O pravnem fetišizmu

O pravnem fetišizmu

Recenzija izdelka
10. 4. 2015 - 13:00

Zdi se, da je država že nekaj časa pri nas ena osrednjih tem pogovora. Na eni strani radikalni liberalci, ki bi razen najosnovnejših institucij, organov pregona in vojske najraje vse privatizirali, na drugi strani levica, ki v močnih javnih institucijah vsaj nominalno vidi edino pot za dosego svojih ciljev. Iz javnih razprav smo tako navajeni na polarizacijo, za katero se zdi, da sprejme bojno polje liberalne strani. Torej - ali več liberalne države ali manj liberalne države. Tisto, kar z redkimi izjemami ravno zmanjka, je premislek o dejanski vlogi države, o smislu njenega delovanja in o alternativnih vizijah njene strukturiranosti.

Tako se pri akademski radikalni levici že dlje časa pojavlja trend oživitve razprav o državi. Konkretneje o državi, kakršno vsaj okvirno pojmuje Hegel, ki v njej vidi posvečeno mesto občosti, in za katero se zdi, da v današnjih konkretnih državah ne najde svoje uprimeritve. Realno obstoječe države so povečini sorodnejše mehanizmu usklajevanja interesov, ki ga je v svojih mladih letih Hegel tako preziral in zato pozival k njegovi ukinitvi, umanjka jim ravno tisti kvalitativni preskok, na katerem je Hegel osnoval razliko med državo in civilno družbo.

V marksističnih krogih pa se je že z Marxom začela neka druga zgodba. Ta, ki pravi, da buržoazna država ne more biti nič boljšega kot to, kar je. Krinka za razredno eksploatacijo, ki pod pretvezo ščitenja individualnih pravic abstraktnega posameznika zanemari konkretne družbene enakosti in preko pravnega reda omogoča ščitenje interesov vladajočega razreda. Marxu sledi val študij, ki potrjujejo tezo, vendar na precej naiven način. Tako je celoten pravni ustroj z vsemi njemu pripadajočimi formami dojet samo kot neka specifična ideologija. Lažna zavest, če hočete. Iluzija, ki nima prave osnove - fikcija z le zatiralsko pragmatično vrednostjo.

Čakati je tako treba do leta 1927, da se ta razmislek poglobi. Že, že, pravo je ideologija, a kakšna? Mar ni ideološko misliti tudi, da imajo posamezna blaga kar sama po sebi neko vrednost? Če bi bilo dovolj, da to vemo, zakaj potem napisati tisto nekaj kilogramov težko delo, imenovano Kapital? To je vprašanje, ki si ga postavi sovjetski pravni teoretik Evgenij Bronislavovič Pašukanis, ko se loti obdelovanja pravne forme na način, ki je analogen temu, s katerim se je Marx lotil blagovne.

V delu Splošna teorija prava in marksizem, ki je pri nas nedavno izšlo pri založbi Sophia v prevodu Marka Kržana, nas Pašukanis preko kritike tako dotedanjih preenostavnih marksističnih nazorov kot pravnega novokantovstva Kelsenovega tipa uvede v mišljenje problema, ki je občutno bolj smiselno strukturirano od njegovih predhodnikov. Že v začetku knjige zavrne več predhodnih načinov obravnave vprašanja prava, denimo tiste, ki izhajajo najprej iz neke celote družbe in pravnega reda ter se šele naknadno vprašujejo po njegovem ustroju, ali pa na primer skoraj platonistično predstavo o obveznostih, ki predhajajo pravne norme.

Marxova metoda, ki jo najdemo razgrnjeno v Kapitalu, je pomenila pojmovno postopati iz nekega minimalnega dejstva, iz narave blaga, iz njene določitve, ki ji je sledila razdelava vseh premikov, akrobacij in meandriranja, ki jih povzroča v kapitalističnem produkcijskem načinu. Eden od glavnih rezultatov te izpeljave je bil koncept blagovnega fetišizma. Ta pokaže, kako neka abstrakcija, kot je blago, o skoraj metafizični naravi katerega se Marx rad pošali, postane realno delujoča fikcija z realnimi učinki, s katerimi se moramo ukvarjati do te mere, da je zanjo treba iznajti novo znanost, oziroma bolje rečeno, kritiko obstoječe.

Podobno se Marxu zvest Pašukanis loti obdelave pravnega vprašanja, kjer začenši s pojmi pravne subjektivitete in pravnega odnosa skuša s sledenjem vsem njihovim gibanjem priti do nečesa sorodnega, kar tudi sam poimenuje pravni fetišizem. Blaga sama na trg ne morejo, zato proces oplajanja kapitala nujno potrebuje pravni red, ki določa lastninske pravice posameznikov, da lahko v pravnem smislu njihova volja prebiva v njih.

Pašukanis se vprašanja seveda ne loti transhistorično in pravna forma, o kateri govori, je specifična za buržoazno državo. Ta je s kapitalističnim produkcijskim načinom vezana ne le po vzpostavljeni strukturni nujnosti, temveč tudi po zgodovinskem nastanku. Avtor nam v delu na kratko predstavi vznik moderne pravne institucije privatne lastnine z opisi zgodovinskih pogojev, iz potrebe katerih je nastala.

Na samo 150-ih straneh imamo torej delo, ki načne veliko tematskih področij in popravlja neko tradicijo ter jo postavlja na nove tirnice. Glavna zasluga Splošne teorije prava in marksizma zato ni sistematična obravnava pravnih fenomenov, temveč neke vrste programski tekst, ki odpira možnost kritike politične ekonomije, dopolnjujoče kritike prava in države, naloge, ki jo Pašukanis inavgurira, vendar je z izjemo par konkretnejših uvidov ne izvede. Poskus razumevanja kaznovanja z zaporno kaznijo kot neke vrste poravnave, pri kateri je njen glavni motiv odvzem možnosti prodaje svoje delovne sile na trgu, je le eden od primerov zanimivih iztočnic, ki jih to kratko delo ponuja.

Kljub kratki vsebini in marsikateri metodološki nedoslednosti, ki jih v spremni besedi opisuje nemški teoretik Andreas Harms, pa je branje Pašukanisa odličen uvod v neko kritiko ustroja države, ki ne prihaja iz libertarne ali anarhistične strani. Vprašanje je seveda, če nas Pašukanis, sploh v luči sodobnih razprav, uspe prepričati, da gre po socialistični prisvojitvi državnega aparata eventualno pričakovati konec potrebe po tem aparatu samem. Toda konec koncev se Pašukanisova, recimo ji utopična, vizija izkaže za relativno nepomembno v primerjavi s kritičnim aparatom, ki ga je ponudil v nekem zgodovinskem trenutku in po katerem je od slavnih, sicer s precejšnjimi popravki, posegel denimo Althusser. Zato moramo delo brati kot iztočnico in kot izraz relativno pomembnega teoretskega preloma v zgodovini marksizma, ki lahko določa smernice sodobnih razprav o državi tudi danes.

Aktualno-politične oznake: 
Institucije: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.