razpravic, ki ju je izdalo Društvo Apokalipsa, namreč precej radikalno pozove bralca, naj se pred branjem »najprej izuri v zavrnitvi dela svojega običajnega načina razmišljanja«. Drugače problema, kot ga tam zastavlja, »zanj sploh ne bo – in res je čudno, saj je z njim potemtakem že zdavnaj opravil, vendar narobe«.



Danski filozof in teolog je že pred dobrim stoletjem in pol pod psevdonimom H. H. opozoril na primanjkljaj mišljenja, ki ne bi bilo ujeto zgolj v lasten ego. Če iztrgamo navedeno misel iz njenega prvotnega konteksta, vidimo, da je ravno to današnjemu človeku precej tuje, kar pa Kierkegarda v tem pogledu naredi še posebej aktualnega. Vsak, ki ni del raznoraznih Facebookov, Myspaceov ter drugih socialnih mrež in sistemov za turbo-samopromocijo, še kako odstopa od večine. Zdi se, da v splošnem mišljenje, ki ni usmerjeno v lastno identiteto, njeno potrjevanje in izpostavljanje, vedno manj ustreza sedanjim družbenim normam in zahtevam.



Kierkegaard se tega seveda loti drugje. Pravzaprav se njegov poetični poskus začne precej pravljično, v stilu Nekoč je živel neki mož. Ta mož je razmišljal o veri, ki mu je bila položena že v zibelko, in o resnici. Temeljno vprašanje, s katerim se ukvarja, je, ali se človek sme pustiti ubiti za resnico. Tu nastopi tisto, na kar avtor v samem predgovoru opozori. Da bi dojeli njegovo percepcijo resnice in vprašanja o njej, moramo prenesti odgovornost s tistega, ki bi nekoga ubil za resnico na tistega, ki bi se pustil ubiti za resnico. Slednji nikakor ne sme biti tako obseden z lastno resnico, da bi si drznil naprtiti odgovornost za svojo smrt na nekoga drugega.



V drugi etično-religiozni razpravici avtor napade prostituiranje krščanstva, ki se je več kot očitno preveč razpaslo. Vrednotenje vere z estetskega vidika in zamenjava apostolov z geniji naj bi bila namreč krivca za človekovo neresno jemanje krščanstva. S hvaljenjem apostolov in njihovih sposobnosti se, kot pravi Kierkegaard, izognemo bistvu. Dejstvo je, da so bili apostoli pozvani od boga, torej od avtoritete, kar bi nam moral biti več kot zadosten razlog, da njihovo sporočilo jemljemo povsem resno in ponižno.



Genija z otroško naivnostjo primerja s slavčkom, ki je skromen in vzvišen obenem: skromen, ker nikogar ne sili v poslušanje svojega petja, vzvišen pa, ker mu je vseeno, ali ga kdo posluša. A apostol – on živi samo za druge in ima božje pooblastilo, da zapoveduje množicam. Zato avtor zavrača kakršnokoli preizpraševanje o verodostojnosti sporočila apostolov in ravno s tem – morda nehote – postavlja vprašanje o verodostojnosti.



Krščanska dogma po Kierkegaardu vsebuje paradokse, ki na nek način žalijo človeški razum, saj mu je njeno bistvo neujemljivo. Osrednji paradoks je ugotovitev, da je neskončni transcendentalni bog hkrati zavzel človeško obliko. Za verovanje je zato suspenz razuma in dvoma obvezen. In tako je sklenjen začaran krog: dvom premaga vera, hkrati pa je prav vera tista, ki izzove dvom.