Prva izdaja omenjene knjige je izšla leta 97 pri Oxford University Press. Dryzek je s strani okoljskih teoretikov označen za pionirja in njegova dela za temeljna. Slovenski prevod originala v angleščini se pridružuje kitajskemu, japonskemu in korejskemu. Prevod je izšel pri Inštitutu Časopis za kritiko znanosti v zbirki Oikos Zelena, delo pa je prevedla Mojca Dobnikar.

Glede na to, da je terminologija okoljskih diskurzov precej nova, so lahko adaptacije neposredno prevedenih besed v diskurzih neadekvatne ali nepoznane. Zato je z vsesplošno modnostjo rabe terminov, kot sta trajnostno in vzdržnostno, pomembno poenotenje izrazoslovja, pri čemer ima prevod eno od ključnih vlog, tudi za vzpostavljanje kritične distance do posameznih glasnikov okoljskih politik. V besedilu se tako pojavijo slovenščini popolnoma neznane besede, kot je na primer dizaster. Prevajalka ni imela lahke naloge, mnogo prevodov angleških besed je bilo potrebno tudi izumiti. Tako dobimo besedo okoljizem kot prevod besede environmentalism. In pa vladovanje kot prevod besede governance, ki v kontekstu vsebine knjige pomeni mrežno povezovanje manjših in lokalnih enot namesto vladavine ozkega kroga centraliziranih političnih sil. Pluralnost novih pojmov sili v izumljanje novih -izmov, ki pa v angleščini in morda še bolj v slovenščini delujejo izumetničeno. Pri tako novih znanostih, kot je okoljizem, izumljanje besed v prevodu lahko zakoliči njihovo nadaljnjo uporabo in bi zato moral biti bolj občutljiv.

Na tem mestu opozorimo, da bi lahko bila tudi naloga izobraževanja o uporabi okoljske terminologije izpolnjena boljše. Priložen je angleško-slovenski prevod pojmov, ki pa bi lahko bil v slovensko-angleški verziji obsežnejši in določnejši ter kontekstualiziran s primeri. Problem tiči tudi nekje drugje - kljub temu, da termina trajnost ali demokracija delujeta precej samoumevno, nas Dryzek na več mestih opozori, da so ti termini precej elastični in pomensko spremenljivi, odvisno od posameznikovega diskurza. Trajnost je tako lahko uporabljena v ekonomskem ali okoljskem smislu, kot trajen dotok denarja iz izkoriščanja virov ali kot izkoriščanje okolja z možnostjo trajnega obnavljanja virov, demokracija pa je tako in tako relativen pojem.

Dryzek razvije metodo klasificiranja političnih okoljskih diskurzov v kategorije tako, da jim določi opisne dimenzije. Na eni osi sta reformizem nasproti radikalizmu, ter na drugi prozaičnost nasproti domiselnosti. Diskurzom na reformističnemu delu osi je na primer skupno dojemanje politično-ekonomske ureditve kot dano, medtem ko radikalni diskurzi predvidevajo nujnost družbenih sprememb. Trajnostnost oziroma sustainability, je inventivnejša od prozaičnega administrativnega racionalizma, ker priznava in poskuša reševati kompleksnejše odnose v okolju in je reformistična, saj o drugačni sistemski obravnavi ne razmišlja radikalno.

Nadalje se Dryzek pri razumevanju ter klasifikaciji okoljskih diskurzov osredotoči na t.i. ontološke principe, tj. kako posamezni diskurz obravnava ekosisteme; kaj so zanj osnovne entitete - torej ljudje, vlada, kapital, ali naravo razume kot le materijo? Diskurzi povzemajo različne odnose med entitetami; so te ujete v tekmovalne odnose v darvinističnem smislu, ali prepoznavajo možnost sodelovanja? Diskurzi prav tako postavljajo različne hierarhije med entitetami ter vodilne agense in njihove motive; so interesi javni ali zasebni? V diskurzih se uporabljajo tudi poosebitve in metafore narave. Zemlja tako lahko odpušča ali kaznuje, je krhka ali nepremagljiva, lahko je vesoljna ladja, stroj, organizem, skupno dobro, boginja in tako naprej. Dryzek predlaga, da je z metaforami obtežen jezik diskurza potrebno kritično oceniti iz ozadja ter se vprašati o politiki, ki je z njim povezana, kakšen vpliv ima diskurz na institucije in kakšen je vpliv vladnih politik ter družbeni in kulturni vpliv na posamezni diskurz.

Dryzek se v knjigi političnih okoljskih diskurzov giblje od bolj desno-radikalnih oziroma elitističnih diskurzivnih praks preko demokratičnih vladnih do bolj radikalnih levičarskih zelenih politik. Opredeli jih na podlagi prej opisanih kriterijev ter razdeli v sklope. Naj na kratko opišemo posamezne diskurze: preživetjenizem ali survivalism, se ukvarja z grozečo končnostjo planeta ter njegovih virov. Ustvarjajo ga elite, na primer da bi dvignile vložke v njihova podjetja, ki se vsaj navidezno ukvarjajo z okoljevarstvom. Pobudnice preživetjenizma so razne okoljske fundacije, ustanovljene in sponzorirane s strani težkih korporativnih industrialcev. Naslednji diskurz Dryzek označi za prometejski. Prometejci so trgu zavezani industrialci, ki trdijo, da je Zemlja neomejena, človeška iznajdljivost s pomočjo tehnologije, ki ne izključuje jedrske, pa ravno tako.

Naslednji trije diskurzi so usmerjeni k reševanju problemov. Administrativni racionalizem se v imenu javnega interesa opira na politično-ekonomski status quo liberalnega kapitalizma. Okrog okoljskega problema zbere znanstveno in tehnično ekspertizo, organizirano v birokratski hierarhiji. Administracijske racionaliste si lahko predstavljamo kot okorne institucionalne mastodonte, ki se težko in počasi premikajo skozi državno krajíno, njihov domet pa je omejen in zadušljiv. Demokratični pragmatizem je sicer bolj agilen ter pravičen v enakosti in vključevanju ljudi, vendar tudi ne predvideva sistemskih rošad. Ekonomski racionalizem temelji na privatizaciji virov, trženju z emisijami in zelenih davkih, kjer trg v sodelovanju z državno politiko regulira okoljska vprašanja.

Naslednji diskurzi so bolj na zelenem delu spektra. Trajnostni razvoj je trenutno najbolj uporabljen diskurz, ki predvideva ekonomsko rast, zmanjšanje revščine in posledično manjšo degradacijo okolja. Ironija najbolj trajnostno razvitih držav je v tem, da njihovo trenutno okoljsko stanje ter ekonomski standard utemeljujejo na podlagi predhodne obremenitve svetovnih virov in okolja, česar si revnejše države v znamenju trajnostnega razvoja ne bodo mogle privoščiti. Dryzek tako opomni, da gre bolj za smer diskurza v smislu iskanja rešitev in učenja kot za merjenje okoljskih indeksov. Diskurz Ekološke modernizacije predvideva družbeni napredek in tudi pomoč državam v razvoju pri prehodu na uporabo bolj ekoloških tehnologij, namesto nesprejemljivih industrijskih obratov. Zeleni radikalizem obsega najbolj inventivne predloge za ekološko prihodnost, od ekoromantike, ekofeminizma in ekoteologije do ekotaž, torej ekoloških sabotaž. Popolnoma zavrača strukturo industrijske družbe ter obstoječi koncept okolja. Diskurzi bi morali biti sicer domači generaciji otrok cvetja in njihovim otrokom, so pa zaenkrat razen nekaj strankarskih poskusov predaleč od političnih struktur, da bi bili slišani v širšem družbenem krogu.

Knjiga deluje kot izčrpen pregled obstoječih okoljskih diskurzov, njihovih glavnih teoretičnih predstavnikov ter razvoja posameznih diskurzov s povezavo in analizo političnih dogodkov, kot so na primer srečanja Združenih narodov in OECD. Pravzaprav nam Dryzek neusmiljeno predstavi, da gre zgolj za diskurze ter da se v praksi dogaja bolj malo in še to zelo počasi. Sicer lahko jasno razberemo avtorjeva okoljska stališča, ki se seveda nagibajo v smer zelenega radikalizma, vendar pa z lastnim vložkom zaključi nekako medlo in kratko oziroma manj aktivistično, kot bi pričakovali. S predlogom okoljske demokracije izraža skepso do uspeha okoljizma nasproti industrializmu ter priznava, da je dela še veliko. So pa glede na izkušenost avtorja njegove ocene tudi precej realistične. Zaključek postavi na demokraciji diskurza, v angleškem izvirniku deliberative democracy, torej na odprtem tipu demokracije ki za razliko od zgolj glasovanja temelji na javnem diskurzu. Demokratično zaokroži tudi vse prej opisane diskurze, jim prizna pozitivne lastnosti ter si jih tako vsaj deloma prisvoji pod okriljem svojega krovnega diskurza, torej deliberativne oziroma ekološke demokracije, kot naslednjega pravičniškega sistema. Žal le, da edini akterji, ki imajo moč, ne delujejo demokratično, kaj šele deliberativno.

Dryzkovo knjigo je brala Škerla.