Napoved oddaje. 

Recenzija.

Sodobna družba razpada in družabna omrežja so jo ubila! Bolje povedano: takšno je stanje sveta, če o njem povprašamo filozofa Byung-chul Hana. V svoji knjigi Crisis of Narration, ki je v začetku prejšnjega leta izšla pri založbi Polity Press, namreč piše o tem, kako je sodobni človek, po njegovem prepričanju, izgubil sposobnost pripovedovanja. Pripovedi so namreč za sodobnega človeka postale le sredstvo dobičkarstva, zaradi česar pa naj bi človeštvo ostalo brez sposobnosti za spreminjanje sveta na bolje. Pripovedi so za Hana sredstvo preko katerega krojimo svet, torej lahko boljši svet ustvarimo skozi zgodbe.

Komercializirano pripovedništvo ustvarja vedno več in več pripovedi, v kvantitetah, ki so bile v preteklosti nezamisljive. Toda kar nam sodobnost dá v številu pripovedi, to izgubi v kakovosti. Ne le, da je sodobni človek, tako trdi Han, izgubil sposobnost pripovedovanja, s tem je izgubil tudi smisel svojega življenja. Kar je pri pripovedih preteklosti ključno, je, da so te tvorile skupnost, ki si je pripovedovala iste zgodbe in svet dojemala na enak način ter s tem svojim pripadnikom dajala smisel. Toda zdi se, da bi bila takšna skupnost za trenuten sistem, ki temelji na osamljenih potrošnikih, nesprejemljiva, čeprav Han sam teh besed izrecno ne uporabi.

Med iskanjem krivca za takšno stanje sveta, v katerem ljudje niso več sposobni najti smisla življenja, bo vsak razumljiv človek svojo pozornost usmeril na tisto, kar se je med prehodom v sodobnost spremenilo. Toda takšno razmišljanje nas hitro vodi do spremenljivk, ki so zagotovo do določene mere sokrivci za trenutno stanje sveta, a nikakor niso glavni krivec. V mislih imamo seveda družabna omrežja, na katera se Han osredotoči. Zanj je namreč delovanje platform, kakršne so Snapchat, Instagram in Facebook, antitetične tvorjenju pripovedi. Na njih objave niso obstojne, ta neobstojnost pa je ravno tisto, kar ne dovoli, da bi na njih tvorili pripovedi, saj se te morajo nujno ohranjati, da lahko prihodnjim rodovom predajajo pomembne lekcije. 

Hanove kritike družabnih omrežij po vsebini torej niso enake kritikam, ki jih zoper te platforme naperjajo mnogi boomerji, a so jim kljub temu podobne. Tako boomerji kot Han — navsezadnje tudi sam predstavnik te generacije — namreč kritizirajo, kako se ljudje drugim na družabnih omrežjih prikazujejo, toda Han obžaluje pomanjkanje pripovedi, ki bi to prikazovanje uokvirila, boomerje pa bolj motijo plehkost in podobne reči. Plehkost ima seveda svoj izvor v pomanjkanju pripovedi in ravno v tem pridejo Han in boomerji do največjega razkola. Prvi se namreč osredotoča na temeljne vzroke težav, katere analizira, drugi pa svoje kritike naperjajo zoper simptome teh težav.

Današnji svet je usmerjen k zbiranju in posredovanju informacij, ne pripovedi. Ker informacije živijo le v trenutku, takoj zastarajo, saj so relevantne le, kolikor je relevanten njihov predmet, pripovedi pa imajo zgodovinsko naravo. Prehajajo iz roda v rod in nosijo lekcije za sodobnost ter bodočnost. Pomembna značilnost pripovedi je tudi skrivnostnost, ki jim je inherentna. Nosijo namreč lekcije, a naša ostaja naloga, da te lekcije skozi interpretacijo izluščimo. V nasprotnem primeru, če bi bile pripovedi preveč specifične in jasne, bi torej postale hitro dotrajane in jih ne bi mogli aplicirati na različna zgodovinska obdobja, zato pa tudi njihovih lekcij ne.

V sodobnosti pa časa za interpretacijo ni, vse novice so nam postrežene, že interpretirane in razložene, brez tega, da bi bilo nam samim treba v premislek o njih vložiti kaj truda. Na tej točki se lahko navežemo na primer ameriških predsedniških volitev, saj se zdi, da potrjuje Hanov oris moderne informacijske družbe. Takoj po lanskoletni zmagi Donalda Trumpa so namreč medijske hiše in figure iz celotnega političnega spektra začele ljudem prodajati takšno ali drugačno obrazložitev dogodkov. Javnost privilegija, da bi si vzela čas in o takrat aktualnem dogajanju premislila, ni dobila. Od pripadnikov javnosti se je namreč pričakovalo, da bodo preprosto izbrali sebi najljubšo razlago izida volitev in njej, ter širiteljem te razlage slepo sledili. Zaradi liberalizacije medijskega prostora se morajo pripadniki javnosti odločiti, kateri specifični kategoriji medijev bodo zaupali. Zmožnost tistih medijev, ki resničnost interpretirajo na odgovoren način, da dosežejo širšo javnost, je posledično precej zmanjšana.

Do te točke se s Hanom strinjamo, toda zoper njegovo misel lahko naperimo tudi nekaj očitkov, nekatere izmed njih izpostavi že sam v svojem besedilu. Prenos lekcij skozi pripovedi namreč prenaša tudi tradicijo, ki hitro zastara. Zato so si mnoga modernistična gibanja prizadevala za osvoboditev od pripovedništva in tradicije, da bi lahko ustvarila novo tradicijo in novo pripoved, neobremenjeno s tem, kar je bilo prej. Han na tej točki priznava plemenitost takšnih prizadevanj, a nato trdi, da kljub trudu, ki ga je modernizem vložil v rušenje zgodovinskega kontinuuma, sodobnost volje za tak trud nima. V današnjem času namreč ljudje, vsaj tako nas prepričuje Han, nimajo strasti za to, da bi začeli znova in ustvarili svojo zgodovino. Informacije so nas ujele v sedanji trenutek in nam odvzele možnost mišljenja prihodnosti. 

Toda ravno sodobnost, če sprejmemo trditev, da je moderna doba čas najbolj poglobljene krize pripovedništva, ponuja najboljšo možnost za ustvarjanje nove pripovedi. Prav pod takšnimi pogoji – ko ljudje nimajo nobene pripovedi, ki jim daje smisel, samo pripovedi, ki jim poskušajo kaj prodati – se lahko ustvari pripoved, ki bi modernemu človeku ponovno dala nekaj, za kar se je vredno boriti. Prejšnja gibanja, ki so si prizadevala za doseg podobnih ciljev, so namreč morda nastopila prehitro v zgodovini človeštva, ko je bilo to še preveč obremenjeno s pripovedmi preteklosti. Toda namenjanje prevelike mere naše energije kritiziranju družabnih omrežij nam zastira pogled za videnje možnosti za dosego boljše prihodnosti. 

Ravno ta omrežja in prav tako internet na splošno omogočajo hitrejše in efektivnejše širjenje ideologij, ki ustvarjajo nove pripovedi in ljudem dajejo smisel. Eno izmed teh gibanj je marksizem, interes zanj pa se je povečal po ekonomski krizi leta 2008, ko so družabna omrežja že obstajala, čeprav niso bila tako vseprisotna kot dandanes. Družabna omrežja torej ne onemogočajo širjenja pripovedi, ampak dovolijo vsakemu, ki želi med ljudmi tako pripoved razširiti, da jo približa širši množici ljudi. To sicer pomeni, da vplivneži lahko svoje pripovedi širijo skorajda brez javne odgovornosti, pa vendar to počnejo, toda avtor v takšnem pripovedovanju ne vidi nič drugega razen komercializacije in dobičkarstva. Seveda večina vplivnežev sledi le denarju, a zdi se, da lahko tudi na internetu najdemo nekaj pravih pripovedi.

Avtor torej pozablja, da se tudi na socialnih omrežjih zbirajo skupnosti ljudi, ki drug drugemu pripovedujejo zgodbe, v svoje zgodbe vpletajo druge skupine in podobno. Tako se lahko spomnimo časov, ko so se uporabniki platform Tumblr in 4chan videli skoraj kot udeležence v kozmičnem boju, v katerem mora njihova stran nujno prevladati nad njihovimi nasprotniki. Zgodbe o kozmičnem boju so gradniki mnogih religij, religija pa je nekaj, kar je človeštvu dolgo dajalo pripoved.

Hanovo besedilo tako definitivno ponuja priložnost za potreben premislek o sodobni družbi in se dotika pomembnih tematik. Poleg tega probleme sedanjosti obravnava iz zornega kota, ki se ga kritiki sodobne družbe ne poslužujejo pogosto. Po navadi namreč ne mislimo o preteklosti in prihodnosti v smislu zgodb in pripovedništva in ravno zato nam besedilo odpira možnosti za nov način razmišljanja. Toda avtor si ne dovoli, da bi v sedanjosti videl kakšno možnost za pozitivne spremembe. Zaradi tega njegova knjiga le dodaja k že obsežni množici mnenj, ki se ne premaknejo onkraj pritoževanja nad stanjem sveta. Vendar v sedanjem trenutku potrebujemo ravno nasprotno. Vsi se namreč zavedamo, da svet potrebuje spremembe, pa naj smo prebrali Hanovo knjigo ali ne. Zdaj potrebujemo le še svetilnik, ki bi nam kazal varno pot v prihodnost, toda avtor si tega ne prizadeva zgraditi.

Recenziral je vajenec Martin, mentoriral je Marko.

Pogovor o prispevku.