Prisluškovanje oblásti

Recenzija izdelka
21. 12. 2022 - 13.30

V čakalnici urgence moškemu brez urejenega zdravstvenega zavarovanja odrečejo zdravljenje, čeprav ga potrebuje. Ob tej situaciji in njej podobnih se morda sprašujemo, zakaj vendar ob očitni krivici nihče ničesar ne reče. V delu Kako zveni oblast? sociologinja Nina Dragičević na to zagato ponudi razne odgovore, med katerimi so skrb za mir v medicinski ustanovi v imenu zdravja, spodobnost, podpiranje sistema in še nekateri drugi. Res, trn v peti sociologije družbenih sprememb je nezapolnljiva praznina v odgovoru na vprašanje, zakaj se zatirani enkrat uprejo, drugič pa ne. Avtorica v delu, ki predstavlja revidirano verzijo njene doktorske disertacije, v iskanju odgovora na pomoč vpokliče študije zvočnosti.

Cikel predavanj "Družbo je treba braniti" Michela Foucaulta in vprašanje vojne
 / 1. 5. 2016

Dragičević v delu obravnava presečišče treh pojmov, ki jih sicer srečujemo ločeno: zvočnosti, birokracije in biopolitike. Birokracijo opredeli kot mehanizem za formalizacijo dominacije, torej materializacijo hierarhičnega odnosa v institucijo. Pojem oblasti privzame iz foucaultovskega besednjaka, v katerem je opredeljena kot odnosna in razpršena oziroma brez vrhovne instance. Avtoričin zastavek je prikazati, da z analizo zvočnosti lahko beležimo funkcioniranje oblasti v birokratskem okolju. Zvočnost je prav tako kot oblast relacijska – nekdo zvoči, nekdo drug pa posluša –, z njeno analizo pa lahko razberemo oblastno razmerje med instanco, ki posluša ali ne, in instanco, ki zvoči ali molči. V oblastnem razmerju sicer lahko molči bodisi oblast bodisi podložnik, avtorica pa prepričljivo analizira, kaj pomeni eno in kaj drugo. Molk zato razume ne kot odsotnost govora, temveč kot dejavnost samoomejevanja, ki je prav tako zvočenje, le brez decibelov. Po eni strani lahko oblast zvoči molk, s katerim razkazuje svojo nadmoč – denimo, ko naša pritožba »naleti na gluha ušesa«. Po drugi strani pa lahko molk tudi zapove – če ugovarjanje oblásti že ni eksplicitno prepovedano, se pa ne spodobi. Pri tem poudari spolno zaznamovanost molčanja – poseben del knjige posveti zgodovinskemu pregledu molka in bontona žensk na Slovenskem.

Najšibkejši člen Dragičevićinega dela je površna raba Foucaultovih pojmov, kar zadeva biopolitiko oziroma vse s predpono »bio-«. To je posledica dejstva, da Foucault marca 1976, ko je prvič govoril o biopolitiki, do svojih slušateljev na Collège de France ni bil čisto iskren. Njegov pojem oblasti je namreč takrat dobil povsem druge razsežnosti kot v dotlej natisnjenih delih – najbolj znano je zagotovo Nadzorovanje in kaznovanje , ki so se prevajala in se po svetu uveljavila kot »Foucaultova teorija«. Biooblast je Foucault strogo razločeval tako od suverene oblasti kot tudi od disciplinske oblasti – od prve glede na zgodovinsko umeščenost, od druge pa glede na njen objekt. 

Giorgio Agamben: Izjemno stanje (ZRC Sazu, 2013)
 / 14. 2. 2014

Za biooblast je namreč značilno, da se nanaša na življenjske procese populacije – za posamezna telesa ji je, nekoliko paradoksno, vseeno, dokler v povprečju tvorijo živo in zdravo populacijo. Avtorica to v okviru države sicer prepozna kot »nacijo« in s tem implicira izključevanje nenacionalnih subjektov, ne pa tudi revnih, ki si zdravstvenega zavarovanja ne morejo privoščiti – čeprav med skupinama resda obstaja znaten presek. Disciplinska oblast pa po drugi strani naslavlja individue, ki spoznajo, da preprosto morajo slediti pravilom. Ko Dragičević govori o »biobirokraciji«, ni jasno, zakaj je ta predpona nujna. Zdi se, da avtorica pojma disciplinske oblasti in biooblasti med seboj pomeša in jih stlači v eno samo Oblast, ki deluje vsepovprek, a za ceno izgube teoretske relevantnosti, ker postane nekakšno pavšalno strašilo. Pri tem nikakor ni edina – verjetno najvidnejša žrtev te zmede je Giorgio Agamben, ki je zato v lockdownih lahko videl le podivjano zatiranje.

Michel Foucault je res poudarjal, da je bila biopolitika neobhodna za ohranitev kapitalizma. Toda to, da država varuje življenje, je rezultat zgodovinskih kompromisov in izborjenih pravic, ne pa preprosta kapitalistična ukana. Če je Kapital spoznal, da mora delavcu zagotoviti pogoje preživetja in ga ne prepustiti nemilosti tržnih nihanj, sicer se bo ob ultimatu smrti preveč upiral in s tem oviral gospodarski razvoj, potem lahko delavec s tem soglaša – njuna interesa se tu do neke mere ujemata. Narobe je vsakršno izvajanje oblast razumeti kot svoj lastni smoter, če pa v isti sapi poudarjaš, da gre za varovanje življenj – biooblast je vrsta oblasti, ki ravno ni zatiralna. Foucaultovsko rečeno, sta to dva različna dispozitiva oblasti – nadzorovalni in varnostni oziroma regulacijski. Nista zvedljiva drug na drugega, ker se nanašata na različni ravni družbe – nadzorovanje na posamezna telesa, regulacija pa na biološke procese populacije – in ker je njun učinek na življenje nasproten – nadzorovanje deluje kljub življenju, varovanje zavoljo njega.

V svetu, kakor ga opisuje Nina Dragičević, je zaradi nejasnih pristojnosti oblastnih dispozitivov stalno prisotna nevarnost, da neka stvar ni kontingentna, pač pa je v službi oblasti in reprodukcije obstoječih razmer. Varnostnik ob vhodu ne mežika iz prijaznosti, temveč zaradi neoliberalnega vzgiba po videzu prijaznosti; birokratska ustanova je zasnovana tako, da spodbuja razkritje osebnih podatkov, ki »naj bi« jih varovala. Hkrati to pomeni, da je interes oblasti vedno v nasprotju z interesom podrejenih subjektov, zato je nasprotovanje oblásti nekaj, kar je vsakič zaželeno in pravično. Na ta način ima tudi uporaba mobilne aplikacije za sledenje stikom po Dragičević nujno funkcionalno vlogo izvajanja oblasti zaradi oblasti same. Morda je v Sloveniji, po polomiji kadrovanja v NIJZ, neupoštevanjem stroke in očitni izrabi pandemije za politično samopromocijo, aplikacija res imela takšno vlogo. A avtoričina implikacija je, da je vsakršna – ne le Janševa – oblastna regulacija populacije nedopustna. Ta trditev je bila med pandemijo covida-19 prepričljivo ovržena, saj še tako izkoriščevalska država lahko ponudi več podpore od tržnih razmer, v katerih so telesa še veliko krotkejša.

Dragičević uvede tudi nov pojem »panavralikon«, ki je slušni dvojček Benthamovega oziroma Foucaultovega panoptikona. Sosedje me poslušajo in vedo, kdaj kršim prepovedi, zato naj bi iz skrbi za javno zdravje proti meni disciplinsko ukrepali, na primer poklicali policijo. Opisani mehanizem bi bil strašen, če bi dejansko deloval – toda na srečo večinoma ne. Avtorica se je vseeno odločila, da delovnega pojma iz teksta, ki je, spomnimo, nastal leta 2020, ne umakne – morda pa nam pride prav enkrat v prihodnosti. 

Analiza Kafkovega literarnega kozmusa
 / 20. 5. 2018

Dragičević v delu obravnava več primerov nepravičnosti, pred katero smo v birokratskem okolju nemočni, tem bolj ko se skušamo upreti. Kot subjekte izvajanja oblasti prepozna tudi birokrate in njihovo repetitivno zvočenje, ki z vsako ponovitvijo istega stavka poveča občutek nemoči. To birokratsko situacijo Dragičević analizira na številne načine – vse od Kafkovih reprezentacij do pomena ponavljanja birokratskih izjav, do katerega je birokracija indiferentna, zame pa je vse bolj mučno – in ji pride do dna. Poudarja, da mora kritika birokracije preseči tarnanje nad zoprnostjo postopkov, čeprav je ta konstitutivna za oblastno delovanje, in namesto tega meriti na njeno uporabnost za obstoječi red. Toda kakor je ugotavljal Marx, ki ga navaja tudi Dragičević, se bistvo birokracije nahaja zunaj nje – je zgolj sredstvo dominacije, ne pa njen vzrok. Ne moremo se torej znebiti občutka, da so napori iskanja mehanizmov odpora proti oblasti v birokratskem okolju, ki jih avtorica najde v zvočnosti, kljub zgodovinskim precedensom težko prevedljivi v kolektivno dejavnost. Ali je birokracija kljub temu primeren vzvod za odpor proti obstoječemu redu, pa bomo morda izvedeli empirično, saj so debirokratizacijske tendence v družbi že tu.

Aktualno-politične oznake: 
Leto izdaje: 

facebook twitter rss

Prazen radio ne stoji pokonci! Podpri RŠ in omogoči produkcijo alternativnih, kritičnih in neodvisnih vsebin.

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.