Fantomska senca cenzure v slovenskem kolektivnem spominu nastopa v podobi dobro naoljene mašinerije, ki je slovenskemu narodu več stoletij preprečevala ponovno narodno prebujenje in ga podredila kulturni hegemoniji germanskega gospodarja. Kot prvi se je v nemilosti dogmatičnih nazorov katoliške cerkve znašel že Primož Trubar. Po dozdevnem večstoletnem zatišju, ki v narodnoafirmativnem smislu očitno ni preveč pomembno, v zavest slednjič vstopi že znana epizoda našega nenadjebljivega poeta, doktorja Franceta Prešerna. Le kdo ne pomni močno opevanega izdajstva, ko je famozni nemškutar in avstroslovanski simpatizer Jernej Kopitar lastnoročno prepovedal izdajo 4. zvezka Kranjske čbelce in s tem zaril nož v hrbet kulturnemu narodu?!

V luči vedno prisotne samocenzure, katere plamen dandanes podpihujejo razsodniki tokov javnih sredstev na eni in tista nevidna roka na drugi strani, smo se - kot že večkrat poprej pri dozdnevno ponavljajočih se procesih - obrnili v preteklost in v dlani vzeli bukvo: Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe. Monografija je plod dela devetih raziskovalcev, ki so med letoma 2016 in 2019 sodelovali pri raziskovalnem projektu Prepovedane knjige na Slovenskem v zgodnjem novem veku. Izsledke raziskav so avtorji strnili v 9 prispevkov, ki so v ušesa javnosti prvič prodrli na simpoziju v Prešernovi dvorani SAZU leta 2018; v letošnjem letu pa so članki izšli v knjigi pod uredniškim očesom Luke Vidmarja z Založbe ZRC. Kot nakazuje na platnici odtisnjena čebelica, je publikacija tretja v seriji Apes Academicae oziroma slovensko - Akademske čebele. Kot moremo pričakovati že zaradi forme zbornika, gre za eklektično delo z občutkom za interdisciplinarnost, ki pa kljub temu nikoli ne zanemari rdeče niti.

Delo tako najprej zakorači v kontekst preventivne rimokatoliške cerkvene cenzure, ki z razsvetljenimi reformami Marije Terezije in Jožefa II. sredi 18. stoletja preide v roke centralizirane cenzure Habsburške monarhije. Zgodba se torej pričenja s prikazom prepovedanih del v samostanskih knjižnicah, nadaljuje z ustvarjalno in bralno kulturo kranjskega intelektualnega kroga 17. stoletja, pa z delovanjem razsvetljenske cenzure Marije Terezije in Jožefa II. ter zaključuje z bližnjim srečanjem slovenskih literatov s cesarsko cenzuro do konca 19. stoletja. Avtorji pa v nasprotju z Valvasorjem, ki v Slavi vojvodine Kranjske zamolči sočnejše zgodbe še živečih rodbin, ne zanemarijo niti samocenzure. O očetomorih, zmerjanju matere s staro kurbo in spektakularnih pobegih iz ječe ter drugih tovrstnih pripetljajih lahko v Slavi beremo le v primeru, da je družina že izumrla ali zapustila deželo.

Kot bi utegnil zmotno nakazovati naslov monografije, bolj pravilno pa na zadnji strani navedena titulacija projekta, delo ne raziskuje cenzure vseh medijev, temveč pretežno pisnih publikacij. Cenzura ostalih form izražanja je zgolj pavšalno omenjena in si v delu z izjemo uprizoritev dveh gledaliških del - Linhartovega Matička in Cankarjevih Hlapcev - ne prisluži podrobnejše obravnave. Tako še vedno ostaja odprto vprašanje o primerih, mehanizmih in posebnostih pri cenzuri slik, pamfletov, plakatov, muzikalij, pa dodajmo poleg še kipe, zakaj pa ne, in slednjič še zemljevide, pomembnejše zlasti v vojaškem smislu. Knjiga sicer preseže enoznačno karakteriziranje cenzure in cenzorjev kot zaviralcev misli ter prikaže njihovo aktivno vlogo v iskanju lukenj, ki bi omogočile izdajo sprva prepovedanih publikacij. Represivna plat cenzure je s tem seveda prikazana, sočasno pa je poudarjen njen vpliv konstruktivne omejitve, ki je bodrila kreativnost avtorjev, publicistov in cenzorjev. V obdobju razsvetljenega absolutizma je bila sočasno razumljena kot garant strokovnosti in kakovosti. V takšnem kontekstu sta svoje cenzorsko delo kasneje razumela tudi Jernej Kopitar in Matija Čop, ki sta jezikovni diskurz bolj usmerjala kot zares zavirala. V nekaterih ozirih je to početje podobno posegom današnjih recenzentov ali urednikov, ki bi besedilo utegnili izboljšati. Naj mi je ravno redakcijski urednik, katerega oči so pred vstopom v eter preletele tole besedilo, priča, da utegne biti pregledani tekst marsikdaj res kvalitetnejši.

Zbornik izsledke raziskav podaja na podlagi analize seznamov prepovedanih knjig, na katerih so se znašla erotična, heretična in nasploh moralno sporna dela. Pri predstavitvi teh seznamov si avtorji zbornika dovolijo malce ironije. Ravno retroaktivnemu cenzorskemu delovanju cerkve se je imelo nekdanje bralstvo zahvaliti za to, da je zanj na enem mestu zbralo in redno nadgrajevalo seznam subverzivnih in tudi sicer sočnejših knjig, ki jih je skrivoma s slastjo bralo črkopisja vajeno prebivalstvo. Kakor bi se cerkveni dušebrižniki nič ne naučili iz nauka Biblije o prepovedanem sadežu!

Analizo nadaljujejo s cenzorskimi uradi razsvetljenske dobe in službovanjem posamičnih cenzorjev. V tem kontekstu je vredno ponovno omeniti cenzorstvo Jerneja Kopitarja in Matije Čopa, v aktivnosti katerih zaznava študija nezanemarljivo mero avtonomnega delovanja cenzorjev. Knjigi je vredno posvetiti pozornost že zaradi poglobitve razumevanja procesov cenzure, ki morda le niso niti tako zgodovinski niti tako strogo formalni, kot si radi mislimo. Ravno s svojo že omenjeno eklektičnostjo in širino obravnave je zbornik pognal številne nove veje v raziskovanju, te - kot se je izrazil že recenzent na notranji strani platnice - »dificitarne teme«. Šibkejša stran ohlapnejše povezanih momentov je, kot je pri zbornikih pač neizogibno, manko kontinuirane narative, spričo česar v pregledu cenzure zamejenega obdobja zazevajo vrzeli. Slabše so predstavljeni zlasti mehanizmi cenzure zgodnejših obdobij na nivoju nižjih instanc, tako rekoč na terenu preteklega vsakdana.

Publikacija bi s predstavljenimi vsebinami in barvitim slogom utegnila zanimati širše bralstvo. Razumevanje ponekod žal omejuje vztrajanje nekaterih avtorjev pri ohranjanju naslovov knjižnih del v originalnem jeziku brez dodanega prevoda. Stvar je problematična predvsem zaradi vsebine proučevane materije, pri kateri se zavoljo snovi očitno ne moremo izogniti navajanju titulacij številnih publikacij že v samem besedilu, kot denimo: Symbolorum et emblematum ex re herbaria desumtorum centuria. Latinščina izven posamičnih ved pač ni splošneje znan jezik. Med sicer pohvalnim izborom slik se v tem oziru znajde tudi nekaj naslovnic izdanih del – originalno seveda natisnjenih v latinskem jeziku - ki pa zares ne dopolnjujejo razumevanja materije. Ravno takšni momenti sicer z več aspektov solidne publikacije porajajo ponovne pomisleke o namembnosti oziroma samonamembnosti sicer zanimivih publikacij akademsko naravnanih založb.