Proti monogamiji

Proti monogamiji

Oddaja
20. 5. 2013 - 13.00

V okviru teženj k vedno večjemu in običajno tudi iluzornemu osvobajanju subjekta smo za tokratno Humanistiko razmislili o oblikah osvobajanja v polju ljubezni. V zadnjem času se namreč v družbi pojavlja vedno večje odklanjanje zakonske zveze in s tem povezane monogamije, pojma, ki se veže na zakonsko urejene prakse, ki posegajo v območje institucionalnega nadzora subjekta biopolitike.

Že Rimbaud je pravil, da je treba ljubezen in s tem povezane prakse na novo iznajti. Od njegovih pozivov naprej do vidnega premika ni prišlo, kljub temu da spremembe v dojemanju 'prizorišča Dvojega' čutimo prav vsi. Težnje k preseganju binarizmov v sferi javno-zasebnega so žive, toda iz teoretskih knjig in posameznikove zasebnosti se bodo zaradi medijske represije v javnost preselile počasi in s težavo.

Alain Badiou v knjigi Hvalnica ljubezni opozori na podobnost med 'vojno brez mrtvih' in 'ljubeznijo brez tveganja'. Ta se skriva v odsotnosti naključij in srečanja. Na koncepcijo ljubezni brez tveganja vpliva potrošniška ideologija. Ta se izkristalizira na spletnih straneh za iskanje partnerjev. Tam brskamo po ponudbah, kjer pa je 'partner' razgaljen: na ogled so nam njegove osebne specifike, okus, izobrazba – selekcija je tako enostavna. Badiou v vseh teh sredstvih splošne propagande vidi prvo grožnjo ljubezni, tako imenovano 'varnostno grožnjo'.

Drugo grožnjo vidi v tem, da ljubezni odrekamo pomembnost. Še huje: tveganje, ki je ljubezni imanentno, in se ga v bistvu nikoli ne rešimo, prenesemo na Drugega. Trpljenje Drugega ob naših zavrnitvah tako ostane trpljenje Drugega in nikoli naše. Prav ta subjektova nezmožnost, da bi se poenotil z Drugim, kaže na nezmožnost uspešnega monogamnega odnosa. Čemu torej v sekulariziranem času, nasičenem s serijsko monogamijo, ostati v primežu te stare omejujoče matrice? Na obzorju se namreč skrivajo prakse, ki se ji upirajo.

Ena od teh praks je poliamorija. Poliamorijo razumemo kot seksualno vpletenost na iskren in ljubeč način z več kot eno osebo. Kljub podobnosti s svinganjem pa gre pri njuni koncepciji za bistveno razliko. Ta na prvi pogled ni opazna, je pa pomembna.

Termin svinganje/svingerstvo se je začel uporabljati v sedemdesetih letih, termin poliamorija pa v zgodnjih devetdesetih. Razlika med tema dvema praksama je v tem, da se razmerje pri svingerjih začne s spolnim odnosom in morda nadaljuje v prijateljstvo, pri poliamoristih pa obratno: odnos je prvenstveno prijateljski in morda se izteče tudi v spolni kontakt. Po drugi strani je svinganje praksa, ki zahteva 'emocionalno monogamijo', poliamorija pa dopušča emocionalne in intimne vezi z več partnerji.

Poliamorije ni treba formalizirati, saj ji je upor proti formalizaciji imanenten. Kot pravi Paul Verhaeghe [pol verhehe], je s prevlado narcizma izginila vera v velike, kolektivne zgodbe, ki so bile temelj monoteistične patriarhalne kulture. Posameznik ne potrebuje zakona, saj nima enega samega sidrišča identitete. Namreč, izginil je tradicionalni subjekt, torej posameznik s homogeno identiteto. V istem mahu je izginil tudi homogeni objekt njegove ljubezni.

V luči prehoda s protestantske na narcistično etiko se je poudarek s kapitalistične produkcije preselil na potrošnjo. Ukoreninila se je nesposobnost toleriranja frustracij in hipno popuščanje lastnim impulzom. Rečeno po Freudu: prišlo je do prevlade Onega.

Monogamija se hrani z obubožanim narcizmom, naša era pa predstavlja njegov triumf. Čemu torej monogamija ne funkcionira več? V 21. stoletju postaja namreč vedno bolj jasno, da je monogamija prisilna praksa ne le za subjekt današnjega časa, temveč za subjekt kot tak. Po odgovor se obrnimo k psihoanalizi.

S psihoanalitičnega gledišča je monogamija kognitivno nerazumljiva in moralno neobranljiva. Že sama Freudova koncepcija Ojdipovega kompleksa – ki je ključen za prehod od družinskega k družbenemu – vodi k razumevanju tega kot strukturne priložnosti, pri kateri otrok opusti ekskluzivno željo po katerikoli določeni osebi.

Tako je kasnejša monogamija nekakšna nemoralna zavrnitev promiskuitetnosti človeštva. Freud kot izhodiščno stopnjo razvoja libida definira polimorfno perverznost in konstitucijsko biseksualnost. Iz tega izhaja, da je monogamija sekundarna, če ne celo terciarna, kulturna in naučena ter predstavlja popačitev našega izvornega stanja libida.

Kaj nam torej preostane? Svingerstvo, poligamija, poliamorija? Idealni ljubezenski objekt patološkega narcisa je nesubjektiviziran objekt, ki nas nikoli ne zapusti. Če pa narcisu zaradi svoje vseprisotnosti odvzamemo patološkost, sledi sklep, da lahko narcis ljubezenski odnos vzpostavi le s produktom, katerega fetišizacija je podkrepljena z obstojem marketinško naravnane družbe vzajemnega občudovanja.

Tako nas ne reši niti obetajoča poliamorija, saj pri njej odgovornost do živega in čutečega ostaja. Morda lahko prihajajoči pohod robotov razumemo kot zadnjo stopnjo prelaganja odgovornosti, saj bo naš želeni produkt na sebi končno nosil gumb 'Shut down' in nam izjave 'Shut up' ne bo treba niti izreči.

 

Po monogamiji je udrihala Nika Mahnič.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness