Na kojem od dva flora?

Na kojem od dva flora?

Recenzija izdelka
4. 12. 2013 - 13.00

Če bi morali naši dobi dati kakšno predpono, ki bi v stilu slavnega Kantovega vprašanja o aktualnosti lastnega časa odgovorila na vprašanje, kaj smo in kje se nahajamo, potem bi to ne bila več predpona post-, temveč predpona re-. Lev Manovich na primer našo dobo opredeli s pojmom remiksa in remiksibilnosti, ko tako rekoč vsak kulturen artefakt postane remiksibilen. Remiksibilnost pa se retrospektivno ne veže le na nove tehnologije, ki sploh niso več nove, temveč na dejstvo, da je vsa kultura že od nekdaj remiksibilna: Rim remiksa Grke, Renesansa remiksa Rim, Moderna remiksa Renesanso in Rim hkrati, da o Grkih v Postmoderni niti ne govorim. Tako predočen princip remiksibilnosti sledi slavnemu in famoznemu Deleuzovemu konceptualnemu tandemu razlike in ponavljanja, kjer se ponavlja razlika sama in kjer novo ni nikakršen fetiš starega. Kako pa misliti realnost nekega drugega re- principa, retra, ki, tako v knjigi Retromania pravi angleški glasbeni kritik Simon Reynolds, zavestno fetišizira določeno preteklo stilno formo in ki v sodobni popularni kulturi postaja dominantna kreativna sila. In še huje, kako misliti realnost točno določenega postsocialističnega retra, ki znotraj aktualnih politično-kulturno-ekonomskih koordinat nostalgično jamra po dobrih starih časih nekih drugih politično-kulturno-ekonomskih koordinatah?

Mitja Velikonja se s takšnimi pojavi, vezanimi na simbolno geografijo bivše Jugoslavije, ukvarja že dlje časa, pred leti je izdal knjigo o nostalgiji po Titu, Titostalgijo, nedavno pa monografijo Rock’n’retro, založeno pri Sophii. Kot pove že samo ime, knjiga naslovi fenomen jugonostalgije skozi zamejen spekter sodobne slovenske popularne glasbe. Hkrati pa ime tudi malce zavaja, kajti tu nimamo opraviti le z rokerskimi derivati, temveč z glasbenimi silami, ki preletavajo skorajda celoten horizont domačih popularnih muzik. Ta in takšen horizont je v knjigi tudi dodobra izmerjen in mapiran, predvsem empirično. Konkretno, govori se o imenih, kot so Zaklonišče prepeva, Magnifico, Rock Partyzani in Kombinatke, če navedem le nekaj najbolj očitnih, pa potem dalje, Mirko, Jani Kovačič, Lepi Dasa, Dan-D, Brendi, Pankrti …

Kot bi moralo biti iz nabora tako širokega in glasbeno diferenciranega polja jasno, se avtor tega prisotnega in ne nepomembnega pojava loti foucaultovsko, na ravni same površine raznolikih glasbenih izjav in njihovih medsebojnih razmerij brez transcendentalizma različnih režimov vrednotenj in drugih kritiških ali muzikoloških razlik, saj so te razlike in vrednotenja že notranji del teh razmerij. Takšen pristop k analizi kulturnih fenomenov gre vsekakor pozdraviti in pohvaliti, vendar pa se Velikonja z gladine kmalu, morda prekmalu, potopi v globino, na njemu znan teren ideoloških tokov sodobne postsocialistične realnosti, ki jo tu meri z novim konceptom jugoslavizma.

Na kratko, jugoslavizem predstavlja skup politično-mitoloških postopkov, s katerimi nastane imaginarna konstrukcija Jugoslavije po realni Jugoslaviji. Prav zato se delo zameji na sodobno slovensko, ne pa na preteklo jugoslovansko popularno muziko. To drugo in drugačno Jugoslavijo, kakor virtualno eksistira danes, preči notranji antagonizem kot nekakšna ideološka mašina, ki poganja to virtualnost. Podobno kot orientalizem in balkanizem, ima tudi jugoslavizem, kot tretji pojem te vrste, karakteristike konstrukcije Drugega kot tistega, ki hkrati fascinira in straši. Prav zato Velikonja loči med pozitivnim in negativnim jugoslavizmom, med jugofilijo in jugofobijo, pri čemer danes dominira jugofilističen dispozitiv.

Med jugofilistično nostalgično orientacijo sodi tudi analizirani avditivni horizont sodobnih popularnih muzik, ki ga karakterizira odsotnost vsakršnih retro distopičnih elementov. Tok glasbenega jugofilizma, ki teče med tako različnimi mesti izjavljanja kot sta Kombinatke na eni strani in Rock Partyzani na drugi, konstituira Jugoslavijo kot utopičen ne-kraj in ne-čas, kjer se cedita med in mleko ali kot ne-kraj in ne-čas svobode in enakosti.

Kljub temu, da delu manjka nekaj diferenciacije in analitske dlakocepskosti, predvsem na ravni razmerij med različnimi muzikami in nasploh genealogije tega pojava, Velikonja v finalu analize jugofilistični glasbeni diskurz razkosa na dva dela. Kot pravi, prvič, na emancipacijski potencial, ki to polpreteklo zgodovino vzpostavi kot neločljiv naše lastne zgodovine, kar se v dominantnih nacionalističnih diskurzih konstantno briše, hkrati pa tudi kot upor do aktualnosti, kjer se jugoslavistična virtualnost kaže kot sila zunanjosti, ki lahko intervenira v notranjost naše lastne sedanjosti. In drugič, kot strategije pasivizacije, ki vsakršno emancipatorno potencialnost zreducirajo na golo zabavljaštvo, joke, kvazi-upor, na Jugoslavijo kot Drugega, ki nas sicer privlači in zabava, vendar ne sme zmotiti našega lastnega načina uživanja, če uporabim psihoanalitično terminologijo. S tem vštric gresta tudi šovinistični nacionalizem in vsesplošna ruralizacija slovenske popularne kulture. Ni treba posebej poudarjati, da razliko med enim in drugim polom jugofilističnih muzik predstavljata natanko razlika in razmerje med pojavi tipa Kombinatke na eni strani in pojavi tipa Rock Partyzani na drugi.

Kljub temu Velikonja knjigo zaključuje nekako optimistično, citiram: "Ta glasba s parodičnim simuliranjem in pretiranim reproduciranjem nekdaj dominantnih ideoloških elementov in podob pravzaprav rahlja samozadostnost, enostranskost, patetičnost in repetitivnost današnjih dominantnih ideoloških elementov in podob," konec citata. Z drugimi besedami, jugofilistični glasbeni pojavi naredijo viden sicer potlačen odnos do lastne preteklosti, do izbrisa jugoslovanske genealogije današnjega simulakra slovenske identitete. Pa vendar je treba biti pri takšnih interpretacijah previden, kot meni tudi sam Velikonja, pozitivni slovenski jugoslavizem lahko mislimo tudi kot imanenten del negativnega jugoslavizma, in obratno, seveda, kajti tako prvi kot drugi Drugega še vedno držita na varni razdalji.

Še več, jugonostalgični retro onemogoča vzpostavitev odnosa do preteklosti, ki bi bil to preteklost zmožen ponoviti na način, da bi se, če rečem malce pretenciozno, proizvedlo nekaj novega. Na to nezmožnost nam z vso kompleksnostjo, ki temu nujno pripada, govori nek drug glasbeni pojav, ki je v knjigi tudi omenjan, sliši pa na ime Damir Avdić. Toda tu smo prišli še do enega ključnega vprašanja, ki ostane neodgovorjeno, na kakšen način je glasba hegemonska in kontra-hegemonska hkrati, na kakšen način oblastna in uporna - ali, kot pravi tista slavna Attalijeva teza, aktualna in preroška?

Delo Rock’n’retro predstavlja pomemben in še kako aktualen komentar naše lastne pripetosti na nemožnost misliti prihodnost, ki se danes kaže skozi številne dominantne in alternativne diskurzivne tvorbe, da ne rečem retro politične govorice. In če vse to kaže skozi analizo popularne in mestoma trivialne kulture, to razumem kot znak zavedanja, kako pomembne so študije popularne kulture, še posebej glasbe, za misel o tem, kje smo in kje se nahajamo.

Potemtakem nam ostane le še to: študijo uporabiti, nadgraditi in ponoviti, na drug način, kakopak.

 

Brez jugonostalgičnih čustev je tekst pisal Robert, brala je Mateja, Želc pa je tehniciral.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness