proti_memom_v_okvirih
Critical Meme Reader III: Breaking the Meme, obsežen zbornik, ki so ga leta 2024 izdali pod okriljem Institute of Network Cultures in sta ga uredili Chloë Arkenbout in Idil Galip, skozi pet glavnih tematskih sklopov nazorno predstavi širok nabor pomenov in funkcij, ki jih memi lahko zasedajo v sodobni digitalni kulturi. Ne reducira jih namreč zgolj na trivialne sličice ali humorne posnetke, temveč jih obravnava širše, kot politični, estetski in infrastrukturni simptom sodobne digitalne krajine. Gre za tretji del serije Critical Meme Reader, in kot urednici zapišeta že v uvodu, morda tudi za njen začasni zaključek.
Mem urednici že v uvodnem delu prepoznata kot razširjen izraz, s katerim označujemo zelo različne oblike izražanja digitalne kulture. Od internetnega humorja, slikovnih makrov in viralnih videov do kopiraj-prilepi (copypaste) besedil, urbanih legend, glasbenih vložkov, plesnih rutin in celo telesnih gest. Vsi pravkar našteti primeri nam pokažejo, da je nabor tega, kar lahko razumemo kot mem ali memetično, vse prej kot ozek in rigiden.
Da bi se mem študije kot področje lahko resnično teoretsko razvijale, avtorji menijo, da mem potrebuje več razširjenih opredelitev. Prav zato ga poskušajo opredeliti onkraj teorij Richarda Dawkinsa in Limor Shifman, na katere se temeljno opirajo. Dawkins v akademski prostor prvi vpelje sam izraz meme in tako odpre teoretsko podlago, iz katere se kasneje razvije memetika, sledijo pa ji nadaljnje digitalne in internetne študije. Shifman takrat še nekoliko abstrakten koncept mema odmakne od Dawkinsove biološke prizme, skozi katero jih osmišlja in v ospredje postavlja kolektivno, človeško participacijo ter poudarja, da memi temeljijo na imitaciji in transformaciji.
Avtorji zbornika zato o memih poskušajo razmišljati na načine, ki so primernejši za sodobni čas, pri čemer jih ne zapirajo v statičen okvir, znotraj katerega se sami nikoli niso odločili obstajati. Razumevanje memov znotraj širših konteksov je ključno, saj je zaradi njihove referenčne narave politični, ekonomski in širši družbeni kontekst, znotraj katerega nastajajo, izjemno pomemben. Zbornik je prav zato strukturno razdeljen na več tematskih sklopov, ki poleg širokega spektra razumevanja memov samih nakazujejo ambicijo razširitve memetskih študij.
Prvi sklop zbornika, Metamemetics, vzpostavi teoretske temelje za tako imenovani transdisciplinarni obrat v meme študijah. V tem sklopu si avtorji zastavljajo vprašanje, kako in s katerih epistemoloških pozicij lahko meme preučujemo. Seong‑Young Her denimo zagovarja potrebo po »metamemetiki«, filozofiji meme študij, ki se odmika od razumevanja mema kot stabilne enote in namesto tega o njem razmišlja kot o nečem, kar je vpeto v zapletena razmerja infrastrukture in uporabniških praks. Spet drugič nam Liam Young predstavi vzporednice svojega razumevanja memov v navezavi s priljubljenim preobražajočim Pokemonom, Dittom, ki nima lastne, stabilne oblike in obstaja zgolj skozi posnemanje drugih.
Naslednji sklopi zbornika se od teorije premaknejo k političnim razsežnostim memov. Posebno močan je del »Memes as Resistance«, kjer avtorji in avtorice analizirajo meme kot orodje odpora marginaliziranih skupnosti, kvir arhiviranja in razrednega boja. Memi se tu kažejo kot oblika kolektivnega spomina in preživetvene taktike. Teoretizacija memetičnega odpora pa je po besedah avtorjev Hunter in Tanksley eksplicitno, zgodovinsko ozaveščeno priznanje temnopolte radosti, humorja in igre kot osvobajajočih in subverzivnih praks. Ta del zbornika deluje posebno prepričljivo, saj se v njem akademska analiza neposredno sreča z izkušnjo številnih marginaliziranih skupnosti.
Poudarek na memih kot orodju odpora in kolektivnega spomina je mogoče zelo jasno prepoznati tudi v slovenskem kontekstu. Ob aferi Fotopub, ki je pred leti pomnožila pričevanja o spolnem nasilju in zlorabah, se je na Instagramu pojavil profil proti_nasilju_dusana_smodeja, okoli katerega se je hitro oblikovala širša spletna skupnost. Poleg pričevanj žrtev so na medmrežju začeli krožiti tudi številni memi. Manj kot oblika norčevanja in bolj kot način solidarnosti, pritiska in vztrajanja pri javni vidnosti izpovedi žrtev.
Zanimivo je, da je del mainstream medijskega prostora, med drugim portal Nova24TV, celotno afero zreduciral na »smešni Twitter trend«, s čimer je memetične prakse poskušal depolitizirati in razvrednotiti, čeprav so izhajale iz izjemno osebnih in travmatičnih izkušenj žrtev. Prav v tem smislu se slovenski primer močno navezuje na poglavje o grškem kvir (Me)#me_too gibanju v zborniku, kjer memi delujejo kot alternativni arhiv izpovedi.
Memi tako odpirajo vrata v prostor, ki osebne zgodbe udeležencev ščiti pred popolnim izbrisom, utišanjem ali trivializacijo. Pred izbrisom jih vsekakor ščiti dejstvo, da ti memi pogosto ponujajo relativno anonimnost in trajnost na platformah. Pogosto vizualni format pa gledalcem dodatno olajša njihovo konzumiranje v primerjavi z daljšimi besedilnimi oblikami. Tudi ko institucionalni medijski kanali obupajo, so memi tisti, ki v digitalnem javnem prostoru vztrajajo.
Pomemben poudarek zbornika je tudi na infrastrukturi memov: arhivih, algoritmih, strojnem učenju in platformni logiki. Prispevki o kolektivnem digitalnem arhivu Know Your Meme, memih in strojnem učenju ter o »algoritmični folklori« pokažejo, da lahko meme razumemo ne le kot kulturne artefakte, temveč tudi kot objekte, ki jih oblikujejo tehnični sistemi.
Tako kot folkloro naseljujejo namišljena bitja, tudi algoritmična folklora vključuje razmeroma dolgo zgodovino bitij, pošasti, kriptidov in drugih nečloveških entitet, ki krožijo med strokovnimi in ljudskimi konteksti. Googlov raziskovalec Alexander Mordvintsev je leta 2015 razvil program DeepDream, ki je kot enega izmed svojih zgodnjih rezultatov izpljunil pošastno žival, ki je nastala kot izid učenja modela na slikah mačk in psov. Med kriptidi umetne inteligence lahko na primer naletimo tudi na primer Loab — fiktivne ženske, katere podoba naj bi preganjala rezultate generativnega modela za pretvorbo besedila v sliko, kadar je bilo umetni inteligenci naročeno, naj ustvari nekaj, kar ni igralec Marlon Brando.
Generativni modeli naj bi tako razvijali tudi lastne skrite besednjake in jezike, v katerih nesmiselne besede, kot je »apoploe vesrreaitais«, dosledno proizvajajo podobe ptic. Ali pa ustvarjajo povsem nove objekte, denimo Yoko – nenavadno križanko med jojojem in polžem, ki naj bi se pojavljala v captcha sistemu za preverjanje prijave na platformi Discord.
V tem smislu Critical Meme Reader III mem študije tesno poveže z vprašanji digitalnega dela, avtomatizacije in platformnega kapitalizma, saj so od teh procesov neločljivi. Spet drugič nam v poglavju Vraxar: How to Create a Disinformation Campaign zbornik ponuja satiričen korak-za-korakom (step-by-step) načrt, kako lahko s pomočjo uporabe memov in prodajne predstavitve ustvarimo kampanjo dezinformiranja. Memi se v tem kontekstu uporabljajo kot orodje za razkrajanje zaupanja, proizvodnjo dvoma in afektivno manipulacijo občinstev. Kljub nekoliko neresnemu tonu, ki se pojavi v srži poglavja, nas na tem mestu zbornik izjemno resno opozarja, da memi niso zgolj načini izražanja ali oblike odpora. Razumemo jih lahko tudi kot infrastrukturna orodja, pripeta za pas platform in drugih akterjev, prek katerih si dotični pomagajo nabirati politično in ekonomsko moč.
Knjiga se zaključi z bolj eksperimentalnimi, umetniškimi prispevki, ki brišejo mejo med teorijo in prakso. Tu se mem pojavi kot egregor, nekakšna kolektivna sila, kot spekulativni subjekt ali celo kot »zadnji mem« v zgodovini. Ti teksti sicer niso vedno analitično najostrejši, vendar nam kljub temu nazorno prikazujejo, da je mem postal kulturna forma, ki se izmika klasičnim znanstvenim prijemom, kar sovpada z rdečo nitjo zbornika.
Critical Meme Reader III: Breaking the Meme je zahteven, fragmentaren in mestoma namenoma neenoten zbornik. A prav v tem lahko prepoznamo njegovo dodano vrednost. Ne ponuja ene definicije mema, temveč vztraja pri njegovi nestabilnosti. Bralkam in bralcem, ki jih zanimajo digitalna kultura, politika podob in afektivna ekonomija interneta, delo ponuja različne perspektive v obravnavi mema, ki zavračajo samoumevnost ter poudarjajo neprestano preizpraševanje in razbijanje ustaljenih form.
Operacijo kolena ima jutri vajenka Nina, ta občutek pa dobro pozna Lea.
Dodaj komentar
Komentiraj