O dveh straneh istega kovanca

Recenzija izdelka
5. 9. 2022 - 13.30

Beseda “fašist” v političnih diskurzih in debatah dandanes nastopa kot neke vrste prazni označevalec. Liberalni levičarji s fašisti enačijo trumpiste in janšiste, ki podirajo krhko ravnovesje njihovih civilnodružbenih mehurčkov in jim preprečujejo, da si zgradijo kariere. Ameriški Demokrati radi žugajo s pestjo  “orientalskim despotom” in  v imenu domnevno zatiranih  izvažajo demokracijo. A z nevladnimi organizacijami? Ja, ampak bombe z osiromašenim uranom so še učinkovitejši način izvažanja svobode. Na drugi strani imamo paranoidne desnjake, s katerimi se stvari malce zakomplicirajo. Zanje so pravi fašisti pravzaprav ameriški Demokrati, ki so del globalistične, satanistične kulturno-marksistične elite pod zastavo Kitajske komunistične partije. Verjetno so taisti častilci hudiča po drugi svetovni vojni v jame po slovenskih gozdovih zmetali nebroj pravih patriotov, preživele pa zaradi netenja oportunističnega nacionalizma, khm, pardon, domoljubja, poslali tučat kamen na Goli otok.

Ob spremljanju debilizma takšnih in podobnih lingvistično-ideoloških olimpijad in debaklov se nam verjetno že meša. Da nas ne bo slučajno od vsega hudega ruknila še kap, bomo v današnji Humanistiki krvne strdke redčili s teoretskim delom Bonapartizem: Prolegomena za študij fašizma sociologa Tomaža Mastnaka

Mastnak pri obravnavi fašizma sledi motu back to the roots. Vrača se k marksističnemu, historičnomaterialističnemu pojmovanju fašizma. Natančneje k Marxovemu spisu 18. brumaire Ludvika Bonaparta, v katerem ta popisuje, kako je Napoleon III. na nenasilne in malo bolj nasilne načine »ugrabil« »demokratične« institucije 2. francoske republike. Glavno izhodišče Mastnakovega razmišljanja je predpostavka, da razni Trumpi, Orbani, Janše in ostali tako zvani neliberalni voditelji, ki v glavah liberalnih veleumov nastopajo v vlogi črnih kozlov, avtokratov in dušilcev demokracije, navsezadnje niso tako zelo drugačni od svojih liberalnih kolegov. Oboji namreč v želji po napajanju pri birokratskem koritu v zadnji instanci stremijo k ohranitvi kapitalizma. A Bonapartizem: Prolegomena za študij fašizma je več kot zgolj zlajnani recital modrega nauka o kvalitativni istosti »ta levih in desnih«. V šizospeaku desničarskih kolegov bi rekli, da je delo nekakšna infra red kamera za spremljanje potez, s katerimi kapitalisti ohranjajo primat zarotniške globoke države in njenega statusa quo

V spisu 18. brumaire Ludvika Napoleona je Marx Napoleona III. v svojem tipično sarkastičnem tonu smatral za lumpenpolitika, na pol klovna in kriminalca. Kako bi si lahko o temu »cesarju« mislili kaj drugega, če pa je Francijo moderniziral s financiranjem nesmiselnih, megalomanskih projektov, ki so privedli do popolne proletarizacije podeželja in pariških slumov. Da, za Marxa je bil zlohotni lik Napoleona III. neposreden znanilec krize in sesutja kapitalizma. Ker pa do sesutja ni prišlo ne v Marxovem, ne v našem času, kurčenje nad zlobnostjo konzervativnih povzpetnikov pa ne primore baš k teoretski analizi in potencialnemu izvajanju prakse, nas Mastnak napoti na bolj ključno sekcijo 18. brumaira, ki se tiče razredne analize. Z Marxom pokaže, kako je uspeh populističnega pohoda Napoleona III. na prestol zagotovila pomoč denarne aristokracije in buržoazije, ki sta v strahu pred vstajami ta rdečih leta 1848 močili hlače. 

Mastnakovo delo pa ni zgolj genealogija marksističnega spoprijemanja z grožnjo fašizma. Poleg izkopavanja načinov, kako so fašizem obravnavali in se mu zoperstavljali nemški socialisti, denimo August Thalheimer, Lorenz Von Stein in italijanski komunist Antonio Gramsci, se Mastnakove ugotovitve izkažejo tudi za uporabne intervencije na polje aktualnopolitičnih polemik. 

Bistveni Mastnakov doprinos je analiza vprašanja revolucionarnega značaja kontrarevolucionarnih prijemov, s katerimi si elite utrjujejo oblast. Marx je zaradi vse preveč naivne vere v neizbežnost revolucije to vprašanje zanemaril. Diskurzivno vrenje politikov, akademikov, birokratov in ostalih francoskih pomembnežev, ki so novega cesarja čislali in ga zasuvali s kar se da grandioznimi hvalnicami ali pa obsodbami, skratka, praznimi označevalci, Mastnak umesti v takrat relevantna razmerja moči. Pod fasado zgražanja in hvalospevov Mastnak razodene nekakšno monolitnost francoskega vladajočega razreda, ki je temeljila – in še vedno temelji – na skupnem sovražniku. 

Da bi si francoska buržoazija rešila kožo pred jezo suverenega proletariata, ki je leta 1848 kočno prilezel na prizorišče kot kovač svoje usode, je začela z ukinjanjem splošne volilne pravice, javnega tiska in pravice do svobode govora ter političnega združevanja. Predstavniki republike so se torej dobesedno odločili za ukinitev pravic, za katere so trdili, da utemeljujejo njihovo oblast. Vse zato, da bi preprečili vzpon socializma, te zle sile, ki je omenjene pravice bužijem vsilila to begin with

Napoleon III. se je tako lahko predstavil v vlogi zmernega socialista, ki se bori za ukinjene pravice razlastninjenih in depreviligiranih. A plebiscit leta 1851, s katerim je hotel legitimirati nadaljevanje svoje diktatorske oblasti, ni utemeljil pravice ljudstva do samoodločbe. Zgolj zacementiral je neodvisnost izvršilne oblasti v imenu večine. Del vladajočega razreda je v tej potezi videl odlično priložnost za oblikovanje mafijskega industrijskega sistema. Financiranje nesmiselnih vojn in infrastrukturnih projektov, popolna depolitizacija javne sfere in nove oblike proletarizacije so sčasoma pripeljali do ukinitve še tistih nekaj koncesij, na primer volilne pravice, ki jih je od oblasti dobil popolnoma utišan delavski razred. 

V sodobnem političnem dogajanju verjetno, kot analogija opisanim procesom, večini pade na pamet orange man Donnie Trump, ki je z že malodane maoistično retoriko poskušal izvesti antibirokratsko, drain the swamp revolucijo. V praksi pa je Trump počel ravno obratno. Med drugim je najbogatejše razbremenil plačevanja »nepotrebnih« davkov, zaostril špekulacije na področju nepremičnin, kar je bila itak že prej njegova specialiteta, navsezadnje pa je popolnoma zabluzil pri spoprijemanju s korono. 

Pustimo ob strani dejstvo, da Trumpa navsezadnje sploh ni izvolil ameriški delavski razred. Kljub temu so liberalci v strahu pred »zabitim«, ksenofobnim in rasističnim delavskim razredom, ki bi lahko izvolil njihovega grobarja, zagnali križarsko, »cancel« vojno proti vsem domnevnim nasprotnikom pravic manjšin. Medtem ko se je Trump predstavljal kot borec proti »kulturnemu marksizmu« Demokratske stranke, so liberalni levaki osumljence najraje iskali kar v svojih vrstah in jih ožigosali za bigote, za tako imenovane Bernie broje. Tako so poskušali obvladati podpornike socialdemokrata Bernieja Sandersa, ki so se namesto jezikovnega predalčkanja za ustvarjanje safe spaceov raje radikalizirali z gesto krojenja dejanskih, materialnih razrednih zavezništev med manjšinami in delavci. 

Primerov, kako fejkiči v imenu progresivnih ciljev ugrabljajo sicer radikalne organizacije in gibanja, ne zmanjka. V okviru retardirane ameriške politične klime se Alexandria Ocasio-Cortez lahko promovira kot socialistka, medtem ko naivno pomaga pri organiziranju volilnih kampanj za bivše operativce osrednje ameriške obveščevalne službe. Svojo prljavost poskušajo takšni in podobni akterji prikriti z zavzemanjem trendy in kul ideoloških pozicij, ki delujejo zgolj kot identifikacijski talking point, s katerim se zabrišejo razredni interesi. Kolaboriranje etablirane, »režimske« levice s popolnoma reakcionarnimi silami sicer ni nekaj novega. Že nemški socialdemokrati so v času prve svetovne vojne s špicljanjem vojski poskrbeli, da je komunistični plamen v rokah Rose Luxemburg ugasnil – upor njenih tovarišev je bil v pričakovanju revolucij po Evropi brutalno zatrt. Zgodi pa se lahko tudi, da se sicer radikalne politične entitete spridijo. V času pešanja sovjetskega socializma pod wannabejem Gorbačovom se je še pijandura, kot je Boris Jelcin, lahko razglasil za radikalca in potem deset let gazil Rusijo v največjo neoliberalno greznico, kar jih je bilo. 

Z Mastnakovim delom smo dobili izpopolnjena orodja, da se lahko bolj uspešno lotimo seciranja takih reality showov. Pod njimi namreč kraljujejo razmerja sil, akterjev in ostalih spremenljivk, ki se predvsem tičejo načinov organiziranja in delovanja vladajočih. Prav ti morajo postati glavna tarča našega razrednega boja.

Obe strani kovanca je zakompliciral Matej.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 
Avtorji: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

🔥🔥🔥

Hi,

I hope you are doing well. Would you be interested in a guest post offer that will help you boost your website traffic? I’ve got one for you!

I’ll provide you with a unique, SEO optimized, keywords oriented, quality content that will interest your readers and would just need a backlink to my website in return.

You’ll just have to choose one topic out of the three I’ll send you in my next email and I will then send over the article on that topic. Shall I send you the topics then?

Looking forward to your response.

Best,
Matthew Wyatt

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness