„Torej je vse lahko mit? Mislim, da je lahko, ker je svet brezmejno sugestiven,“ se sugestivno bere blurb na platnicah knjige Mitologije Rolanda Barthesa, ki je pred kratkim izšla pri založbi Krtina. Drži, res je prvih dobrih 150 strani sugestivnih, za tiste čase morda prodornih analiz. Kratke vinjete, ki sestavljajo prvi del knjige, so med letoma 1954 in 1956 izhajale v Les Lettres Nouvelles pod skupnim naslovom Mitologija meseca.

Bralec, nevešč branja semioloških in kulturoloških analiz, bo v Barthesov svet vstopil kot teoretski devičnik. Šele pri drugem delu knjige s sugestivnim naslovom Mit danes pa ga bo prešinilo, da je to ena tistih knjig, ki bi jih morali brati ritensko. Barthes nas namreč iz udobnega prebiranja „kolumnic“ zapelje v neusmiljeno teorijo, ki predhodnemu branju bojda daje dostojanstvo resne, teoretsko podprte analize. Tukaj pa se pred bralcem odpre čudežna dežela strukturalizma in mit sreča mit.

In kaj je mit danes? Mit danes ni nič drugega kot govorica, parole [parol], iz znamenitega binoma lingvista Ferdinanda de Saussurea. Na eni strani jezik kot formalni abstraktni sistem in na drugi govorica - individualni izraz ekspresije, nagnjen k napakam, zdrsom in nelogičnostim. Za dokončen vstop v razumevanje mita s strukturalistično metodo je potrebno aktivirati arzenal semiologije.

Strukturalistična triada označenec, označevalec in znak kot neločljiva zveza prvih dveh členov je tisto, kar generira smisel. Označevalec je tisti, ki je v tej triadi arbitraren, kar odpira možnost pertinentne analize socialnega jezika in njegovih ideoloških investiranosti. Roland Barthes se je v prvi vrsti ukvarjal z literaturo, zato torej ne preseneča, da je prav literatura izhodišče za branje mitov.

Mit ni nič drugega kot zgolj forma, ki „zaobjame“ že omenjeno triado lingvistične strukture. Mit je semiološki sistem drugega reda, kolonizator govorice. Forma mita uzurpira že vzpostavljen smisel tako, da iz njega naredi označenca. Znak v tej shemi postane vsebina nove forme. Mit je tako „zajedalec“ končnega člena prve semiološke verige. Mit je torej forma, ki deformira, zamakne primarni smisel semiološkega reda. Metagovorica mita odtuji smisel govorice-objekta.

Mit je torej dvoumne narave: hkrati smisla poln spoj označenca in označevalca, lingvistični znak in prazna forma. Mitu daje prepričljivost in transparentnost prav lingvistični znak s svojo zalogo smisla in zdravorazumsko „prezentnostjo“. Mit se ne odtuji smislu lingvističnega znaka, k njemu se stalno vrača. A s tem se tudi odpravlja, kot pravi Barthes: „[M]it odide, ko pride smisel.“ Prav skozi to izmeničnost se formira mitska govorica. Ko interpelira subjekt, se „vrača“ k svojemu dobesednemu pomenu in prevzame videz splošnosti. Prav to je uničujoča moč mita. Na nek način je navzočnost in ne, kot bi morda mislili, simbol ali alibi za nekaj odsotnega.

Neskončna Barthesova strukturna analiza mita pa nas z vsako stranjo bolj prepričuje v jalovost formalizma. Roland Barthes zato v klasični marksistični maniri semiološkemu aparatu doda ideologijo, da bi tako strukturo mita sploh napolnil z žmohtnostjo njene družbene „vsebine“.

Če je torej mit neke vrste forma deformacije konvencionalnih znakov, v analizo ni težko priklicati ideologije. Vsaj ne tiste njene okrnjene različice, ki obstoječa razmerja slika obrnjena na glavo. Barthes mit v svojih zaključnih izpeljavah po marksistično funkcionalizira v orodje razredne dominacije. Temu je tako zaradi parazitiranja na govorici in njeni družbeni totalnosti. Vse govori, bi lahko povzeli celoten Barthesov opus.

Zaradi kontingentnosti smisla in odprtosti govorice, množenja interpretacij, a tudi zdravorazumske zakoreninjenosti znaka - drevo je pač drevo – lahko mit prosperira. Zveza med besedo drevo in materialnim drevesom se kaže kot naravna vzročna zveza. Ta videz naravnosti je tisto, kar mitu daje njegovo nepremagljivost, ideološka prežetost mita se kaže kot nekaj naravno „povzročenega“. Kot že rečeno in ponovljeno: mit ukrade govorico. Razredna delitev in njene kulturne, moralne, estetske posledice v mitski preobleki postanejo naravni izraz zdravega razuma, norme, splošnega mnenja, samoumevnosti ... Na tej točki prenehajmo z analizo analize in prepustimo bralcu, da sam prebere Barthesove izpeljave takšne zastavitve. Tudi organizacija knjige se po povedanem zdi smiselna, saj ima nedolžno branje brez konceptualnega aparata retrospektivno določene učinke.

Kritično branje takšne vseobsežne semiološke analize odpira spremna beseda. V njej Jurij Simoniti lucidno opaža „breizhodnost„ totalnih operacij pomena. Analize iz prve polovice knjige nikoli ne prebijejo zaprtega sistema mita. Njihov domet je zgolj eksegeza „kolektivnih predstav“. Kako torej „odčarati“ mitologizacijo buržoaznega gospodstva? A Roland ni naiven. Zaveda se, da razčlenjevanje na označenca in označevalca in na ideologijo ter frazeologijo samo postaja malce mitološko. Ustvarjena je mitološka doksa o buržoazni družbi, spontana ideologija, kjer že vsak študent sociologije demistificira družbene prakse kot izraz buržoazne vladavine. Diskurz, poln obrabljenih fraz in katehetskih deklaracij.

Nekih petnajst let po izdaji Mitologij Barthes v knjigi Image – Music – Text poglobi in razširi analizo: „Če odtujitev družbe še zmeraj zahteva demistifikacijo govoric, smer, ki jo mora ubrati ta boj ni več kritično dešifriranje, temveč evaluacija. Soočeni z vsemi pisavami sveta in mnogoterimi formami diskurzov se odpira vprašanje ocene stopnje reifikacije in frazeološke gostote ... Jeziki so bolj ali manj gosti ... prepleteni z navadami, ponavljanji, stereotipi, ključnimi besedami, ki konstituirajo idiolekt oziroma bolje rečeno sociolekt. Operativni koncepti več niso označevalec, označenec in znak, ampak referiranje, stereotipi, citiranje.“

Gre torej za neko splošnejšo analizo govoric, ki mit zgolj vključuje oziroma ga umešča v širšo matrico reprezentacij pomenov. Nereflektiranost lastne pozicije, kot mu jo na več mestih očita Simoniti, torej ni čisto točna, res pa je, da Barthesova razširitev področja analize ne razširja nujno tudi področje boja. Prav to pa je lahko glavni problem Barthovega pisanja, da absolutnost opisane kolektivne govorice poskuša razbiti z neko zunanjo pozicijo mitologa. A morda je potrebno aktivirati robne glasove in opustiti absolutistični koncept „izpolnjene“ notranjosti. Kaj pa vem.

Za konec pa napotilo na zelo aktualno branje Barthesa, ki v delu knjige, kjer analizira retorične forme, med katere se uvrščajo tudi različne forme mitskega označevalca, dobiva zelo aktualne potrditve. Bralcu bo pomagala razumeti retorični arzenal forumskih in facebook komentatorjev. Aktualna „begunska kriza“ je med drugim pokazala prav na potrebo analize diskurza.

Za konec bi lahko z obrabljeno frazo rekli, da se v knjigi za vsakogar nekaj najde, a bi s tem najbrž zgolj potrdili lastno ujetost v mit strukturalizma.