Fetiš volitev in fetiš demokracije

Fetiš volitev in fetiš demokracije

Recenzija izdelka
20. 3. 2018 - 13:00

Proti volitvam, obravnavano delo Davida Van Reybroucka, uveljavljenega belgijskega kulturnega kritika in literata, se začne z diagnozo stanja parlamentarne demokracije. Najprej je tu razkol med elitističnim političnim slojem in odtujenimi množicami. Potem neučinkovitost vlad, ki se sestavljajo vedno počasneje in se vedno okorneje odzivajo na težave z rekrutacijo novih politikov v času, ko vladanje hitro prinaša velike izgube na anketnih rezultatih. Kamufliranje zakrčenosti političnega reda z vedno novimi in novimi aferami, ki polnijo vedno nove medije, in redukcijo politike na permanentno kampanjo ter infantilno gobezdanje. Nezmožnost, da bi vlade in parlamenti intervenirali v hitro porajajočih se eskalacijah problemov najrazličnejših tipov, pripelje do besa nad politiko, ki se lahko pretvori v demagogijo in ogrozi obstoj demokracije.

Ob ignoriranju potrebe po spremembah oblike demokracije se bo po Van Reybroucku ta ogrozitev neogibno tudi zgodila. Temu v prid doda kar nekaj statističnih podatkov, ki trditev legitimirajo. Trump in nove fašistoidne stranke niso zgolj posledica zadnje ekonomske krize, saj je, sodeč po glasovih ljudstva, parlamentarna demokracija v krizi, ki se je začela že konec 80-ih. Ne Occupy ne Trump na te težave ne bosta uspešno odgovorila, nam je predočeno v primerih. Treba se je spustiti v brutalno politično mletje, ne biti lepa duša, a tudi ne pristati na hitre rešitve poceni populizma, ki lahko uniči drago demokracijo.

In kaj je rešitev? Tepci smo, mi, sodobni, nam pravi avtor, ko nam kaže na naš volilni fetiš. Demokracijo neposredno vežemo z volitvami, čeprav ta povezava obstaja šele od buržoaznih revolucij v Franciji in ZDA. Pa še tam so volitve razumljene zgolj kot mirno iskanje ravnotežja med najbogatejšo večino, ki bi jo bilo težko skoordinirati na drugačne načine. Volitve nikoli niso bile namenjene vzpostavljanju razrednih antagonizmov – namenjene so bile iskanju konsenza med že enako prepričanimi. Z dokaj bleščečo genealogijo, ki spominja na Foucaultove postopke, se Van Reybrouck nato spusti v zgodovino demokracije od antike naprej in iz nje potegne magično rešitev – žreb. Žreb v politični proces lahko vpelje kontingenco in v zavest političnih obveznikov občutek dolžnosti. Če ga, tako kot Grki in oni iz zlatega obdobja Firenc, spojimo z volitvami, dobimo zmes demokratične odprtosti funkcij in potrebne meritokracije, ki bi preprečila, da bi o pomembnih stvareh odločali nekompetentneži.

In zares – njegovi argumenti so prepričljivi in zlahka si predstavljamo prestrukturiranje demokracije, ki bi se na ta način zgodila – izginevanje senzacionalizma, karierizma in spajanje politike z navadnimi ljudmi. Če temu pridružimo še možnost ponekod uspešno in drugje neuspešno implementiranih javnih posvetov izžrebanih državljanov, lahko zmanjšamo odtujenost volivcev, s tem ko jih nimamo več za bebce in jim damo možnost participacije, pa zvišamo tudi nivo politične kulture.

No, kljub zanimivemu predlogu in odlični genealogiji ter razvoju koncepta volilnega fetiša pa Van Reybrouck z ignoriranjem marxovske teorije ideologije vzpostavi fetiš demokracije same. Spregleda, da nikjer ne prevpraša delitve politične in ekonomske sfere ter s tem nezmožnosti ukinitve privatne lastnine in presežne vrednosti na način, ki ga predlaga. Spregleda, da dotična delitev vodi v raznorazne mistifikacije, ki jih razumemo kot del ideologij. Mar bi nacist res nehal biti nacist v času razsvetljene javne razprave in široke participacije vseh? Čisto mogoče, da ja, vendar njegovi predsodki ne bi bili uničeni. Tako kot ne stališča njegovih nasprotnikov, ki nastajajo v konkretnih zgodovinskih okoliščinah in konkretnih položajih na trgu delovne sile. Po tem, ko bi oba ugotovila, da kljub vsej demokratičnosti njune razprave nikakor nista uspela približati svojih stališč, bi se nemara odločila, da je edina preostala rešitev sila. In tako bi propadel tudi Van Reyboruckov model demokracije.

S tem pa v drugi polovici po našem pade tudi njegova knjiga. Če politična participacija ne uspeva bistveno vplivati na način, na katerega se kot individuum preživljam, potem je demokracija pač piškava. Morda se ljudje ne odločajo za avtoritarne režime zaradi manka svoje udeležbe v politiki, ampak tudi zaradi vere, da demokracija kot taka sploh ne more spremeniti njihovih življenjskih razmer. Tudi če bi bila participacija veliko večja, bi to težko vplivalo na razmere na trgu. Morda bi jih lažje odpravila brutalna sila razsvetljene organizirane revolucionarne elite ... Kdo ve.

Ne gre za ekonomski determinizem – gre za to, da so naše ideje o državnih političnih sistemih preprosto bistveno zaznamovane z ekonomijo in jih onkraj njih ne moremo dovolj daljnosežno misliti. Če privzamemo demokracijo kot vrednoto, kar je bržčas z etičnega vidika tudi smiselno, jo moramo vedno misliti v odnosu do aktualnega produkcijskega načina - ki ga pri analizi grške demokracije avtor pravzaprav upošteva - v tem primeru kapitalizma.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

v Belgiji, Nizozemski, Nemčiji in Franciji nimaš odtujenih množic v političnem pomenu besede. samo v psihološkem in med-osebnem pomenu besede morda - odtujeni so do vsega drugačnega in drugega. ne pozabi tega veš :-)

Potem neučinkovitost vlad, ki se sestavljajo vedno počasneje in se vedno okorneje odzivajo na težave z rekrutacijo novih politikov.

SAMO poglej nedavni primer Avstrije in Italije!

prečitaj si kaj - o digitalizaciji - o tem kako na primer sever in zahod - triumfno govorijo o digitalizaciji družb - češ da je to tisto zdravilo ki bo prineslo največji napredek, blagostanje in oh in sploh tip top vse.

potem pa poglej eno knjigico, ki bi bila zate zanimiva na primer -
D.Acemoglu in J.Robinson -
zanimivo ti bo predvsem tam, ko iščejo razlago zakaj kao Severna Koreja je propad, Južna Koreja je pa majka ...
http://whynationsfail.com

so povsod odtujene v vseh vidikih, politično ne more obstajati izven vsega,
in odtujene bi bile v stanju kot je, celo v neposredni demokraciji...

Stari dobri Spengler: "People become increasingly aware that their “democracy” is not that at all and is in fact a sort of plutocracy where the strings are being pulled by the richest behind a façade of cynical self aggrandizing opportunists posing as statesmen, whose real purpose is the accumulation of power for power itself and treating politics as a sort of game to be indulged in for the pleasure of it. The parties on the ballot paper are mirror images of each other, peopled as they are by cynical game players who can be bought by the money men, be they socialist or conservative their “policy differences” are mere window dressings and the true policies are in essence the same for both sides, the continuation of the status quo and victory for the personal, financial and power gains and “jobs for the boys.” The masses, aware of their powerlessness resort to a purely passive role as spectators of the suffering of others on TV so long as it doesn’t affect them directly. They are supplied with a reasonable standard of living and shallow entertainments (bread and circuses) in return for keeping their heads down and their mouths shut, and for going along with the status quo at election time or abstaining as more and more do. In any case the “free media” which goes along with democracy is essentially in the power of money also and increasingly resorts to a sloganeering form of ranting, whether either right leaning or left leaning it is just another form of entertainment to titillate the viewers without any real substance. Slowly the cynicism builds and builds until one day, sick to the teeth of the corrupt, bogus and empty institutions of state and the utter meaninglessness of a isolated and empty existence, the people cry out for a savior in the form of a great and heroic leader who will smash the rotten edifice of democracy and purify the world. Hail Caesar!"

Zelo dobro izpostavljen poudarek na Reybrouckovem spregledu kapitalističnega produkcijskega načina. Odlična recenzija.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.