V petek, 16. 11., je v Španskih borcih potekala javna tribuna Delavsko-punkerske univerze, kjer so gostje spregovorili o varčevalnem paketu naše vlade. DPU je tribuno organizirala dan po svetovnem dnevu filozofije, ob katerem je bila v Cankarjevem domu organizirana okrogla miza na temo krize, in dan pred sindikalnimi protesti, ko je zaskrbljena množica državljanov na Kongresnem trgu zahtevala spremembe vladne politike. Poglejmo si debato o varčevalnih ukrepih v luči vseh treh dogodkov.

Luka Mesec iz DPU je povedal, da je namen okrogle mize demistificirati vzroke krize, saj naj bi politika povsod po Evropi zavajala javnost z obtoževanjem javnega sektorja. V resnici pa se je kriza tja preselila iz bančnega sektorja. Konkretno pri nas: Prva vlada Janeza Janše je med leti 2004 in 2008 na široko odprla pot do kreditiranja. Tako je nastal gradbeniški in kreditni balon, banke pa so se zadolžile v tujini. Poleg tega je uvedla tri davčne razrede namesto petih in tako zmanjšala priliv v proračun. In javni dolg se je nakopičil, kapital pa slabo naložil. Mesec je bil enako kritičen tudi do Pahorjeve vlade, ki je nastopila leta 2008. Tudi Pahor ni znal ali si ni upal povečati davkov, kjer bi jih moral, hkrati pa ni storil ničesar za sanacijo bank.

Podobno je ob dnevu filozofije v Cankarjevem domu govoril filozof Rok Svetlič. Opozoril je na vladavino splošno sprejetih »resnic«, ki pa ne slonijo na argumentih oziroma se ljudje o njih niti ne sprašujejo. Gre na primer za mnenja, da je humanistika potratna, da filozofija k boljši družbi ne more ničesar prispevati, da javni sektor slabo opravlja svoje delo in podobno. Če pa pogledamo dejansko stanje, vidimo, da so naše banke do vratu zadolžene, da so velika in nekoč uspešna podjetja propadla in da privatni sektor ne ustvarja dovolj dodane vrednosti.

Profesor dr. Marko Marinčič je na tribuni ponovil znano dejstvo, da navidezna menjava levih in desnih garnitur v Sloveniji nima nobene veze. Vsi se podrejajo neoliberalnim zahtevam in visoko šolstvo spreminjajo v podjetje. Uporništvo nekaterih akademskih figur je zgolj navidezno, saj v resnici zaradi strahu pred izgubo rent sodelujejo z vlado in izvajajo predpisane ukrepe. Univerza se ne zna ali ne upa upreti komercializaciji, koncesijam, privatizaciji, odpuščanjem … Marinčič je še povedal, da se je proračun za visoko šolstvo za leto 2013 dejansko povečal za 45 milijonov evrov. Lepo, ampak tega denarja Univerza ne bo videla. Za obstoječe državne Univerze je predvidenih 8 % manj denarja kot v letu 2012, ko je bilo denarja že tako premalo. Kam bo šel ostali denar, Marinčiču do sedaj ni uspelo izvedeti.

Dr. Maja Breznik z Mirovnega inštituta je nadaljevala s kritiko reforme trga delovne sile. Opozorila je na zavajanje javnosti s strani vlade z “resnicami” o preveliki rigidnosti slovenskega trga dela. Ugovarjala je, da je zelo pomemben nadzor nad kapitalističnim izkoriščanjem delavcev, ki pa se bo z uvedbo reforme zmanjšal. Pri nas so že zdaj razširjeni pojavi, kot so samozaposlovanje ali honorarno delo, ko delavec dela samo za enega delodajalca in se delodajalec tako izogne mnogim finančnim odgovornostim.

Avstrijski analitik, dr. Joachim Becker, je razkrinkal še eno sveto »resnico« slovenske vlade, ki se glasi, da ni alternativ. Opisal je način reševanja krize na Slovaškem in na Češkem, ki je podoben načrtom slovenske politike. Njihovi rezultati so slabi. Na drugi strani je opisal poljski model, ki bolj upošteva načela socialne države in je po podatkih Beckerja pri reševanju krize tudi bolj uspešen.

Ekonomist dr. Jože Mencinger je še enkrat orisal nastanek finančne oziroma bančne krize, ki zdaj bremeni delavce v privatnem in javnem sektorju. Sklep se glasi, da javni sektor nima nič opraviti z dolžniško krizo v Evropi. Korenine krize se skrivajo v napačni neoliberalni doktrini, da se bo trg že sam uredil. Kritiki, kot je Noam Chomsky, že dolgo opozarjajo, da t. i. prosti trg v resnici sploh ni svoboden, ampak preko korenitih posegov države ščiti proizvajalce in nadaljnjo akumulacijo kapitala. Mencinger je še opozoril, da je ustanovitev novega državnega holdinga najverjetneje priprava za kasnejšo razprodajo. Drugega smisla v njem ne vidi.

Breznikova je za konec izpostavila povečanje političnega pritiska na tiste intelektualce, ki vztrajajo pri levičarskih idejah. Dejala je, da si kot levičar takoj diskreditiran kot privrženec komunističnega diktatorskega režima. Filozofinja Cvetka Toth je ob dnevu filozofije javno spregovorila, da se levičarstvu ne odreka. Hkrati je opozorila na vladno spogledovanje z nemškim avtoritarnim in skrajno kapitalističnim političnim modelom ter zavajanje glede odsotnosti alternativ.

Ko je slovenski predstavnik UNESCA ob dnevu filozofije odprl okroglo mizo, je poudaril, da je kriza mišljenja predvsem cenzura mišljenja. Ko je dvom v obstoječa razmerja moči in gospostva, v razporeditev dobrin, v obstoječe načine reprodukcije, ko je dvom v veliki neoliberalni okvir pač odveč. Ko nam rečejo, da ni alternativ.

Žižek je prepričan, da se bo sistem tako ali tako sesul sam vase. Lahko pa za konec povzamem še en citat z ljubljanskih sindikalnih protestov, ki se glasi: »Bolj kot nas boste jebal, več nas bo.« Množica protestnikov se je zbrala, ker noče verjeti, da moramo najprej pokopati socialno državo, da bomo lahko zagnali gospodarstvo. In odziv vlade? Populistična retorika. Zgovorni pa so tudi poskusi diskreditacije sindikatov s pomočjo medijskega trobila Planet Siola. In odkod denar za novo televizijo? In kdo jo sploh potrebuje? Svet potrebuje razsvetljene državljane, ne pa prestrašenih ovčk. Čeprav nam ponujajo brezplačnike sumljivih namenov in kakovosti na vsakem koraku, vsaj izbira medijev, ki jih bomo spremljali, zaenkrat še ostaja naša svobodna odločitev.

K odločitvi vas poziva Tjaša Mislej.