Dejstvo, da človek in njegova kultura nista nekaj iz sveta narave izvzetega, da ne gre za nekaj božanskega, čistega ali povsem samostojnega in nedotakljivega, se zdi, vsaj znotraj spektra raznoraznih post-teorij iz druge polovice dvajsetega stoletja, že povsem samoumevno in že večkrat prežvečeno. Prav tako so znane kritike, ki izhajajoč iz tovrstnega izhodišča naslavljajo številne klasične teoretske dogme, recimo trdno binarno mejo med metodologijo preučevanja narave in kulture ter kritike, ki detektirajo antropocentričnost humanističnih ved na eni in metodološko zaprtost pozitivističnih znanosti na drugi strani ter iz obojih izhajajočo šovinističnost.

Toda po drugi strani se zdi, da je to isto dejstvo, ki je zaradi svoje vsesplošnosti postalo v določenih diskurzih že skoraj krilatica,  tudi tisto, ki ga je izredno težko misliti povsem zares, povsem konkretno in mesnato. Težko se je znebiti občutka, da dekonstrukcija in destrukcija binarnih opozicij med naravo in kulturo pogosto ne prineseta nobenega novega pozitivnega modela, ki bi starega lahko nadomestil, in da se nasprotno, vedno znova zaletavata v isto »metafizično« zaporo. Manuel De Landa, filmar in teoretik, skuša v delu Tisoč let nelinearne zgodovine, storiti ravno to – torej premisliti, kaj pomeni preseganje razlike kulture-nature na najbolj grobi, morda celo grobijanski ravni – na ravni same konkretne materialnosti ter pokazati, kako se s tega novega stališča kaže zadnjih tisoč let. De Landa se tako ne obremenjuje s starimi velikimi filozofskimi aporijami in direktno zareže v stvar samo. Poenostavljeno in nekoliko izzivalno rečeno je njegova glavna predpostavka ta, da ni nobene globlje, ontološke razlike med zgodovinskimi procesi, recimo preseljevanjem ljudstev, srednjeveškim trgovanjem in tvorbo modernih jezikov na eni strani in med fizikalno-kemičnimi procesi na drugi strani. To pomeni, da je načeloma mogoče  na isti način misliti termodinamične procese in organizacijo mest, geološko plastenje in strukturiranost jezikov ali prehajanja med zgodovinskimi obdobji človeka in agregatnimi stanji materije. In pri vseh teh vzporednicah, kot poudarja De Landa, ne gre za metafore, temveč za odraze povsem istih procesov na povsem različnih in z uveljavljenega stališča navidez oddaljenih ravneh.          

Četudi se vam po vsem povedanem nemara zdi, da bi De Lando lahko mirno uvrstili med newagerje, šarlatane ali prepotentne teoretike vsega, menim, da  vseeno ni tako enostavno. Njegove analize so natančne in strogo zamejene, sklicujoče se tako na zgodovinarje in sociologe, recimo Braudela in McNeilla, kot tudi na sodobne znanstvene teorije. Prav tako se tekom knjige vsepovsod pojavljajo opozorila proti posploševanju. Čeprav dolgosežne, so vzporednice, ki jih De Landa zarisuje, vedno tudi lokalne. Zgodovinskih procesov ni mogoče reducirati na kemične ali evolucijsko-biološke, kot tudi ni mogoče metode z enega področja enostavno zamenjati z uvoženo metodo iz  drugega. Prav tako De Landi ne gre za iskanje teorije vsega, za iskanje skrivnostne enačbe ali zakona, ki bi zaobsegal vse. Nasprotno, vseskozi se bori ravno proti domnevnim splošnim zakonom, saj je zgodovina sama, tako človeška kot naravna, svojevrstno udejanjanje sebi imanentnih zakonov: je kaotična enačba brez konca, ki se, z vdorom vedno novih informacij sproti razrešuje in obenem samogenerira ter vnazaj popravlja in razlaga. Tako kot nelinearnih in kaotičnih enačb tudi zgodovine ni mogoče razreševati analitično ali celo predvidevati in napovedovati njenega gibanja v prihodnosti.    

Kaj točno sploh pomeni De Landov poudarek iz naslova, poudarek na nelinearnosti zgodovinskih procesov, nam dobro ponazori primer termostata, ki opravlja dvojno funkcijo: termostat obenem meri temperaturo in jo povratno tudi uravnava – sam je vzrok temperature v prostoru, obenem pa je njegovo delovanje posledica temperaturnih sprememb prostora. Tako v termodinamiki kot v človeški družbi je nemogoče enostavno začrtati linearno linijo med vzrokom in posledico, saj gre prej za celostno samoorganizacijo sistema: podobno kot teži k ravnovesju in fiksiranosti v zaprtem prostoru termostat, teži k ravnovesju v zaprtem mestu njegova oblast. A zadeve se še bolj zakomplicirajo, če upoštevamo dejstvo, da popolnoma zaprti sistemi na nobeni ravni ne obstajajo in da lahko pritok nove materije iz zunanjosti popolnoma spremeni sam način funkcioniranja. Pojavijo se novi atraktorji, ki uravnavajo in stabilizirajo sistem, in nove meje njegove zunanjosti. Sistem sam je torej vedno bolj ali manj nestabilen in pretočen, je bolj ali manj blizu novemu sistemu funkcioniranja. Pojem nelinearnosti pa se pri De Landi pojavlja tudi kot kritična alternativa pojmu napredka v zgodovini. Namesto napredka lahko govorimo le o dvojnem vzporednem gibanju, ki pa je povsem neteleološko: o součinkujočih težnjah k vedno večji kompleksifikaciji in diferenciaciji na eni in k postopni homogenizaciji in poenotenju sistema na drugi strani.

Delo Tisoč let nelinearne zgodovine je formalno razdeljeno na tri poglavja: na geološki del o ekonomiji razvoja mest, na mesnato-genski del o spremembah človeško-živalskih ekosistemov tekom zgodovine in na del o jezikovni materiji v človeški zgodovini, del o memih in normah. Sama razdelitev, ki se zdi nekoliko arbitrarna, nakazuje na problematiko, ki jo De Landova metoda odpira, a obenem ne razrešuje. Če človek namreč ni več subjekt in če vse človeško ni več objekt zgodovine, kaj je potem tisto, kar ga lahko nadomesti? Kako izbrati osnovno nespremenljivo enoto raziskovanja, če je vse minljivo? Je izbira povsem arbitrarna? In če ni, kako se izogniti novim velikim delitvam, recimo delitvi na organsko in neorgansko naravo, ki je razvidna iz zgoraj omenjene De Landove zastavitve?

Knjiga Tisoč let nelinearne zgodovine, ki je v originalu izšla leta 1997, v Slovenščino še ni prevedena. Tokrat smo se sklicevali na nam najbližji prevod iz hrvaške založbe Naklada Jesenski i Turk. Prebiral je Jernej Kaluža.