Kot tat sredi noči. Naslov najnovejše Žižkove monografije - ki seveda nosi tudi podnaslov: Kako misliti kapital? - že sam po sebi zbuja dosti vprašanj. Zvestemu bralcu prideta na misel dve možni referenci: prvič, spomnimo se nekega verza iz biblije: “Kar pa zadeva čase in trenutke, bratje, ni treba, da bi vam pisali o tem, saj sami natančno veste, da bo Gospodov dan prišel, kakor pride tat ponoči.” Druga možna referenca izhaja iz Rihannine pesmi Only Girl: “I want you to take it like a thief in the night.”

Morda se zdita izbrani referenci malo nasprotujoči druga drugi, a vendar gresta z roko v roki z eno izmed Freudovih poant, ki jih Žižek v delu znova aktualizira in reciklira ter vplete v analizo kapitalizma: perverznež v resnici - čeravno bi na prvi pogled sklepali drugače - potlači veliko več od histerika. Podobno je morda ravno človek, ki deluje v imenu boga - Žižek tu omeni Busha in Bin Ladna - največji perverznež: želi postati čisti objekt izpolnitve želje drugega.

Šalo na stran. Kot tat sredi noči je v resnici vrnitev k Marxu. S terminom vrnitev tu ne mislimo nujno Žižka osebno - čeprav je v delo veliko več robustne in podrobne analize marksističnih pojmov kot v določenih preteklih Žižkovih monografijah. Predvsem mislim, dejstvo, da pozicija - lokus, če želite -, od koder delo nagovarja subjekt, ni pozicija nekega prilagajanja Marxa postfordističnemu in globaliziranemu kapitalizmu: obratno se Žižek še tembolj zaveže Marxu, kolikor kapitalizem v svojem razvoju vedno bolj razjeda materialne pogoje ali, bolje, dejavnike svojega obstoja. Ravno v tej navidezni transformaciji kapitalizma, tako Žižek, postaja Marx vedno bolj in ne vedno manj relevanten.

S tem nočem reči, da pomeni brati Kot tat sredi noči še eno ponovitev ortodoksnega marksisma, ki bi se oddaljil od vseh šol marksizma in postmarksizma v drugi polovici 20. stoletja, čeravno je ogromno formulacij - sploh v prvem poglavju o presežni vrednosti - izpeljanih iz Marxovih konceptov. Večji del analize predstavlja analiza starih znancev Žižkovih rednih bralcev: Freud, Hegel in Lacan. Vseeno se zdi, da je tokrat nekaj drugače: Marx ni zgolj oder ali sistem, kjer se potem odvije nek strukturalistični/psihoanalitski postopek, pač pa je Marx sam objekt intervencije. Gremo na vsebino.

Prvi veliki koncept, ki ga knjiga zapopade, je presežna vrednost, ki bo skupaj s presežnim užitkom in presežno vednostjo ena izmed ključnih poant dela. Analiza vseh treh pridobi na koncu podobno - znano - dobičkarsko formo kapitalizma menjava denarja za blago, da lahko z njega preprodajo dobimo še več denarja. Morda se je na momente zdelo, da je dejanski smoter neke forme usklajen s formalnim smotrom, toda temu ni tako: pri presežku vedno govorimo o formi, ki je sama sebi namen: denar producira še več denarja, vednost še več vednosti in užitek še več užitka.

Naslednji pomemben koncept analize - drugo poglavje knjige - je delovna teorija vrednosti, eden bolj detajlno marksističnih momentov v delu, kjer se Žižek spusti v diskusijo Marxove razprave o vrednosti. Vseeno pa gre tudi tu za podobno poanto kot v prvem prej omenjenem poglavju: bistvena je forma, in ne substanca. Vrednost obstaja zgolj v momentu menjave - in je presežna vrednost uporabni vrednosti. V bistvu je ta forma-preko-substance moment, kjer se, pravi Žižek, realizira “spektralnost” kapitalizma: substanca preko spreminjanja iz blaga v denar in obratno postane heglov subjekt in prične “postavljati svoje lastne predpostavke.”

V nadaljevanju se Žižek loti ponovnega utemeljevanja Lacanovih štirih temeljnih diskurzov: Univerze, Gospodarja, Histerika in Analitika. Blodeči element brez mesta oziroma mesto brez elementa - tu Žižek uporabi deleuzovski primer dvojno pisane entitete iz Logike smisla, morda nas lahko poanta spomni na plavajoči označevalec, kot ga opiše Claud Levi-Strauss - ni nič drugega kot mali objekt a, presežni element, ki se nikoli ne pojavi. Če bi se pojavil, bi se struktura vrnila v realno. Že lahko zapazimo ponavljajočo se temo knjige: operacija kapitalizma je v svojem bistvu nekonsistentna in ne-cela, nedovršena in ravno v svojem momentu nedovršenosti je kapitalizem močan, ravno popolna zmaga kapitala bi pomenila njegov konec.

Zadnje poglavje pred dodatkom govori o konceptu ločitve in odtujenosti. Odtujenost, pravi Žižek, ni enovit in homogen koncept, značilen za kapitalistično produkcijo, kjer je izkoriščan proletarec odtujen od produkta svojega dela - tudi komunizem ne bo dokončno odpravil neke odtujitve, ki bo zaradi zevi med vednostjo in resnico vedno obstajala. Na tej točki uvede Žižek direkten diskurz o kombinaciji Marx in Lacan. Lacan to primordialno odtujitev, ki je strukturno nujna za obstoj subjekta, opredeli kot ločitev: šele ko se ločim od drugega, šele ko prepoznam drugega kot nekonsistentnega, se odpre neko polje svobode.

Žižek poda primer krščanstva: moment, ko Jezus na križu vzklikne: Oče, zakaj si me zapustil. Ravno v momentu, ko subjekt prepozna nekonsistentnost drugega, se odpre možnost osvoboditve. Politična implikacija, ki iz slednjega izhaja, je, da mora biti tudi sam cilj emancipatornega gibanja ločen od samega sebe. To novo etiko najbolje razloži kar citat: “ … natanko Heglov molk o prihodnosti je tisti, ki odpre prostor zanjo, za prihodnost namreč, ki ni le ekstrapolacija prevladujočih teženj sedanjosti, temveč nenapovedljivi rezultat tveganih odločitev.” Konec citata. Knjiga se zaključi z znano žižkovsko aplikacijo na konkretne primere.

Povedati moramo, da je veliko konceptov in izpeljav že slišanih - so zgolj reciklaža poant, ki smo jih pri Žižku slišali že mnogokrat. Zdi se pa mi, da knjiga vseemu navkljub doda nekaj novi poant k Žižkovemu klasičnemu naboru in je zato, v kolikor vas zanima trojček Hegel, Marx in Lacan, zanimivo branje. Sveže so predvsem izpeljave okoli delovne teorije vrednosti - sploh na momentih, kjer se Žižek spusti v dialog s Samom Tomšičem in njegovo knjigo Marx in Lacan, Kapitalistično nezavedno. Kar pa je seveda še bolj potencirana reciklaža, kolikor je slednji avtor v prav žižkovski teoretski špuri.

Če zaključimo tam, kjer smo začeli, pri naslovu. V knjigi na Žižek na neki točki izrazi fascinacijo z Marxovo rabo nemške fraze in der Tat, ki v slovenščini pomeni “dejansko”, vendar se zdi, da tudi naši začetni asociaciji - Rihanna in Biblija - pomagata zaokrožiti celotno delo: gre za to, da je kapitalizem v svojem bistvu forma, ki je postala subjekt in sproti izumlja pogoje svoje eksistence, kapitalistični diskurz pa vseskozi zasleduje tisti presežek, do katerega v resnici nikoli ne sme priti, ker ravno njegova ne-možnost vzdržuje celoten sistem. Kaj pa subjekt? V kolikor je perverzen, hoče postati objekt a, ki bo popolnoma služil želji Drugega - ta bo prišel, kot že rečeno, kot tat sredi noči.

Naj čisto na koncu še na kratko poprcamo strukturo in funkcioniranje pričujoče Žižkove knjige, in to v najboljši teleološki heglovski maniri. Žižek se zlekne na kavč, kopipejsta in štanca knjige ter čaka. Da se kapitalizem dovrši. Ker potem ga bo - konec. Treba mu je le dati priložnost, da pride do svojega kontradiktornega pojma in se samouniči. Zato le ne drezajmo preveč vanjga, ker smo tako njegovi nujni destrukciji samo v napoto. Do slednje bomo lahko prebrali najbrž še nadaljnjih 500 Žižkovih knjig. Tako si lahko le zaželimo, da si vendarle zmisli kak nov vic.