Prečkal sem to zemljo, preden so meči

spremenili njeno telo v pogrnjeno mizo.

Od tam prihajam. Ko nebo joče za svojo materjo,

materi vračam nebo in jočem,

da me spozna vračajoči se oblak.

Naučil sem se vseh besed, vrednih krvnega sorodstva,

da bi zlomil oblast.

Naučil sem se vseh besed in jih razdrl,

da bi sestavil eno samo: dom.

Pričujoči verzi so arhivirane izpovedi o izseljenski bolečini palestinskega književnika Mahmuda Darviša. Izsek pesmi si gre razlagati kot verbaliziran artefakt občutka izkoreninjenosti, ki do poslednje instance utesnjuje posameznikovo notranjost in grobo anestezira njegov sleherni poskus, da bi se identitetno razrastel v okoliš lastnega vsakdana. Se izlil v tipno resničnost, ki je njegovo življenje. Pričetki, ki so jih z nepovratnim odjekom hlastno izrinili iz izseljenega človeka, postavajo v njegovem razpolovljenem sebstvu kakor temni prišepetovalec pred zaklenjenimi vrati. Nikoli zares izrisani, a tako neizginljivi v svoji črpajoči vleki v preteklost, da je nasilni eksodus manj razprta rana in bolj inherentni zev človeka – spremeni se v njegovo nosnico, grlo, ušesno luknjo. Darviš je v besede prevajal razseljenost samega sebe, a vendar njegove verze oklepa hipno mostišče, ki preko okostja individualnega predvaja odseke kolektivne razbolelosti palestinskega naroda. Zaznamo strašno karminsko rano, spraskano votlino, iz katere izteka kolektivna palestinska razdedinjenost.

Ta je kot robustna kataklizma premočila tudi življenjsko naracijo Ghade Karmi, palestinske pisateljice, zdravnice, predavateljice ter ene najbolj zavzetih aktivistk za palestinske pravice v izraelsko-palestinskem konfliktu. Del svojega življenja je dokumentirala v knjigi Vrnitev: spomini Palestinke, ki je v prevodu Vesne Česen, Mojce Dobnikar ter Maje Lovrenov letos izšla pri Založbi Sophia. Avtoričini usodi nadeti označbo kataklizma pa je morda neustrezno, saj so njeno življenje za razliko od nagonske in hipne forme, s katero trpinči narava, preluknjali desetletja trajajoči sistemski ugrizi Izraela v tkivo palestinskega naroda. Palestinci so bili jedko izropani zemlje, države in pravic, bodisi prisiljeni v odhod bodisi v docela razčlovečeno življenje na okupiranem ozemlju.

Rojstvo nepremostljivega tujstva in dihotomije samorazumevanja, s katerima diha in se oplaja sekanta avtoričinega literarnega univerzuma, gre poimenovati z eno samo besedo: nakba. Ta je leta 1948 namreč naplavila dva nasprotujoča si sunka. Vzporedno z razglasitvijo izraelske države po izraelsko-arabski vojni se je z neizprosno kalnostjo udejanjila usoda palestinskega naroda: milijoni so se bili prisiljeni razbežati v Jordanijo, Libanon, Sirijo ter okupirana Zahodni breg in Gazo.

Otroštvo Ghade Karmi do leta 1948 je bilo mukoma razpolovljeno kot s topim septičnim nožičkom. Po nenadnem odhodu družine v London so se v njihovo jeruzalemsko vilo, podobno kot v ostale, ki jih niso hipoma razrušili, kot bi se bali drobtin spominov, ki ostanejo zašite na predmetih materialnega sveta, vselili Izraelci. Avtoričino dotedanje življenje je bilo potemtakem skupaj s preostankom družinskih članov docela oluščeno iz notranjščine prejšnjega domovanja. Kot izvorne in razlaščene lastnike jih je morda pomnila le še kakšna nema odrgnina v zidu, ki je totemsko vsesavala vsakdanje scenerije prebivalcev. Londonski okoliš ni nikdar uspel zamašiti praznega prekata v avtoričini identiteti, ki je na isti način, kot je bil pričet – površno in hitro –, ostal eden temeljnih zidakov njene samopercepcije. Tujstvo Palestinke v Angliji in pregon iz Palestine sta v avtobiografiji Vrnitev: spomini Palestinke mnogokrat poudarjena motiva, ki ju je avtorica z večjo preciznostjo dokumentirala v delu V iskanju Fatime, knjigi, ki arhivira spominske kosme njenega otroštva.

Objekt današnjega Kosila je svoje narativno črpališče našel v avtoričinem nepremostljivem občutku nemoči, s katerim je doživljala svoj palestinski boj vse do leta 2005, ko je njeno delovanje opredeljeval aktivizem iz oddaljenih, sterilnih londonskih pisarn, ki se zaradi geografske ločnice niso zmogle zares umestiti v razdejano resničnost Palestincev na okupiranem ozemlju. Občutek torpediranja oddaljenega strašila, ki kot da ne bi posedovalo telesa, se je še povečal leta 1993, ko se je po Oselskem sporazumu in odhodom Arafata nazaj na palestinsko ozemlje težišče boja premaknilo k počelu, v notranjščino.

Leta 2005 so končno počile stene avtoričine politične karantene – za tri mesece so jo povabili na palestinsko Ministrstvo za medije in komunikacije v Ramalo, da bi s svojimi znanstvenimi in aktivističnimi znanji pripomogla h konstrukciji in implementaciji strategije boja palestinske države. Zlasti slednje je središčna tematika narativne placente romana, v katerem avtorica razdelke lastnega življenja v izčiščenem lapidarnem slogu pomensko zrašča s historičnimi in aktualnimi faktografskimi izseki, s čimer mojstrsko vstopa in izstopa iz individualnega v skupno politično ter obratno. Osrednja podstat je očitna želja po politični agitaciji in prekinitvi klinične apatije sveta do palestinskega vprašanja in trpljenja. Vse to pa skrbno prefermentira v osebno zgodbo delovanja in prizorov v Ramali, ki jih momentarno prekinjajo dogajalni prizori denimo očetove smrti, vzgoje hčerke, partnerjev ter otroštva v Jeruzalemu.

Simbolična jakost vrnitve je primerljiva s presaditvijo bolnega organa. Izseljenec se definira kot plesalec s kratko sapo – vsak gib je kratkotrajen, vsak poskus zapolnitve odsotnosti doma se z zrklom svojega razlaščenega stetoskopa zamegli, preden bi pokazal jasno sliko. A v Ghado Karmi, ki življenjski sok samoaktualizacije najdeva ravno v sistematičnem boju za palestinsko državo, pravici do vrnitve ter aktivnejši drži preostalega političnega kozmosa, katerega gradniki le medlo obsojajo ravnanje Izraela, hrapavo trči deziluzija.

Avtobiografija se neštetokrat vizualno priklene na senčne opekline, ki jih v tla tetovirajo trda stegna skrilastega zidu. Prerezanega z bodečo žico kot progami iz živega srebra ga je Izrael oklical za »varnostno oviro«. Ploskovita zamrznitev nesreče in razčlovečenja, ki jo simbolizira zid, je poljedelce odsekala od lastnih površin, ločila zakonce, družine, posameznike od delovnih mest. Avtorica nazorno, a s sočutno literarno poslušnostjo dokumentira skeleče slike palestinskega vsakdana. Preganjani palestinski trgovci, na katerih stojnice mečejo fekalije in higienske vložke, da ostajajo skoraj popolnoma brez prometa, prizori osiromašenega življenja v begunskih taboriščih ter ustrahovanje izraelskih milic na nadzornih točkah so le drobci v neizprosnem konglomeratu, v katerem se udejanja izraelski apartheid nad Palestinci.

Abruptna narava palestinskega življenja, ki ga avtorica izpričuje v Vrnitvi, se vanjo prerine toliko nasilneje, kolikor se sočasno razkriva namerna jalovost boja palestinskih oblasti. Ministrstvo, na katerega pride, pesti tesnobna notranja razklanost, ki omrtviči sleherno konstruktivno delovanje. Palestinska vlada je sprta in odrgnjena kakor letargičen ranjenec, pritrjen na nosila. Z anemično protiizraelsko držo prej kot institucionalizacijo palestinskega boja pomeni formo pravne odgovornosti, za katero izraelska oblast prikladno skriva obličje svojega nasilja.

Ghada Karmi je vse svoje življenje bolščala v koncept vrnitve, se vanj oblačila in se z njim hranila, kot bi se zev v spoznanju svojega zdravila zmogel sporazumeti s tesnobo lastne prostornine. Vehementnost njene zapisanosti palestinskemu boju na licu mesta naleti na tišino grobišča. Poleg apatične oblasti so se tudi ostali Palestinci nekako privadili žejnega mrčesa apartheida. Bombardiranje in smrt, ki v avtorico še zmeraj potiskata tresavico, je zanje vest, da za razliko od umrlih sorojakov še posedujejo telo. Danes. Resničnost, s katero snema krilo izraelsko-palestinskega konflikta, je bolj temna in strupena od azbesta. A vendar Ghada Karmi Vrnitve ne zaključi v izgubi smisla. Potrditev lastnega cilja naposled sreča v življenju rojakov, ki obstaja in se emajlira, kljub razmeram, zmeraj znova.