Desetletje je minilo, odkar je v izvirnem nemškem jeziku izšlo delo politologa Michaela Heinricha Kritik der politischen Ökonomie: eine Einführung [mihaela hajnriha: kritik der politišn ojkonomi: ajne ajnfürung] z namenom enakomernega, a ravno prav kontemplatiranega uvoda v branje Marxovega Kapitala. Negativno kritiko omenjenega čtiva je praktično nemogoče najti, tako med laičnim občinstvom, ki mu je delo primarno namenjeno, kot v politični ekonomiji bolje podkovanim moljem. Prevod omenjenega dela v slovenski jezik lahko na tem mestu samo iskreno pozdravimo.

Heinrich ne postreže z opravičujočim podlistkom zgodovinskim odvodom marksistične misli takšne in drugačne oblike, še manj pa s kvazi skromno intelektualno držo. To je ena izmed bolj očitnih, obenem pa tudi razodevajočih funkcij njegove spremljave Marxovim tekstom. Torej, Heinrich ne zanika, razvrednoti ali preprosto ignorira dvajsetega stoletja s svojo dialektično prtljago. Slednjo kvečjemu faktično umešča v svoj kontekst, obenem pa opozarja na dihotomijo z Marxovim zgodovinskim ter brezčasnim tekstom. Marx je sam po sebi namreč oboje: po eni strani vpet v momentualno shemo svojega časa, po drugi strani pa odziv nanjo. Kljub temu Heinrichovo delo ni preprosto zgodovinski presek Marxove misli, temveč tematsko sledenje Marxovim idejam, ki pa občasno morajo biti oplemenitene s konkretnim kontekstom.

Skratka, Heinrich se spretno izogne bipolarnemu pojmovanju, kot smo ga vajeni od drugih podobnih uvodov. Ti so ali striktno apologetski in rešujejo vse teze po vrsti ali pa manj striktno apologetski in poskušajo opraviti z več kot stoletjem odzivov preko razsvetljenih komentarjev, da so pač nekje zašli. Mi pa moramo preprosto izluščiti univerzalno bistvo, da rešimo doktrino. Mi seveda enačimo avtorje omenjenih tekstov z njimi samimi.

Nasprotno se Heinrich po eni strani z doktrino in dogmo ukvarja bore malo, saj je glasni privrženec celostnega branja Marxa. Po drugi strani pa mu uspe zajeti bistvo Kapitala preko glavnih pojmov politične ekonomije, brez da bi za to pozabil na perspektivo s prostorske in časovne komponente. Na potovanju mimo strukture vrednosti, kapitala ter produkcijskih procesov se Heinrich ustavi tudi ob konkretnih temah krize, razrednega boja, oblik državne vladavine in svetovnih trgov. Že v začetku na primer kritično razdela ločnico, ki izgovor za nerazumevanje konfliktne in arbitrarne narave zgodovinskih odnosov prelaga na vsemogočo Dialektiko.

Partikularno in obče sta oba prisotna v Uvodu, kar je verjetno eden izmed glavnih razlogov, da delo hvali širok spekter bralstva. Nevarnost, ki ponavadi preži na podobna dela, je v tem, da prepričljivost teze, ki jo zagovarjajo, ponavadi žrtvujejo v prid politično korektnemu diskurzu. Četudi je delo res odličen uvod k branju Kapitala in ima mestoma že kar sumljivo čisti pedigre, pa velja izpostaviti ravno to doslednost stilsko mehke razlage z nekompromisno vdanostjo teoriji izvirnika kot eno izmed res posebnih vrlin Heinrichove Kritike politične ekonomije. Ker pa zadnje čase kakovost prevodov samih ni samoumevna, lahko izpostavimo ta prevod kot nezanemarljiv dodatek k integriteti teksta samega tudi v slovenskem jeziku.

Kjer je imanentno prisoten paradoks, torej v Marxu samem, v antagonizmu družbenih razmerij in razrednih bojev, v interpretativni celoti mnoštva tekstov in njihovi epistemološki poziciji, je treba ta paradoks ohranjati, ne izničiti. Ravno na razpoki, na evfemizmu samem, je namreč globina Marxovega izraza, ki jo Heinrich ohranja kot bistveno prvino, vredno reprodukcije. In to je hvalevredno ter prav prijetna popotnica za nadaljnje posvečanje pozornosti celotnemu opusu Marxa. Heinrichov tekst se izkaže v svoji pronicljivosti in sposobnosti, še najbolj pa izstopa njegov iskreni namen povabiti bralstvo k pravi stvari - Marxu samem.