Ne pričakujmo preveč od konca sveta, saj je ta konec že tukaj in je bolj prozaičen, kot bi si mislili, nam govori aktualna mainstream kulturna produkcija. Pravzaprav ni nič bolj drugačen od našega hitečega vsakdana, v katerem nam preprosto ne preostane nič časa, da bi izgubljali čas – odgnati je treba vsako prazno filozofiranje in umetnikovanje v oblakih, ki so si jih lahko privoščili možje, ki so nekoč živeli v luksuznem zavetju obljubljene prihodnosti. Treba se je spustiti na realna tla in pogledati resnici v oči – ne potrebujemo več nobene umetnosti, teorije ali mišljenja, ki bi nas zavajali in govorili o stvareh, ki niso itak vsem razvidne, samoumevne ali ki jih nismo tudi sami doživeli.

Kako torej konceptualizirati naravnanost, ki bi se delala, da je tostran vsega, kar je objektivno, skupno, družbeno pogojeno in zgodovinsko umeščeno? Konceptualizirati kulturni stil, ki se že vnaprej postavlja kot antistil; kot antireprezentacija, antiteorija in antifikcija, je težko. Predvsem če nas je neposrednost – tako kot kapitalizem – prepričala, da ni le še ena izmed mnogih konstruktov, temveč naravno stanje stvari.

Tej težnji kulturne produkcije, ki v neposrednem izkustvu vidi osnovni temelj spoznanja, se upira Anna Kornbluh v delu Immediacy, or The Style of Too Late Capitalism, ki je izšlo lani pri založbi Verso. V njem definira neposrednost kot »temeljno kategorijo za osmišljanje kulturne produkcije enaindvajsetega stoletja«. Neposrednost vidimo tudi v sodobnem antiintelektualističnem sentimentu; v proliferaciji »privatnih epistemologij« in skepticizmu do formalnega znanja v imenu »zdrave pameti«, kjer vsak osebek lahko raziskuje sam zase, v svojem zasebnem kotičku interneta. 

V svojem delu se Kornbluh osredotoča na konceptualizacijo kulturnega stila neposrednosti skozi marksistični in psihoanalitični kontekst. Stil neposrednosti je, zapiše Kornbluh, zavzel vsako področje človeškega političnega, družbenega in osebnega življenja, ter se kaže v vsesplošnem trendu propadanja javnega prostora in javnih institucij; v kultu osebnosti, samopomoči, instantne in hitro prebavljive modrosti ter splošne nezaupljivosti v vse »vélike pripovedi« o univerzalnem, splošnem in objektivnem. Z opredelitvijo neposrednosti kot stila se Kornbluh upira tendenci, da bi neposrednost v njeni navidezni avtentičnosti videla kot nadzgodovinsko in dekontekstualizirano. Pojem stila predstavlja linijo demarkacije, ki opredeljuje značilnosti dogodkov, obdobij ali umetniških del ter omogoča njihovo umestitev v kontekst širših družbenih in kolektivnih dinamik. 

Teoretsko oporo za konceptualizacijo stila neposrednosti Kornbluh črpa od Fredrica Jamesona, ki je postmodernizem definiral kot kulturni izraz poznega kapitalizma. V njem ekonomijo proizvodnje blaga zamenja ekonomija spektakla in stila. Stil neposrednosti tako definira kot produkt poznega kapitalizma, ki ga bolj kot produkcija definira cirkulacija. Pozni kapitalizem ne proizvaja produktov za človeške potrebe, temveč proizvaja te potrebe in želje same. Ne samo fizični izdelki, temveč tudi človek sam; njegova karizma, stil, čustva, odnosi, izkušnje in čas se komodificirajo, saj ne kupujemo izdelkov za uporabo, temveč njihove družbene pomene in simbolne vrednosti.

Ta neposrednost kapitala predstavlja osnovni pogoj za proliferacijo stila neposrednosti, ki bi ga skozi psihoanalitične oči lahko razumeli tudi kot propadanje simbolnega; torej vsega, kar je povezano z jezikom, zakoni in družbenimi strukturami. Pri Lacanu sta pojma »simbolnega« in »imaginarnega« ključna tudi za razumevanje subjektivnosti. Imaginarno se nanaša na ideji celovitosti in zedinjenosti s svetom. Celovitost se izgubi z vstopom subjektivnosti v simbolni red, najprej preko jezika, ki predstavlja okvir, znotraj katerega so vsebovane družbene strukture, ki »omejujejo« posameznika in mu v simbolnem redu dodeljujejo določeno vlogo. V Immediacy, or The Style of Too Late Capitalism pa pogosto ni jasno, kakšno razumevanje subjektivnosti Kornbluh sploh zoperstavlja fragmentiranemu subjektu poznega kapitalizma. Čeprav sama operira znotraj okvirjev, ki so nastali kot odgovor ali problematizacija univerzalnih humanističnih vrednot, racionalnosti ali »objektivnega« pogleda na svet, njena misel prepogosto zaide v plehko opozicijo med posrednim in neposrednim, družbenim in osebnim, subjektivnim in objektivnim. 

Neposrednost kot osnovni modus operandi kulturne produkcije Kornbluh raziskuje v okviru treh področjih – v književnosti, teoriji in video produkciji. Na vseh treh področjih opaža isto tendenco po neposrednem izrekanju realnosti. V leposlovju, ki ga v angleščini imenujemo fiction in ki že v svojem poimenovanju predpostavlja ustvarjanje neke druge realnosti, likov in okoliščin, ki se razlikujejo od tega, kar je neposredno dano, Kornbluh opaža tendenco po neposrednem popisovanju tega, kar »preprosto« je. Sodobni literarni trendi kažejo na izginjanje tretjeosebnega pripovedovanja, likov in zapleta. Ne zaupamo več v tretjeosebne glasove in pripovedovalce, ki bi se radi pretvarjali, da so Bogovi, ki vedo, kaj se dogaja v človeških dušah. Sodobna literarna produkcija preferira avtobiografske pripovedi, toda tudi one so spremenile svojo idejno zasnovo. Zastarele avtobiografije v obliki Bildungsromanov, ki temeljijo na velikih osebnostih in njihovih dosežkih v okviru linearnih pripovedi, ki predpisujejo, kaj dobro življenje sploh je, niso več zanimive. Sodobna literatura zahteva skromne pripovedovalce, ki govorijo iz lastnega zornega kota, samo o sebi in o tem, kar so sami doživeli.

Kornbluhino razumevanje pojma avtofikcije je na več mestih precej reduktivistično, saj predpostavlja, da avtofikcijski pisatelj nima distance do lastne, samo-razvidne subjektivnosti. Že sam pojem avtofikcije, ki ga je leta 1971 skoval Serge Dubrovsky in ki je, po njegovih besedah, »fikcija strogo resničnih faktov«, predstavlja tenzijo med zahtevo po transparentnosti konvencionalne avtobiografije in poststrukturalističnim zavedanjem, da je sama subjektivnost jezikovni konstrukt ter da so naše izkušnje vedno jezikovno in družbeno konstruirane. Prav tako ni jasno, zakaj bi avtofikcijske pripovedi že a priori izključevale refleksijo lastne umeščenosti v širši družbeni kontekst.

Tako ne samo v poglavju o književnosti, temveč tudi v poglavju o teoriji in video produkciji Kornbluh uporablja dramatičen jezik ter dela širokopotezne zaključke, s katerimi spravlja vse v isti koš – tako kot stil neposrednosti, ki ga tako kritizira. O prvoosebni perspektivi, smrti objektivnosti, brisanju meja med žanri in pogreznjenosti v partikularno govori tako, kot da bi nas neposrednost že vse požrla. In kot da nam preostane le še hrepeneče pogledovanje k »starim formam«; k tretjeosebnemu pripovedovalcu, k »objektivni« teoriji in družbenokritični filmski produkciji, v upanju, da nas bodo rešile. Celo področje fotografije ni ostalo nedotaknjeno – kulturi selfieja Kim Kardashian zoperstavlja fotografije Edwarda Burtynskega, ki naj bi s pomočjo dronov, ptičje perspektive ter fotografiranja širših pokrajin premagal zaprtost fotografije v malo, privatno afero.

Nekatere filozofske smeri in koncepti, kot so objektno orientirana ontologija, fenomenologija in Deleuzova imanenca pa prav tako niso uspele ubežati Kornbluhini rokohitrski, instant diagnostiki. Največji trn v peti ji glede na vehementno razmetavanje s tem pojmom predstavlja ravno Deleuzova imanenca, ki jo je, tako kot mnogi, ki jih ne zanimajo filozofska dlakocepljenja, interpretirala kot produkt kapitalistične ideologije. Enostavno se zdi pomisliti, da Deleuzovi pojmi procesualnosti, postajanja in transformacije neposredno utelešajo ideologijo kapitalizma. Toda takšno razumevanje bi se odreklo vsakršni konceptualni rigoroznosti v imenu najbolj prebavljivega teoretskega clickbaita: če ne vemo, kaj govorimo, potem je najboljše za vse obtožiti kapitalizem.

Zdi se, da je Anno Kornbluh tako kot mnoge, ki se radi ukvarjajo s katastrofičnimi aspekti civilizacije, argumentativno zaneslo v fetišizacijo tega istega kaosa – absolutno nič ni ubežalo neposrednosti, tej veliki emanaciji konca sveta. Upajmo, da nas bodo iz nje rešili tretjeosebni pripovedovalci, velike pripovedi in ptičje perspektive, ki nas bodo ščitili kot stabilne utrdbe, kakršnih fleksibilni hipsterji ne gradijo več. 

Recenzirala je vajenka Alena, mentoriral je Marko.

Pogovor o oddaji.

V prispevku je bila kot glasbena podlaga uporabljena pesem: TRG Banks – The clown's funeral (Vir: Free Music Archive; licenca za uporabo Creative Commons)