"Ko je prišel tisti čas, o katerem je Gospod Jezus vsak dan opominjal svoje učence, posebej v evangeliju, rekoč: 'Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove samemu sebi, vzame svoj križ in mi sledi', je vse galske dežele zajel velik nemir; če kdo želi s čistim srcem in mislimi slediti Bogu in za njim zvesto nositi križ, naj ne odlaša s potjo do Svetega groba." S temi besedami se otvarja prva knjiga Dejanj Frankov in drugih na poti v Jeruzalem. Kronika 1. križarske vojne (1096-1099) neznanega avtorja, ki jo je v Zbirki Zgodovinskega časopisa izdala Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ti dve povedi sta tudi dovolj, da zaključimo prvi odstavek tegale besedila.

Latinski tekst je prevedel Milan Lovenjak, tudi avtor spremne besede. Pričujoči zvezek Zbirke Zgodovinskega časopisa je, kot v predgovoru obelodani odgovorni urednik Peter Štih, jubilejni petdeseti, kar mimogrede sporoča tudi lični logo na platnici. Ne bi mogli reči, da zadeva pade v maso sklopa naše 50-letnice, gotovo pa ni čisto brez povezave s stoto obletnico Univerze v Ljubljani, čeprav se izdaja s tem ne pohvali. Mimogrede, če se še malo poigramo z jubilejnimi rečmi, je na moč hecna usoda tudi teh zgodovinskih publikacij. 

Prvi zvezek naše obhajane zbirke je bil namreč naslovljen Edvard Kardelj Sperans in slovensko zgodovinopisje. Zbornik razprav, izšel pa je leta 1980, torej približno v času približno desetletnega preimenovanja univerze. V njem so bile razprave z izrednega občnega zbora Zgodovinskega društva za Slovenijo ob štiridesetletnici izida Kardeljeve knjige Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, takratni predsednik društva Ignacij Vole pa je svoj nagovor zaključil z: "Ob tem razmišljanju pozivam vse navzoče, da z enominutnim molkom počastimo spomin na umrlega Edvarda Kardelja. Slava mu!" Kljub razumljivi pretirani prijaznosti do dotičnega, katerega intelektualni širini se je pred približno dvema letoma poklonil tudi naš radio, je vendarle fino, da se ga med drugim dojema tudi kot zgodovinskega misleca. Kakorkoli že, usoda našega zgodovinskega zbornika ni brez grotesknega šarma. Začne se s Kardeljem in konča s križarskimi pohodi. Zgodovina, širna je tvoja raziskovalna gruda.

Osnovno vprašanje, ki se postavlja, je seveda, zakaj bi na Radiu Študent odmerjali prostor nekemu obskurnemu tekstu. Vendarle nismo brezkurčna akademska institucija, katere publikacije so bolj ali manj samonamembne. Poleg prevajalca, recenzentov in lektorice, slednji se je tu pa tam izmuznila kakšna vejica, je avtor tega nakladanja slejkoprej njegov edini bralec. No, najbrž bodo sledili nesrečni študenti klasične filologije in zgodovine. Odgovor je v preprosti asociaciji: nedavno smo namreč priobčili prispevek o ruskih ikonah, tako bi tekst iz za cerkveni vzhod in zahod ključnega obdobja fino padel v linijo razmislekov o svetosti, grešnosti in likovnem fleširanju. O boh, kam smo padli. 

A vendar ne bomo razmišljali o pobožnosti, ker sta nas ob prebiranju špiknili predvsem dve reči. Prva je princip operiranja zgodovinske stroke, t. i. zgodovinopisja, in druga sama materija Dejanj Frankov, obe pa sta tako rekoč intersubjektivno povezani, kot lahko razbiramo v našem povsem nestrokovnem, neakademskem, nezgodovinopiščevskem motrenju. Se pa seveda tiče zgodovine in našega mišljenja le-te, ki je, boh nam pomagaj, heglovsko-marksistična in bi jo tule priložnostno povzeli v že marsikdaj izraženi premisi: človeštvo se postaja na način zgodovine. To se pravi, vse, kar naredimo, posebej v t. i. duhovnih modusih, tj. teoriji in praksi vseh vrst, se manifestira kot zgodovina.

To seveda pomeni, da zgodovina ni nekakšna kronika ali pusto razvrščanje na podlagi virov, kot se razume akademska disciplina, niti tega ne mislimo kot kakšen idiotski odvod slednje, npr. t. i. duhovna zgodovina, temveč kot skozinskoz dinamičen proces neujemljivih vzročnosti in posledičnosti, jalovo napredovanje, ki sproti ruši svoje postavke, njeno podiranje same sebe pa se vendarle kaže kot progresija. Kot nekaj divje logičnega in bistvenega, skratka. V tem smislu morda tudi ekskurzek na Kardelja ni tako zgrešen. A kakorkoli že, skozi to prizmo bi torej identificirali prej omenjeni skupaj zavezani točki.

Prvo nas seveda malone oslepi manko mišljenja zgodovine v t. i. zgodovinski stroki, kakršna je npr. spremna beseda naše knjige. Tega ne mislimo kot kakšno nebrzdano levičarsko kritiko, ampak čisto stvarno; vso 'stanje na terenu', torej stari latinski rokopisi, zgodovinopisne študije, ves frigiden korpus samoosmišljevanja te ali one epohe in naknadnega razvrščanja, se jemlje kot dejstvo, kakršnekoli interpretacije pa se, najbrž skladno s pravili stroke, izogibamo, ker seveda raje verjamemo raznim virom kot naši reprezentaciji, pri čemer seveda pozabljamo, da so tudi ti viri zgolj reprezentacije. Ni čudno, da v takšnem brezumnem operiranju kakšen Otto von Bismarck postane prvak socialne države. Zgodovina prenese vse, samo uma ne.

Podobno kot študija s sicer fantomsko neprizadetostjo obravnava tekst, tako tekst, katerega prvi stavek, slučajno tudi najboljši v vseh Dejanjih, tako rekoč istovetno neprizadeto tretira svoj objekt, prvo križarsko vojno. Slednja se, če za vir vzamemo izključno naše besedilo neznanega avtorja, ki se kaže kot precej verodostojno, ker brez kakšnihkoli pretenzij, zgolj z lagodnim kroništvom in v razumljivi religiozni ideologiji popisuje razvoj dogodkov, tu izkaže za brutalen, kako temu drugače reči, zločinski morilski in roparski pohod, osnovan na narcisistični postavki o krščanskem Dogodku ter rasistični predpostavki o ničvrednosti muslimanov. Te vojne so, kot povsem pravilno ugotavlja Lovenjak, 'neizbrisno zaznamovale odnose med Evropo, Malo Azijo, Bližnjim in Srednjim Vzhodom'.

V tem lahko tudi razbiramo globok historični antagonizem med evropskim krščanstvom in bližnjevzhodnim islamom, kakršnega danes fašistoidno pogreva desničarski segment javnega diskurza, le pogled je treba nekoliko spremeniti. Dejansko korenini mnogo globlje od kolonializma ali izraelskega apartheida in potrebno je res ogromno nezavednega cinizma, da kak klen krščanski um islam dojema kot agresivno, ekspanzionistično ideologijo. No, seveda, agresivno so kolonizirali tako krščanska cesarstva kot zgodnji islam ali otomanski imperij. Najhuje je, če kurba reče kurbi, da je kurba. A prav križarske vojne, katerih prvo kronira naša knjiga, izpričujejo, kdo, kje in kdaj je začel z agresijo, apologirano in legitimirano na nekih od boga danih pravicah. Prebroditi pol sveta, priti in razglasiti: 'To je naše!' 

Zamislite si zdaj biti nek Palestinec tam proti koncu 11. stoletja - tudi to ni čisto brez veze z našimi nedavnimi prispevki -, ko se ti pred pragom nenadoma pojavi ogromna vojska z najnovejšo ubijalsko tehnologijo, polna visokih, belih, normanskih, frankovskih, latinskih krvožejnih krščanskih Evropejcev, tisoče kilometrov stran od svojih mitičnih matičnih očetnjav, kričečih "S poti, barbari!, to je naš Sveti grob!", medtem ko vam koljejo družino, kradejo živino in sežigajo hišo. In v naslednjih stoletjih vse do danes. Nočnomorni déjà vu. Kot da papeževe besede, ki jih navaja naš neznani kronist na začetku knjige, v resnici niso namenjene kristjanom: "Bratje, za Kristusovo ime morate veliko pretrpeti, uboštvo, revščino, goloto, preganjanja, pomanjkanje, bolezni, lakoto, žejo in druge take nadloge, kot pravi Gospod svojim učencem: 'Veliko morate pretrpeti za moje ime[.]'"