O KRITIKI

Katerim silam danes podeljujemo moč? Naprimer: gospodarski napredek sme določati vse družbene odnose, kar pomeni, da toleriramo suženjstvo samo zato, da lahko masovno proizvajamo slabe izdelke, ki si jih nihče ne želi. Bizarno! Četudi se zelo težko najde posameznika, ki mu to ustreza, vseeno ohranjamo oziroma poglabljamo takšno stanje. Kako to? Kaj se dogaja s kritiko?

MOŽNOSTI IN ZMOŽNOSTI KRITIK

V Evropi se je do razsvetljenstva na družbeno formacijo gledalo kot na mehanizem. Vloge oblasti so bile jasno in statično določene, z družbo se je dalo upravljati. Zaradi enostavnejšega sistema so bile kritike veliko bolj jasne, vendar običajno prepovedane.

Prehod v moderno pa pomeni prehod v vsesplošno upoštevanje gibanja. Od Hegla dalje se na družbeno strukturo gleda kot na spreminjajoč se organizem, v katerem so vloge oblasti in izvrševanja razpršene in se nenehno menjavajo. Obširne implikacije tega lahko preučite pri Foucaultu, mi pa se bomo tu osredotočili le na eno ambivalentnost, ki temeljno določa zmožnosti kritik:

Če vednost in oblast nista določeni z enim mestom, to pomeni, da je kritika neodvisna od tega mesta, da torej ni možna prepoved kritike. Vendar pa razpršenost funkcij oblasti pomeni tudi, da nihče ne nosi odgovornosti zagotavljanja primernih pogojev delovanja javnih institucij. Zato direktna, argumentativna kritika ni več učinkovita. Preprosto ne ve se, na kaj se nanaša, oziroma, kdo bi ji moral odgovoriti. Zato se je argumentativna kritika spreobrnila v subverzijo, ki je danes veliko bolj učinkovita.

Kjer so mesta oblasti razpršena, je družbena struktura neujemljiva in kritika ne more zajeti celovitega stanja družbenih odnosov. Tega tudi ne poskuša več, obravnava samo partikularnosti ne glede na celotni sistem, v katerega je singularnost umeščena. Takšna kritika pa ni zmožna revolucije, za katero je vedno potreben totalen pogled in ideja novega sistema, potrebno je metafizično izhodišče, ne le spreminjanje partikularnosti v tem sistemu. V tem smislu lahko rečemo, da je francoska revolucija onemogočila vse nadaljne revolucije.

GIBANJE IN AMBIVALENTNOST

Edina, ki si je kadarkoli dovolila celovit pogled na družbeno situacijo, je bila metafizika, ki pa s svojim abstrahiranjem vedno reducira tudi to, kar je pomembno, zato nujno zgreši obravnavani objekt. In od moderne dalje si kritika takšne redukcije ne dopusti več. Tradicionalna metafizika ne pozna gibanja in ne upošteva ambivalentnosti, ki je v vsakem posameznem obravnavanem objektu. V umetniškem in filozofskem ustvarjanju kritik pa je od Nietzscheja dalje vsakomur jasno, da nobena stvar nima enoznačnega pomena, da se v vsaki stvari preliva raznolikost smislov. Kar pa zelo oteži delovanje kritik, saj je njen smisel, da se postavi na eno stran videnja objektov. Kritika izbira in to stori dokaj arbitrarno ravno zato, ker »resnica« ni na eni strani. Zato se je omejila na preučevanje posameznosti, saj konsistentno upošteva nemožnost celovitega zajetja gibljivega predmeta. Pri tem je vsako metafizično preučevanje označila za passe, morda prehitro.

Svoboda izražanja pomeni, da se govoru ni potrebno ozirati na nobeno utečeno resnico, temveč da z vsakokratnim izrekanjem tvori novo resnico. Takšno stanje Vattimo imenuje doba konsenza. Vendar pa, če pobližje pogledamo pravila, po katerih se tvori konsenz, vidimo strašno analogijo s tem, kako se tvori cena v tržnem sistemu. In svoboda izražanja je prvi argument tržnega sistema. Ampak, analogija je metafizično sredstvo, ki je smiselno le v zaključenem sistemu, v nihilizmu je nepotrebno. Umetnost upošteva, da takšne abstrakcije, kot je svoboda izražanja, za svojo veljavo ne potrebujejo upoštevati vsega, kar bi pod njo lahko spadalo. Gospodarstvo in politika pa po drugi strani nista tako konsistentna v upoštevanju gibanja, in uporabljata prastara sredstva metafizike, kar je očitno še zmeraj zelo učinkovito.

PONOVNO: O MOŽNOSTIH IN ZMOŽNOSTIH KRITIK

Umetniške in filozofske kritike poslušno Nietzscheju s subverzijami neslišno spreminjajo odnose med ljudmi. Pri tem pa se borijo proti konzervativnim sredstvom, ki že tisočletja programirajo naš um. Vprašanje je, koliko so kritike učinkovite in v kateri smeri bodo delovale v prihodnosti. Zdi se mi, da imajo na voljo dve možni poti: ali dosledno dovršijo nihilizem, se prepustijo čistemu kaosu in za vsako posameznost določijo primernost. Tako bi raznim gospodarstvom onemogočili uporabo zastarelih sredstev metafizike. Ali pa se odloči za lažjo pot in tudi sama izbere neko metafiziko, ki ji bo omogočila hitro, celovito in nasilno spremembo. Avtorica tega prispevka, Nataša Mrzel, se ne more odločiti, kaj bi bilo v danem trenutku boljše.