Moški nisi, moški postaneš. Postati moški je temeljno drugačna formulacija kot postati ženska, ki je vzpostavljena kot drugi spol nasproti normativni moški poziciji subjekta. Ravno nevtralnost moškega kot Človeka je povzročila dolgo nevidnost multitud postajanja, udejanjanja moškosti. Interpelacija v spol se zgodi še pred rojstvom, ko ob ultrazvoku slišimo: »Deček bo,« in se nadaljuje tekom ospoljene socializacije in preko družbenih norm, ki narekujejo primerno moškost in so prepredene s strukturno nadrejeno pozicijo moškega v patriarhatu. Moškost med dominacijo in resocializacijo z namenom osvoboditve moškosti izpod patriarhata je zanka, ki jo rahlja tudi J. J. Bola v knjižici Mask off: masculinity redefined.

Knjiga je leta 2019 pri založbi Pluto Press izšla v okviru zbirke Outspoken, ki izpostavlja neslišane glasove, odpira in intervenira v prevladujoče politične diskurze, pri založbi si celo drznejo trditi, da zbirka nudi odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljamo. Britanec kongoškega porekla J. J. Bola, pisatelj, pesnik in izobraževalec, naj bi odgovoril na zastavljeno vprašanje: »Kaj je moškost in kako jo lahko predrugačimo izven okvirjev patriarhalne nadvlade?«

Zanka, ki moške duši in jo Bola poskuša razrahljati, je ravno v dvojnosti kontradiktorne moške pozicije v patriarhatu, kjer na eni strani strukturno profitirajo v sistemu, ki brani in prioritizira njihove pravice pred ženskami, na drugi pa jim ta ista struktura škoduje. Moški praviloma zasedajo pozicije moči v javni sferi politike, gospodarstva, izobraževanja, religije, kot tudi v zasebni sferi dóma in medosebnih odnosov. Isti sistem, ki moškim podeljuje privilegiran dostop do virov in moči, jih sili v omejujoč konformizem predpisanih vlog mišljenja in vedênja pravega moškega. Prilagoditev je za moške in ljudi okrog njih nevarna, zavira celostni, tudi čustveni in odnosni razvoj moških ter jih travmatizira. Ustvarjena je toksična, krhka moškost, podprta z miti o moških, ki ne jočejo, neverjetnim spolnim nagonom, homofobijo in mizoginijo - moškost, ki se lahko sesuje na najbolj uničujoče načine.

Obljube hegemone oblike moškosti, idealnega tipa moškosti, ki podpira patriarhalno ureditev, se v večini primerov socializacije ne uresničijo. Ideal in spolna ideologija pa vztrajata v vseh moških kot breme: nedosegljivega cilja ali nemogočega pobega. Raznovrstnost dejanskih moškosti je posledica drugih oblik strukturne neenakosti, kulturnozgodovinske raznolikosti, nehomogene interpelacije v spolne vloge kot tudi nujne nezmožnosti doseganja hegemonega ideala. Marginalizacija ter delegitimacija podrejenih oblik moškosti - tudi privzemanje njihovih elementov v hegemono obliko - otežujejo redefinicijo moškosti in njen obstoj.

Nadvlada nad ženskami je pogosto edino, kar ostane kot privilegij podrejenih oblik moškosti, ki se je v iskanju lastne pozicioniranosti oklepajo; v temelju antifeministična drža pa jim onemogoča izhod iz lastne ujetosti v normativne in simbolne konstrukcije spola. Stoletni feministični boji so omogočili ženskam, da se iz nujnosti osvoboditve borijo za pripoznavo lastne identitete onkraj družbeno predpisanih vlog, to pa manj velja za moške, katerih gibanja za dekonstrukcijo spolne identitete se še niso prebila v mainstream, če so sploh obstajala.

To je vsebina, ki jo med vrsticami prebere feministka. Celotna vsebina 120-stranske knjižice upravičuje temeljno vprašanje – zakaj potrebujemo novo definicijo moškosti. Neposredna obravnava gradiva pa kaže precej bolj razpršeno, parcialno sliko kritične obravnave moškosti. Avtor črpa vsebino iz avtoetnografije, osebnih pričevanj, javnih statistik, medijskih vsebin, psiholoških študij in najpomembneje – iz feministične literature.

Kritične perspektive na moškosti ni mogoče misliti izven feminističnega boja za spolno enakopravnost, a to umevanje ni dovolj za wasserdicht prikaz. Pomanjkanje oziroma marginalnost literature, medijskih vsebin in materialnih praks radikalnega predrugačenja moškosti avtorju onemogočajo, da bi poljuden prikaz jasno začrtal v okvirih feministične teorije. Ta je tako v pričujočem delu temelj, na katerem pa ni zgrajen preostanek vsebine; je podporni steber, ki ne podpira ničesar. Namesto izpeljave nove definicije moškosti na podlagi feministične teorije, ki se glede na pristop avtorja zdi nujna, dobimo gradbeno jamo feminizma, ki jo je potrebno zagovarjati pred antifeminističnimi miti. Feminizem tako spet postane zla sila, ki zavzema prostor, zato da je demistificirana, ni pa uporabljena za preseganje napete divergence med normami moškosti in živečimi moškimi. Delo tako ostane pri interakciji moških in žensk, moškosti in ženskosti, namesto da bi zapopadlo napetost med moškostmi in moškimi, ki se onkraj kritike razrašča in stabilizira s patriarhalno ureditvijo.

Pomanjkljiva izkoriščenost orodij, ki so jih izdelali feminizem, antirasizem in razredna kritika, ustvari ključno težavo Mask off. Po eni strani avtor naslavlja socializacijo in interpelacijo v družbene norme, konsenzualno podreditev in ponotranjanje Moškosti z velikim M, po drugi pa ločeno obravnava materialne prakse, neskladne z enotnostjo in idealnim prikazom mitologije. Moško nasilje, politiko, šport in duševno zdravje razkriva v abstrakciji statistik, medtem ko dejanske izkušnje in razmišljanja ne nadaljujejo interpretacije številk. Logično, predpisana in utelešena moškost nista eno in isto, a kako konvergence in prelome razume bralec ter kako pomiri nesoglasje?

Preveč možnosti je prepuščenih zdrsu v #notallmen, kjer se bralec izvzame iz jasno poudarjenega privilegiranega položaja. Naštevanje suhoparnih statistik nasilnih zločinov moških lahko bralec podobno zavrže kot problem slabičev, ne vseprisoten problem, za katerega mora vsak izmed nas, tudi on, prevzeti odgovornost. Kar spet zakrije pomembnost naslavljanja duševnega zdravja in ustreznega, diferenciranega čustvenega izražanja, sploh v kontekstu previsokih številk moških samomorov. Poraja se dvom v zadostnost opombe, da morajo moški sami prekiniti cikel nasilja nad drugimi in sabo.

Avtor prehitro preskakuje iz storilca v žrtev, kjer ni jasno, kako naj sodoben moški naslovi svojo dvojno pozicijo. Nagovorjenost lahko vzbuja občutke krivde zaradi lastne privilegiranosti ali prizadetosti v nefer položaju, situaciji stiske, nemoči, tesnobe, ki je skrita pod masko prave moškosti. Masko, ki zakriva bolečine, samopoškodovalno vedenje, čustveno nestabilnost in podrejenost. V najboljšem primeru branje sproži ali poglobi samorefleksijo ospoljenega bivanja v svetu, a brez jasnega nadaljevanja ohromi bralca v nezmožnosti delovanja. Avtor poleg občasnih pedagoških opomb na koncu sicer strukturirano ponudi nekaj splošnih napotkov, kako začeti pot transgresije in transformacije moškosti.

Mask off: masculinity redefined ni teoretično delo, ampak čtivo, ki si ga je avtor želel kot mladostnik. Ciljna publika knjige je torej odraščajoča moška mladina, ki prevprašuje lastno pozicijo. Mnoge šibkosti odpadejo, če imamo v mislih ciljno publiko, za katero je to vstop v polje kritičnih moških študij, pri čemer ne mislimo nižanja kriterijev kvalitete, temveč vzpostavljanje razumljivosti kompleksnih družbenih realnosti à la bell hooks. Kljub kulturno-zgodovinskemu kontekstu Velike Britanije je večina vsebine prenosljiva ali prevedljiva tudi v naš prostor.

Knjiga je lahko preprosto, a učinkovito prvo orodje proti patriarhatu v rokah angažiranih mladih, učiteljev in staršev. Ampak zgolj, če ustvarimo pogoje in prostor, ki bo dovzeten za kritično obravnavo naturaliziranih konceptov spolnih vlog in vzpodbuja nadaljevanje dialoga o moškostih.