Drage poslušalke, pozdravljene v prvi epizodi Povratnih zank, novi mesečni oddaji o internetni kulturi, z vami sem Lea. V nadaljnje bomo vsak tretji petek v mesecu obravnavale spletno teorijo, literaturo in umetnost, hkrati pa sledile trenutnemu internetnemu dogajanju. Struktura oddaje bo predvidoma sestavljena iz predstavitve literarnega ali umetniškega dela in intervjuja ali poročila. 

Povratne zanke so nastale kot poskus redne analize spletne kulture in njene produkcije. Kljub temu da se internetni tokovi hitro in vztrajno spreminjajo, vseeno diktirajo dobršen del naše kulturne konzumpcije, čeprav v predrugačenih in nikoli prej videnih oblikah. Zato bi se rade osredotočile na teorije, ki nam lahko pomagajo osmisliti radikalno nove spletne forme komunikacije in umetnosti, obenem pa pustile nekaj prostora za umetnike in kulturne komentatorje. 

Današnji input predstavlja raziskovanje koncepta temnega gozda interneta s pomočjo dela The Dark Forest Anthology of the Internet, zatem pa bosta filozofijo ljubkosti predstavili avtorici knjige Cute Accelerationism Amy Ireland in Maya B. Kronic. 

Teorija temnega gozda interneta je eden najbolj uporabnih in natančnih konceptualnih modelov za pojasnjevanje trenutne dinamike spletnega komuniciranja. Ime in osnovna ideja prihajata iz tako imenovane hipoteze temnega gozda, ki izvira iz drugega dela trilogije kitajskega znanstvenofantastičnega avtorja Liu Cixina, The Three-Body Problem, naslovljenega The Dark Forest:

»Vesolje je temen gozd. Vsaka civilizacija je oborožen lovec, ki se kot duh sprehaja med drevesi, nežno odriva veje, ki mu zapirajo pot, in poskuša postopati brez vsakršnega šuma. Celo diha previdno. Lovec mora biti previden, saj so povsod v gozdu skriti njemu podobni lovci. Če najde tuje življenje – drugega lovca, angela ali demona, občutljivega otročiča ali majavega starca, vilo ali polboga – lahko stori le eno stvar: strelja in jih odstrani. V tem gozdu so pekel drugi ljudje. Večna grožnja, da bo vsako življenje, ki izpostavi svoj obstoj, hitro uničena. To je slika kozmične civilizacije.«

Taisti citat lahko najdemo tudi na zadnjih platnicah  antologije, posvečene aplikaciji koncepta na spletno krajino. Delo sestavlja enajst tekstov, ki jih je prispevalo prav tako enajst avtoric, vendar v drugačni razvrstitvi in nekajkrat v soavtorstvu. Preden so bila dela zbrana v knjigi, so bila prvotno razpršena po različnih blogih in substackih, na katerih se je misel o temnem gozdu razvijala hkrati samostojno in kot reakcija na prej spisana dela. 

Prvi je na internet hipotezo apliciral Yancey Strickler v svojem blog zapisu, ob čemer je osvetlil fenomen sodobnega spleta, ki smo ga morda vsi čutili, a ga še nihče ni ubesedil. S tem je postavil temelje za naslednje razširitve in nadaljnje premisleke. Splet je prvotno deloval kot bowling alley, kegljišče. Tja se nismo namenile, ker bi dejansko uživale v aktu metanja »bowling kugel«, temveč primarno zaradi druženja. Socialni vidik je bil razlog za vzpostavljanje komunikacije z drugimi uporabniki prostorov, kot so MySpace ali zgodnje različice današnjih družbenomedijskih velikanov. Ta potreba po druženju je bila tudi razlog za vzpostavljanje različnih skupnosti, ki so kultivirale samosvojo kulturno produkcijo. Že leta 2016 – mnogi bi trdili, da že nekoliko prej – pa je bilo mogoče zaznati kvalitativen premik v našem spletnem obstoju, nekakšen vibe shift. Orodja spletne komunikacije so bila prvič uporabljena kot orožje za politično mobilizacijo, v prejšnjih letih pa smo lahko prvič videle, kako so videti masovne zasledovalne kampanje, usmerjene na posameznice.

Internet je tako postal temni gozd, v katerem vladajo troli, oglasi, boti in neprestano algoritemsko kuriranje totalnosti. Kot odgovor na to so se določene uporabnice začele zatekati v zaprte, moderirane in tesno povezane skupnosti, ki ne delujejo na mainstream platformah. Strickler temu denimo pripisuje tudi porast podkast vsebin, v katerih ljudje iščejo izgubljeno človeško navezavo, kjer vsaka beseda in koncept nista rigorozno kategorizirana in vpisana v podatkovno bazo. Podobne skupnosti se vzpostavljajo tudi v zaprtih newsletterjih, torej glasilih, se skrivajo za plačilno steno oz. paywallom ali pa se umaknejo v invite-only kanale Slacka ali Discorda. To je način spletnih uporabnic, da ponovno vzpostavijo nadzor nad lastnim življenjem na medmrežju, hkrati pa si zopet dovolijo navezati pristne stike, zgraditi skupnost ter deliti svoje ideje in kreacije, ne da bi jih ustrelil kak skrit lovec. 

Venkatesh Rao je bil prvi, ki je razširil prvotno aplikacijo temnega gozda interneta. Svojo kartografijo spletnih prostorov je razdelil v štiri kvadrante. Ločujeta jih dve osi: vertikalna os izraža odprtost na zgornji in zaprtost na spodnji strani, horizontalna pa temo na levi in svetlobo na desni strani. Na odprti temni strani lahko najdemo zgolj praznino. To predstavlja neizkoriščen potencial interneta ali njegovo utopično željo po iskrenem deljenju informacij brez zadržkov. Ker se večina uporabnic na tej točki zaveda prisotnosti ostalih lovcev, pa svoje osebne informacije zadrži zase oz. jih oddaja oglaševalcem, zaradi česar v tem delu zeva ogromna luknja. Zgoraj desno, na odprti svetli strani, se nahaja oglaševalsko–tehnološki del, torej socialna omrežja in ostali prostori, kjer lahko prosto in vsem dostopno objavljamo v zameno za nekaj podatkov in preferenc.

V spodnjem levem kvadrantu se nahaja temni splet ali dark net, do katerega lahko dostopamo zgolj skozi čebulno strukturo povezav, ki kažejo ena na drugo. Ta del je popolnoma odcepljen od velike večine uporabnic in hkrati ne predstavlja rodovitne krajine za vzpostavitev močne samonikle skupnosti. Končno nas na svetli zaprti strani čaka cozy web ali udobni splet, kamor se pobegne pred temo ali invazivnostjo vseh ostalih prostorov. To Rao predlaga kot ime za alternativo temnemu gozdu ali bolj zatočišče, v katerem se zbirajo osebe, ki ne želijo prenehati  s svojo spletno izmenjavo. Maggie Appleton nadaljuje s tem, da prva ustvari diagram topologije in s tem doda tudi vmesno plast, digitalne vrtove, ki ločujejo temni gozd od udobnega spleta in predstavljajo vse javno dostopne projekte za ohranitev znanja, kot so knjižnice, wiki vnosi in ostala skupna dela, ki bi jih bilo treba pozorneje negovati. 

Omeniti je treba, da je h konceptu pomembno prispevala tudi domača kulturna scena, saj je bila ob razstavi Andreja Škufce Črni trg objavljena tudi spremna knjiga, v kateri je enega od tekstov prav na temo temnega gozda prispevala tudi Bogna Konior. V njem je poskušala razdelati entropijo spletne komunikacije in zarisati nekaj glavnih silnic, ki kraljujejo temnemu gozdu interneta. Kljub temu da ni vključen v ta zbornik, je pomemben za razvoj teorije in ideje, saj jo je močno populariziral. 

Naslednji val tekstov, ki so jih spisali Peter Limberg in Rebecca Fox, Joshua Citarella in Leith Benkhedda, se ukvarja z razlogi, zakaj so se njihovi avtorji sami umaknili iz temnega gozda, kaj povezuje alternativne skupnosti in kje vidijo njihov potencial. Navajajo razčaranost nad institucijami, naveličanost povprečnega diskurza na socialnih omrežjih in predvsem pandemijo covida–19, ki je ogromno kreativnih ljudi prisilila v grajenje lastnih praks in infrastruktur. Sledeče skupnosti so zgrajene predvsem na izmenjavi znanja, ki se prenaša z memi in lorom oz. naborom skupne deljene vednosti, ki je dostopna le članom skupnosti. 

Arthur Röing Baer in GNV908 sta naslednja, ki sta si poskušala zamisliti alternativo udobnemu spletu. S svojo idejo premikajočih gradov, povzetih po Miyazakijevem filmu, poskušata razširiti grajenje skupnosti tudi na platforme, ki temu niso tako naklonjene. Z mobilizacijo širše javnosti in grajenjem avtohtonih medosebnih odnosov na določenih mestih, na katerih vlada logika temnega gozda, bi morda lahko ponovno vzpostavili varne jase tudi na površju. Kot primer denimo navajata Twitch klepet, v katerem uporabnice skupaj poskušajo upravljati pokemon trenerja z ukazi, ki jih pišejo sproti. Tako na primer pride do spontane vzpostavitve skupne zavesti in nanašalnega sistema, v takih trenutkih se zasveti priložnost za vzpostavitev novega, vsem znanega lora.

V svojem delu The internet didn’t kill counterculture. You just won’t find it on Instagram Caroline Busta poskuša razbliniti mit o refleksivni impotenci, ki naj bi pestila vse uporabnike spleta. Kot smo lahko sklepale že ob naslovu, je odgovor prav v iskanju pod površino temnega gozda. Že sam obstoj nišnih spletnih političnih ideologij ter zgodnje radikalizacije in politizacije mladih nam lahko jasno signalizira, da spletišče nikakor ni irelevantno pri analizi trenutne politične situacije. Busta pravi, da je odgovor trenutne generacije proti–hegemoničnih mladih mislecev odmik in reorganizacija v novih produktivnih prostorih. Če jih ne opazite, le pomeni, da niste pogledale dovolj podrobno.

V svojem drugem tekstu Maggie Appleton problematizira javni nastop velikih jezikovnih modelov, saj lahko ti proces temne pogozditve le še enormno pospešijo. Prav zaradi hitrosti in produktivnosti teh modelov, saj večinoma niso uporabljeni v kreativne in produktivne namene, ki so jih sposobni, je z  njihovo pomočjo mogoče primež oglaševalcev in korporacij nad svetovnim spletom le še okrepiti. Appelton kot rešitev vidi še intenzivnejšo aktivnost na področju udobnega spleta, hkrati pa združeavanje in kolaboracijo, ki jo moramo prenesti tudi offline.

Proces, ki ga umetna inteligenca lahko zgolj pospeši, vendar je bil prisoten veliko pred njenim pojavom, opišeta Caroline Busta in Lil Internet. Tisto, kar poimenujeta fizikalne lastnosti platform, je v izvoru odgovorno za odrivanje kreativnih in izvirnih idej na spletno margino. Želja po profitu in navidezno nesmiselne meta poteze so družbena omrežja in ostalo kulturno produkcijo spremenile v popolnoma pusto zmes, polno ničesar. Ker je večina vsebin ustvarjena za doseg največje možne publike ali, kot pravita avtorja, »catered to the mid«, je na tej točki v temnem gozdu nemogoče preživeti. Kot zbornik zaključuje Strickler, je to zelo pomembno, ker spletno okolje ustvarja novo vrsto subjektivitete in identitete. Mnogo uporabnic se lahko najpristneje izraža ali doživlja večino svojih interakcij prav na spletu. Strickler obliki življenja na spletu izven temnega gozda poimenuje post-individualizem, v katerem ni več pomembno, koliko sledilcev ima posameznica, temveč v katerih krogih se giblje oz. s kom stopa v interakcijo. Drobne skupnosti tako bolj kot klani delujejo kot individualistični imperativ temnega gozda, obenem pa se samoroganizirajo glede na svoje interese in potrebe. 

Antologija nam tako ponuja širok nabor teoretskih orodij in premislekov za razumevanje kompleksnih spletnih dinamik. Čeprav se temni gozd krepi, se vzporedne skupnosti razraščajo in vse bolj pridobivajo na svoji moči. To dokazuje tudi delo Marte Ceccarelli Internet’s Dark Forests: Subcultural Memories and Vernaculars of a Layered Imaginary, v katerem predstavi študijo primera Instagram računov oz. celotnega gibanja @incellectuals. Kar sama poimenuje multi-admin-esoteric-shitposting-content-aggregating meme page, je primer delovanja več posameznic v skuponsti, ki producira in deli kulturne vsebine v varno umaknjenih skupnostih, hkrati pa objavlja in deluje v temnem gozdu. Današnje obravnavano delo nas zelo jasno poziva k grajenju lastne spletne infrastrukture, naj bodo to bralni krožki prek discorda, delovanje prek spletnih radiev ali povezovanje v popolnoma nove oblike, in nam tako predstavlja jasno in trenutno zelo uspešno alternativo. 

Drage poslušalke, pozdravljene nazaj v Povratne zanke, pravkar smo poslušale pesem dancecore Casperja McFaddena. Nadaljujemo pa s projektom ljubkega akceleracionizma, ki je bil decembra lani predstavljen tudi na dogodku v Cukrarni v soorganizaciji Zavoda za sodobno umetnost Aksioma, založbe Urbanomic, zbirke Izhodi založbe Sophia in konference Dediščine antihumanizma. Avtorici Amy Ireland in Maya B. Kronic sta v obliki avdio—vizualnega performansa priredili svoje delo tako za novo kot seznanjeno občinstvo. Ker je Cute accelerationism sestavljena iz kratke vsebine in ovoja opomb, sta avtorici lahko prebrali celotno delo. Zanimalo nas je, kako se je iz prvotnega mema in ljubezni rodila knjiga.

Izjava

Avtorici ljubkost obravnavata kot filozofski koncept, kot imperativ kapitalistične produkcije, kot kulturni fenomen in kot estetsko kategorijo, h kateri gravitira vse več kazalnikov.  Zakaj je pomembna?

Izjava

Ljubkost kot koncept deluje v seriji kontradikcij. Obenem je nežna, a prikrito agresivna, hkrati je infantilna, a skrajno seksualizirana, njena površina je mehka in gladka, a obenem ostra in našpičena. 

Izjava

Ljubkost deluje močneje kot kadarkoli prav na spletu. Če se navežemo na teorijo temnega gozda — nemogoče je konzumirati, ne da bi same postale objekt konzumpcije. Pod dikcijo modela podatkovne baze se ljubkost pospešuje, vse bolj intenzivira in pridobiva na viralnosti.

Izjava

Ljubki akceleracionizem se je rodil tudi kot odziv na vse bolj resne in zatežene destilate originalnega akceleracionizma. V intervjuju za Spike Magazine avtorici opisujeta, kako sta brezpogojni in spolni akceleracionizem tekmovala, kdo bo bolj temačen in kavzalno bolj resničen. Ljubki akceleracionizem pa zavrne klasične oblike dehumanizacije skozi mračnjaško interpretacijo prihodnosti in se osredotoči na trenutne kulturne procese.

Izjava

Delo je napisano v slogu pop filozofije. Objekt proučevanja poskuša karseda približati bralkam s kratkim, slogovno nabitim telesom, ki ga prečijo globoke zajčje luknje, v katere se lahko spustimo v opombah. Še ena od kontradikcij, skozi katere deluje ljubki akceleracionizem, je register jezika – na eni strani kompleksni teoretski koncepti, na drugi infantilni uwu-talk.

Izjava

S tem zaključujemo tudi pogovor z avtoricama ljubkega akceleracionizma. Če si želite podrobnejše kontekstualizacije, vas ta čaka na naši spletni strani v obliki predhodne humanistike. V današnji oddaji smo kot podlage poslušale Fluoro in Bestseller avtorja Solvent OS in Shokushu Zone (Lust) avtorice msn gf. Za konec bi se še posebej zahvalila msn gf aka Tisi Trohi za neverjeten jingle in oblikovanje. 

Naslednjič bomo na Povratnih zankah prebirale zbornik z naslovom Dialogues on CoreCore & the Contemporary Online Avant-Garde in se pogovarjale z avtrijskim umetniškim kolektivom Total refusal o filmskem žanru machinima. S tem zaključujemo današnji output. 

Po temnem gozdu sem vas vodila Lea, za mešalko pa me je miril Bugi.