Naslov tokratne Humanistike je približen prevod lajna iz pesmi Kiša banda Goribor, ki bi bila morda primernejši naslov za 263. številko Časopisa za kritiko znanosti, ki se nekako okorno, a učeno sliši takole: Glasba v primežu med fenomenologijo in sociologijo. V primež stisniti »eteričnost« glasbe torej, jo epistemološko pod-graditi in pretresti vse možne metodologije »prešanja« zračnih valov. Dovolj poetičnega cinizma za začetek, nadaljujmo resno. Časopis pred mano me ni presenetil ne vsebinsko niti avtorsko. Zbrana ekipa avtorjev se po sicer različnih poteh prikotali do strinjanja, da je poetično opisana narava glasbe iz naslova vzrok nujnosti interdisciplinarnega obravnavanja. Da so avtorji vsi redom akademske “baže“, ali pa skoraj vsi, je vsaj potrebno opaziti.

Že v uvodu nekajkrat omenjena ontološka izmuzljivost glasbe je eden od vzrokov akademskega primeža, ki po eni strani okopava znotraj-referenčno glasbeno polje, nedvomno tudi z določeno mero sicer zožanega historiziranja predvsem klasične glasbe, a je še globoko v 20. stoletju zaznamovana s svojo primarno formacijo v zanjo skoraj mitiziranem 19. stoletju. Govorimo seveda o muzikologiji. Na drugi strani tega primeža je sociologija glasbe, ki je v splošnem nesramežljivo analizirala produkcijo, distribucijo in recepcijo glasbe. In ne, s tem še zdaleč ni nič narobe. A čas je bil in je še za zbliževanje, sporoča pričujoča številka. V zmes moramo dodati vsaj še razmah kognitivnih znanosti v zadnjih desetletjih, ki jih v številki bežno omenjata dva od avtorjev: Gregor Pompe in Aleš Nagode. Kognitivni vidiki glasbenega udejstvovanja so nekaj, kar ne gre zanemariti, seveda z veliko mero opreznosti tako pri epistemoloških “uzancih“ kot v nekritični aplikaciji.

Tako je v krogih kognitivne znanosti precej znana raziskava o odzivnosti dojenčkov na bolj in manj disonančno glasbo vse tja do konsonance sladkobnih melodij uspavank. Iz rezultatov se da pavšalno zaključiti, da je melodična glasba univerzalno prijetna generičnemu človeku in je torej izvorno stanje “harmonično“. Na nek komičen način rezultati naturalizirajo nekatere stare dogme o glasbi in hrup postavljajo na temno stran zvočnih svetov. Slednji deluje kot neskončna temina neukrotljivosti, iz katere vznikajo lepi glasbeni “vzorci“. A stvari niso tako preproste že zaradi ambivalentnosti tega, kaj glasba sploh je in za koga je. Bohotenje “hrupnih“ žanrov v zadnjih desetletjih nastavlja kar nekaj zank takšnim prehitrim zaključkom. Jacques Attali v svoji knjigi Hrup zarisuje to ambivalentnost od sankcioniranja in reguliranja različnih modalitet hrupa do njegove ontološke zavezanosti z glasbo. Nekatere današnje godbe poskušajo aktivirati to zvočno gmoto prav v njeni ambivalentnosti in nedoločljivosti. Zakaj se takšna “hrupna glasba“ izmika omenjenemu primežu pa najbrž ne preseneča. Te vednosti imajo trdovratne epistemološke korenine. Aleš Nagode v svojem tekstu zato upravičeno odpre vprašanje same opredelitve glasbe. Očitno je to nujen predpogoj tako za perceptivno kot epistemično razumevanje glasbe. In tu smo pri fenomenologiji in sociologiji.

Nedvomno sta zgodovinska in teoretska povezanost glasbe in fenomenologije nekaj prispevali k teoretski konsistentnosti muzikološkega preučevanja glasbe. Bruce Benson v nekem svojem tekstu našteva kopico proto-fenomenologov, ki so se na veliko lotevali glasbe. A če sem lahko spet malo ciničen: kot da lahko glasbo s Husserlovo »transcendentalno« redukcijo odvežemo prevladujočih konceptov, ontoloških »verjetij« in teorij ter se srečni potopimo v »samo zračno tekočino«, tako položeno v vakuumski oblak nato razstavimo v esencialne lastnosti in analiziramo, kako se imaginativni objekt razstavi in sestavi pred nami. S hudomušno parafrazo Berkleya lahko še bolj hudomušno vprašamo: ali glasba, ki prihaja iz radia, ko zapustim prostor, ostaja glasba? Ali ta obstoji le v intencah njenih ustvarjalcev neodvisno od recepcije? Kaj je glasbeno delo in kaj je onkraj izvedbe? Kje in kako vleči linije nastajanja in izginjanja? Kako se prepletajo? Kaj ni poslušanje glasbe zgolj prijeten dokaz solipsizma? Lahko v časopisu predlagani metodološki in epistemološki pluralizem sploh prepričljivo zaživi?

Gregor Pompe po pretresu vseh mogočih vidikov recepcije glasbe tudi v omenjenem primežu zapostavljene psihologije shematizira glasbeni produkcijsko-recepcijski proces, ki vključuje večplastnost uživanja glasbe. Od zvočne plasti zvočnega nihanja preko kognitivnega prepoznavanja glasbenih vzorcev, torej nevro-zvočnih reprezentacij, nastanejo nekakšne muzikološke strukture s svojo harmonsko-melodično logiko, ki pa se jim kasneje skozi proces semioze pripisujejo razni pomeni. Pompe tudi te sistematizira, in sicer v sledeče: v fiziološke odzive, čustva, slogovno-žanrske, sociološke in kulturološke pomene. Seveda se zaplete, ko se lotimo produkcije glasbe. Pompe sramežljivo predlaga, da se pomikamo v “nasprotni“ smeri predlagane sheme. Vse do sedaj povedano in kar bo še povedano nas sili, da tej shemi damo zgolj status idealnega tipa, ki pa gotovo ima funkcijo dobrega orientiranja. Pompetovo shemo razumem kot poskus opredelitve glasbe na čim bolj nevtralen, strukturalen način. A tam, kjer nastajata pomen in smisel, sta prav tako užitek in vrednost, na kar v svojem prispevku lucidno opozori Matjaž Barbo. Razumevanje glasbe je vpeto v referenčne sisteme in kategorije, pravi. Tukaj je gotovo potrebno narediti korak naprej in reči, da te niso nevtralne, še kako so obtežene z moraličnostjo in posredovane skozi medijsko mašinerijo in predvsem institucionalizirano vednostjo. Kako kapital apropriira samo polje glasbenih form pa v svojem tekstu lepo ilustrira Jože Vogrinec.

Ko že govorimo o moraličnosti interpretiranja glasbe, se čutim skoraj dolžan citirati Rogerja Scrutona, ki v zadnjem poglavju knjige Aesthetics of Music pravi: »razdelal sem nekaj komadov in poskušal pokazati, da melodija v pesmi ‘She Loves You’ skupine Beatles izkazuje pristen glasbeni interes in takisto kvaliteto, ki je ne moremo najti v glasbi Nirvane ali R.E.M.« Pristen glasbeni interes in kvaliteto, resno? Kaj bi šele rekel o glasbenem interesu kakšnega Merzbow. Tu se najbrž odpira vprašanje recenzij glasbenih stvaritev, ki je gotovo vredno pretresa in debate. O tovrstnih problemih, ki jih ob drugih odpira tudi obravnavana številka ČKZ, smo pred kratkim spregovorili na našem radiu, eden od gostov pa je bil takrat prav urednik pričujoče številke Časopisa za kritiko znanosti Gregor Pompe.

Ičo vidmar s svojim tekstom minimalno zareže v polje vednosti in njegovo formacijo. Potrebna je nekakšna genealogija tega polja, le tako bodo namreč jasnejša historična razmerja med posameznimi “znanostmi“. Semioza, o kateri piše Pompe, je torej na nek način predmet oblastnih razmerij, torej določenih pozicij moči. Attali to odlično popiše, ko govori o dolgi zgodovini relacij med oblastjo in glasbo, o vztrajnem poskusu pacifiziranja, udomačitve slednje. Glasba in vednost o glasbi sta na nek način so-konstitutivni. In morda je prav to premalo poudarjeno v tej številki ČKZ.

Nadalje se mi zdi, da gre v teh vednostih večinoma za neko iskanje identitete, za “pravilno“ reprezentacijo glasbe, za oblikovanje nabora določenih identifikacij. Morda lahko za konec podamo namig v smeri drugačne miselne poti, ki morda obide to zunaj/znotraj referenčno in ostale prevladujoče kategorije. Mimo, ali ob procesu »pomenjanja« je smiselno analizirati učinke glasbe čisto v smislu njene fizikalnosti, ki deluje na fizikalna telesa in jih aktivira. Na relacije izkustev telesnih stanj. O biologiji glasbe ni bilo rečeno nič, ta vidik je vsaj zanemarjen v obravnavanih tekstih, ki se osredotočajo se bolj ali manj na načine organiziranosti glasbe in težijo k čim večji možnosti. Ta sonično–korporalna učinkovitost glasbe morda odpira drugačno miselno linijo. Morda. Glasba je glasba. Tavtologija, do katere na koncu neogibno pride poslušalec, ki se zaveda, kako neskončno težja naloga kot poslušanje ljube mu glasbe je modrovati o njej. Nekateri to počnejo za denar, ostali pa smo le občasni mazohisti.