Izraz “punk” je nekoč, pred pojavom subkulture, opisoval osebe na robu družbe, kot so vlačuge, mladi kriminalci in podobno. Simon Ošlak-Gerasimov  v knjigi Totalna revolucija piše, da je bil punk tudi izraz za mladostnike v prisilnem homoseksualnem odnosu, ponavadi v zaporu. A v tej knjigi piše še marsikaj, začnimo na začetku.

Avtor je knjigo s polnim naslovom Totalna revolucija: Boj slovenskega punka pod komunističnim režimom Jugoslavije izdal že konec lanskega leta pri Kulturnem centru Maribor, slabo leto pred 40. obletnico slovenskega punka, ki smo jo obeležili 18. oktobra letos. Takrat je minilo 40 let od koncerta Pankrtov v moščanski gimnaziji. Govora je torej o punku, ki se navezuje na alternativni glasbeni stil in je postal družbeno-kulturni fenomen. O punku, ki je danes pri nas, bolj kot življenjski slog, postal nostalgično kulturnozgodovinsko obdobje na pol preživete akademske srenje in polklošarjev. O punku, ki je svoja leta že preživel in na ulicah danes odzvanja le kot odmev, ki se še vedno valja nekje med črnimi stenami mladinskih centrov in skvotov.

Totalna revolucija je napisana skoraj kot zgodovinska knjiga, neposredno, z uporabo polnopomenskih izrazov in brez pretiranega baročnega balasta, kar je rezultiralo v zelo kratki knjigi mehkih platnic. Vendar pa pisec ne piše objektivno, saj se zdi, da želi punku dati pomen, ki ga noben družbeni fenomen ne more preseči. S pozicijo razumevanja punka kot nečesa neponovljivega in posledično takrat in še danes edino pomembnega se srečuje veliko knjig o zgodovini punka. V odsotnosti sentimentalnosti je lahko razumevanje punka kot nečesa, kar je ustavilo čas, precej pretenciozno.

Ošlak-Gerasimov je v knjigi Totalna revolucija faktografsko zbral več ključnih dogajanj, pomembnih za obravnavano subkulturo in je v tem kratkem delu naredil površen pregled. Pri tem po punkovsko ostaja v protirežimski poziciji. Hkrati pa ostaja tudi v “tomčevski poziciji”, ki razume pretekla dejanja panksov kot edino uradno slovensko zgodovino. Prav Gregor Tomc je tudi uradni recenzent te precej neurejene knjige. Se pa z njegovim, na zadnji platnici napisanim odlomkom, avtorica kritike ne more strinjati. Lahko bi knjigi res rekli punk za telebane, vendar je “šlampast” končni izdelek precej daleč od tega, da bi ga komu predlagali v branje.

Knjiga Totalna revolucija je celo imela lektorico, kar je v pokriznem obdobju skorajda redkost. Večina založb je najprej začela varčevati pri lektorjih, oziroma z njih odpuščanji. Škoda le, da učinkovitosti lektorice Petre Likar Stanovik ni moč zaznati. Vsaj desetim zatipkom v komaj 150-stranski knjigi sledijo še zatipki, ki vplivajo tudi na vsebinski pomen besedila. Čeprav bi spregledali na primer zapis desicion, ki je bil verjetno mišljen kot decision, torej disižn; ne moremo mimo napak, kot so zapisovanje priimka znanega črnokvadratovskega umetnika Kazimirja Maleviča kot Maljeviča. Že na trinajsti strani nas preseneti zapis naslova pesmi Anarchy in the UK od Sex Pistols, ki jo je avtor prekrstil v Anarchy for the UK. Nedaleč zatem piše o verjetno najslavnejšem komadu banda Ramones, ki ga je zapisal kot Blitzkrieg Bob, z dvema b-jema, kot v besedi Beograd. Ko pa smo že pri B-ju, je avtor besedo “bollocks” iz angleščine prevedel kot moški spolni organ. Nereprezentativna anketa med prijatelji avtorice recenzije in dokazi na spletu pravijo, da so bollocks samo jajca. Testisi, če hočete.

Avtor knjige Totalna revolucija nas je zmedel celo z uporabo pridevnika pozitivističen, ki ga je postavil pred besedi “hipijevska kultura”, pri čemer sklepamo, da je ciljal na “pozitivno” in ne “pozitivistično”. Pozitivizem namreč večina podučenega sveta razume kot filozofsko oziroma sociološko smer, ki se zavestno omejuje na podatke, dejstva, ki jih je mogoče dokazati. Kar pa s hipiji verjetno nima prav veliko veze.

Nadalje Ošlak-Gerasimov pripisuje velik pomen vplivu punka na fenzine, saj trdi, da so fenzini sprva (!) poročali o glasbi. Pri tem gre za še en napačen fakt, saj so se fenzini pojavili že v tridesetih letih med ljubitelji predvsem znanstvenofantastičnih in grozljivih žanrskih filmov. Glasbeni fenzini pripadajo šele njihovemu kasnejšemu valu.

Kljub temu, da je knjiga v slovenskem jeziku, z – kot smo že omenili – nekaj slabe angleščine in koščkom nemščine – avtor uporabi tudi angleški strokovni termin “melting pot”. Gre za termin, ki nedružboslovcem morda ni tako znan, bi jim bil pa gotovo razumljivejši v že dolgo utečenem strokovnem prevodu “talilni lonec”. Zatrjuje namreč, da je bilo Sarajevo “melting pot” Jugoslavije. K sreči na drugih mestih uporablja slovenske ustreznice ali pa jih sploh ne.

Knjiga o boju slovenskega punka pod komunističnim režimom Jugoslavije vsebuje tudi nekaj fotomateriala, z velikim poudarkom na Laibachu, Pankrtih in Centrom za dehumanizacijo, ter še nekaj bendih, ki so si zaslužili po eno fotografijo. Prav na omenjenih treh je največji poudarek v knjigi. Razen prvega vala v Ljubljani in Mariboru v knjigi manjka tudi dogajanje po prvi generaciji bendov in dogajanje v manjših mestih. Verjetno bi marsikdo pred Maribor postavil na primer Idrijo ali kaj podobnega. Idrijo bi lahko v knjigi vsaj omenili, če so si omembo – a zgolj omembo – zaslužili tudi koprski band Kuga. Kuzlam na primer, kot še marsikaterim drugim bandom, niti do omembe ni uspelo. Podnaslov Boj slovenskega punka pod komunističnim režimom Jugoslavije tako izgubi precej pomena, saj delo nikakor ne zajema celotnega obdobja punka do leta 1991.

Lahko bi zapisali, da je bil Simon Ošlak-Gerasimov ob pisanju Totalne revolucije bolj pankerski od punka, a bi s tem morda užalili punk. Treba mu je priznati, da lahko vsak, ki vsaj nekaj ve o punku, to knjigo bere bolje kot njegovi popolni nepoznavalci. Približen poznavalec se bo namreč ustavil že ob prvi vsebinsko-lektorski napaki in bo vsa nadaljnja imena in dejstva verjetno dvakrat preveril na internetu ali pač prenehal z branjem. Vsekakor pa knjigi ne bo nikoli v popolnosti zaupal.

Kar lahko koga dodatno začudi, je dejstvo, da je bil glavni urednik knjige Dušan Hedl, človek, ki je punk živel na prvih bojnih linijah. Zato tudi količina teksta posvečena Centru za dehumanizacijo, bendu, katerega član je bil, ni prav veliko presenečenje. Eden od recenzentov je Gregor Tomc, za katerega bi lahko trdili isto. Vendar, kot nam je znano, je on od punka odšel tako hitro, kot je tudi prišel. Vmes pa je za Pankrte skupaj s Perčijem Gnusom prevedel nekaj punk rock komadov Sex Pistols. A Simonu Ošlaku-Gerasimovu, kljub sploh ne budnemu očesu obeh tako zvanih nekdanjih panksov, ni uspelo izdati knjige o punku, ki bi imela vsaj točne podatke. Knjiga s sicer dobrim nastavkom, a porazno izvedbo, se tako vsem trem udeleženim ne piše v dobro. Prej ravno nasprotno in pod vprašaj postavlja tudi legitimiteto njihovega dela. Od počivanja na lovorikah se ni še nikoli izcimilo nič pametnega.