Od elit k vladajočim razredom in nazaj

Od elit k vladajočim razredom in nazaj

Recenzija izdelka
25. 3. 2015 - 13.00

Teoretsko osišče Bottomorjevega dela je dilema med relevantnostjo teorij "vladajočih elit" in teorij "vladajočega razreda"; poimensko med klasičnimi misleci, ki so polja prvih in drugih teorij vzpostavili, ter njihovimi nasledniki. Na eni strani imamo Vilfreda Pareta in Gaetana Mosca, na drugi Karla Marxa.

Paretova stava je sledeča: v družbi obstaja organizirana manjšina vladajočih, ki vlada neorganizirani množici, vlada pa ravno zaradi svoje organiziranosti. Sestavljajo jo intelektualno in značajsko superiorni posamezniki. Ta družba je univerzalistično abstrahirana. Pareto se ne posveča specifikam različnih kultur in produkcijskih načinov. Elite in množice so si v opozicji glede na ahistorične psihološke značilnosti. Izhajajoč iz teh vulgarnih predpostavk Pareto ne more odgovoriti na dve komplamentarni vprašanji: zakaj elite krožijo in kaj jih sploh druži - svoje teorije skupnih psiholoških značilnosti, razvrščenih v kategorije, ki jih imenuje rezidiji, ne more dosledno izpeljati, saj je ni mogoče aplicirati na zgodovinske raziskave, z njimi ni mogoče razlagati zgodovinske empirije. Obenem ima Pareto hude težave z razlago pojavov revolucij, ki se jim najraje izogiba.

Tu nastopi Marxova teorija, ki lahko na obe vprašanji poda komplementarna odgovora: elite druži ekonomski interes, do "kroženja" oz. menjavanja oblasti in vplivnih družbenih skupin pa prihaja zaradi permanentnega razrednega boja med vladajočim razredom, ki ima v lasti produkcijska sredstva, in podrejenimi razredi, ki jih nimajo. Zaradi te razlagalne moči Bottomore predlaga uporabo koncepta "vladajočega razreda", ki naj do neke mere zamenja pojem "vladajočih elit". Gaetano Mosca med Paretom in Marxom sicer pri razlagi kroženja elit ne razume psiholoških dejavnikov kot najpomembnejših, na tem mestu pa vpelje dejavnik "novih družbenih interesov" ter se s tem približuje Marxovemu razumevanju, vendar ga s Paretom neločljivo druži idealizem in politično naklonjeno vrednotenje pojava elit.

A po Bottomorju je potrebno koncept vladajočega razreda razumeti po webrovsko v smislu idalnega tipa. Poznamo namreč tudi politične razrede, ki niso imeli v lasti produkcijskih sredstev. V tem oziru Bottomore predstavi kitajske literate kot laično šolane posameznike, ki se stratificirajo preko izobraževalnega sistema in indijske verske avtoritete, brahmane. Vendar je za oboje značilno, da so v največji meri zaradi ekonomskih prednosti pri izobrazbi prihajali iz višjih razredov in bili povezani s posestniki ter lastniki produkcijskih sil - namakalnih sistemov. Z vidika sodobne slovenske družbe je izjemno zanimiva vpeljava tretjega primera, elit v "realsocialističnih" državah prejšnjega stoletja. Te tudi dejansko niso imele v lasti produkcijskih sredstev, zato je mogoče o njih govoriti kot o nekakšnih elitah, ki ne ustrezajo popolnoma Marxovemu konceptu vladajočega razreda. To izpeljavo je zanimivo misliti v različnih smereh.

Denimo glede na dejstvo, da elite na Slovenskem nikoli niso bile tudi lastnice produkcijskih sredstev, razen v krajšem tranzicijskem obdobju, ko pa se niso uspele formirati v nacionalno buržoazijo, torej v klasični vladajoči razred. Če govorimo o delu srednjega razreda na Slovenskem kot sklopu uglednih intelektualnih, umetniških skupin, skupin tehničnih intelektualcev, višjega uradništva in drugih uglednih poklicev v javni sferi kot o eliti, potem je potrebno upoštevati nekatere diskontinuitete. Recimo, da vzpostavitev srednjega sloja v Sloveniji - intelektualne, duhovniške in uradniške elite, ki tudi pod praporom patriotizma mediira interese avstro-ogrskih oblastnikov in lokalnih množic - vzpostavi določeno paradigmo politične moči in oblasti v družbi. Čeprav je malomeščanstvo po drugi svetovni vojni ekspropriirano, se znova vzpostavi preko odnosa, ki je glede na Partijo podrejen, a se z njo na nekaterih mestih prekriva in ima v vsakem primeru velik vpliv.

Na ideološkem terenu osamosvojitev vodi ravno ta razred intelektualcev, literatov in predstavnikov uglednih javnih poklicev ter po osamosvojitvi v času tranzicije zavzame ohrani položaje v višjih sferah javne uprave ter poskuša zavzeti vlogo nacionalne buržoazije ... Vse do ekonomsko-političnega obrata po vstopu v tehnokratsko sfero centralizirane evropske skupnosti, ki pelje do aktualnih vprašanj privatizacij. Je mogoče v Sloveniji govoriti o paradigmi elit, ki preživi ne glede na aktualni produkcijski način in obliko državne vladavine, a glede na tradicionalne geopolitične predispozicije prostora - majhnost, strateški položaj, ki vodijo v združevanje ali podrejenost? Je mogoče z marksističnim aparatom Bottomorja, marksističnimi analizami Primoža Krašovca, ki v zadnjem obdobju govori o "urbanem srednjem razredu", povezati nekatere študije elit, ki sta jih pri nas producirala Taja Kramberger in Braco Rotar?

V kontekstu govora o srednjem razredu je zanimivo Bottomorjevo poglavje o elitah v perifernih družbah Afrike, Bližnjega Vzhoda, Azije in Latinske Amerike. Tu je med drugim obravnavan ravno vzpon novih srednjih razredov, ki vzpostavijo lastne univerze in študijske programe, se formirajo v intelektualne elite, bijejo kulturne in druge tipe ideoloških bojev, prehajajo med voditelje ter v skladu z lastnim življenjskim stilom izražajo naklonjenost modernizaciji družbenega življenja ter industrializaciji. Ti razredi ključno prispevajo k post-kolonialnemu življenju svojih držav. Gre za države, v katerih je bilo potrebno ujeti priključek s stopnjo industrializacije in razvojem kapitalizma na Zahodu in znotraj katerih je bilo potrebno konsolidirati različne interese prisotnih narodov ter plemen, zato je situacija v tem primeru precej analogna situaciji novega srednjega razreda v Jugoslaviji.

Za slovenskega bralca tako Bottomorjeva knjiga ponuja kar nekaj konceptov in izhodišč za razmišljanje o elitah v domačem prostoru. Ta tema se zdi relevantna tudi s perspektive obstoječe leve politike; za del levice, ki vztraja v parlamentarnem boju, boju skozi ter proti institucijam finančnega kapitala ter domače in tuje politične oblasti, a se zdi, da ji pogosto umanjka razumevanje lastnih pogojev možnosti - s tem pa tudi pogoji možnosti za refleksijo o sami sebi ter za samokritiko. Bolj avtonomistične platforme pa zaradi manka tovrstnih analiz pogosto zapadejo v neskončne zanke notranje diferenciacije, ki rezultirajo v političnem cinizmu. A za premislek niso dovolj prevodi del kot je Bottomorjevo, čeprav so izjemno pomembni. Kot piše Anton Kramberger v spremni besedi, nam bodo tovrstne študije bliže šele: "ko se bomo, paradoksalno, otresli sami sebe, tistega dela, ki nas hromi, svojih lastnih kolektivnih travm, mračnosti in strahov."

Knjiga Elite in družba prinaša tudi pomemben prispevek k demistifikaciji povojnega kapitalizma: uspe ji kritika teorij menedžerskih revolucij, umika razrednega antagonizma, splošni vpogled v genealogijo in vpliv intelektualcev na Zahodu. Pokaže, kako se je protikolonialni marksizem-leninizem III. internacionale vzpostavljal kot oprijemljiva in moralno upravičujoča teorija v nekih specifičnih zgodovinskih okoliščinah. Bottomore tudi produktivno polemizira z nekaterimi marksističnimi, "postparetovskimi" in "postmoscovskimi" misleci kot so Schumpeter, Burham, Vebel, Đilas in Mills.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

P.S.: gre za prevod razširjene in posodobljene verzije iz leta 1993 (prva verzija pa datira že v '64).

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.