Te dni nas televizija, internet in drugi mediji nenehno opozarjajo, da liberalna demokracija drsi v vse večjo krizo. Prav tako spremljamo vzpon vedno novih – včasih pa tudi povratek starih politikov, ki izkazujejo avtoritarne težnje. Te težnje se zdijo sila privlačne predvsem širnim občinstvom interneta. O tem, kako je naša družba do te točke prispela, in o tem, kako se novi avtoritarni voditelji razlikujejo od starih, je v knjigi The Emperor’s New Nudity: The Return of Authoritarianism and the Digital Obscene, ki je pri založbi MIT Press izšla lani, pisal Yuval Kremnitzer.

Avtor nas s knjigo želi prepričati, da je novi avtoritarizem drugačen od tistega, ki je velikemu delu sveta vladal v 20. stoletju. Opozarja predvsem na svojo domnevo, da se današnji avtoritarci pogosto vedejo obsceno, medtem ko so si v preteklosti prizadevali za ohranjanje brezhibne, poštirkane javne podobe. Pomembna strategija starega avtoritarizma je bila namreč cenzura, saj je omogočala skrben nadzor nad diskurzom, ki se je odvijal v javnosti. Po Kremnitzerjevem mnenju pa to za sodobne samodržce ne drži, saj se ravno s svojo obscenostjo javnosti predstavljajo kot oddaljeni od establišmenta, zaradi česar so v dobi poveličevane pristnosti tako privlačni. Prav tako za samodržce današnjih dni ni pomembno, ali so obsceni tudi v zasebnem življenju ali se kot takšni le predstavljajo javnosti. Novi avtoritarci lahko posledično delujejo neprofesionalno ali celo neumno, pa to ne ogrozi moči, ki jo vihtijo. Celo nasprotno, vprašajte kateregakoli trumpovca, zakaj se jim oranžni mož dopade, pa bodo rekli, ker je tak kot mi.

Novi avtoritarci trdijo, da v javno zavest prinašajo to, kar je bilo prej zamolčano. Prosto po Freudovi teoriji nelagodja v kulturi je prav obsceno tisto, ki obstaja ob robu javne zavesti, oziroma tisto, kar je ta potlačila. Zato avtor trdi, da je obnašanje novih avtoritarcev obsceno. Sodobni avtoritarci zato pogosto promovirajo teorije zarote, saj naj bi te razkrivale skrivno delovanje družbe. 

Za nastop te spremembe je po Kremnitzerjevem mnenju odgovoren predvsem – kdo bi si mislil – internet. Ta se od drugih medijev namreč temeljito razlikuje, saj ne ustvarja večje skupine, ampak svoje uporabnike osami. Medtem ko televizijski broadcast isti program oddaja najširši javnosti, sodobna IPTV in internet izvajata tako imenovani narrowcasting. To razliko teorija medijev ubesedi kot program versus platforma. Vsak uporabnik platforme je ujet za svoj ekran, v svojem malem kosu svetovnega spleta, kjer si z brskanjem in piškoti koplje lastno algoritmizirano jamo.

Svetu potemtakem manjka metaforičnega zbora ob ognju, ki so ga nekoč ponujali radiotelevizija in splošni časniki, zaradi česar družba nima več centra, kar pomeni, da nimamo več skupnega osmišljanja sveta. Seveda takšne spremembe v družbi ne moremo pojmovati le na negativen način, saj prav izguba enotnega narativa o svetu vsakemu posamezniku omogoča, da si samostojno oblikuje svoj svetovni nazor. Avtor sicer ne uporabi teh besed, vendar skoraj zagotovo izhaja iz zavedanja, da vsak posameznik na svet gleda po svoje. 

Internet zato po avtorjevem mnenju daje nepreverjenim informacijam oziroma govoricam še večjo moč, kot so jo imele nekoč. Internet pa postane prav medij govoric, o katerih je teoretiziral Mladen Dolar v svoji knjigi Rumours, ki je izšla novembra lani. V svoji knjigi se Kremnitzer nanaša na Dolarjevo teorijo govoric, ključna značilnost katerih je, da nam jim ni treba verjeti, da bi jih širili. To pomeni, da govorice zlahka prestopijo iz interneta v resnični svet. Na internetu se namreč govorice širijo še bolj pospešeno in imajo večji doseg, uporabniki pa jih prenesejo v svet onkraj ekranov. Tako smo vsi izpostavljeni govoricam interneta, pa naj smo nanj priklopljeni ali ne. 

Na podlagi teh sprememb v delovanju avtoritarizma avtor zaključuje, da lahko predpostavimo obstoj novega avtoritarizma kot ločenega pojava od starega. Družba je namreč zaradi izgube centra in prevlade interneta postala veliko bolj razdrobljena. Zaradi tega lahko novi avtoritarci izrabijo obrobne ali obscene ideje, da pridobijo dovolj podpore za prevzem oblasti. Toda to trditev brez težjega naprezanja lahko izpodbijemo. Že v osredotočanju na obscenost današnjih samodržcev lahko trdimo, da ta ni najključnejša lastnost novega avtoritarizma. Zagotovo lahko trdimo, da je Donald Trump obscena figura, vendar za druge avtoritarce sodobnega sveta to težje trdimo. Vladimir Putin in Recep Tayyip Erdoğan se javnosti predstavljata znatno drugače kot ameriški predsednik, prav tako pa internet za utrjevanje lastne oblasti uporabljata precej drugače kot Trump. 

Kremnitzerjeva knjiga je v tem pogledu preveč osredotočena na Trumpa, zato je njena informativnost omejena. Morda bi se več o avtoritarizmu lahko naučili, če bi ga obravnavali kot enoten pojav, ki se nenehno spreminja, saj bi tako manj omejili način, kako lahko nanj gledamo. Tako bi lahko prej opazili tisto, kar nas mora skrbeti, medtem ko bi nam preveliko osredotočanje na sedanjost preprečilo širše razmisleke. Čeprav avtor to do neke mere priznava, lahko še vedno trdimo, da med avtoritarizmom sedanjosti in preteklosti vleče preostre ločnice. Zdi se, da Kremnitzer poskuša s knjigo bralcem omogočiti, da bodo bolje razumeli sodobni avtoritarizem in nevarnosti, ki jih s seboj prinaša. Vendar so ravno prevelike ločnice med sedanjim in nekdanjim avtoritarizmom tiste, ki nam to onemogočajo, saj dovolijo, da vidimo le en majhen del pojava, ki se razteza čez velik del sodobne zgodovine.

V mislih moramo neprestano ohranjati preteklost, katere ključni del je zgodovinski razvoj avtoritarizma. Ne smemo se pustiti preslepiti in verjeti, da se v sodobnosti soočamo z edinstvenimi razmerami brez precedensov. Verjeti v posebnost sebe ali časa, v katerem živimo, bi bilo namreč skrajno arogantno stališče. Zdi se primerneje, da se v svojem premisleku vedno znova obračamo k preteklosti, hkrati pa ostajamo v sedanjosti, zazrti v svojo prihodnost.

Samodržec še ni postal Martin.

V oddaji je bila uporabljena skladba Solarflair - Requiem.

(vir: Free Music Archive; licenca za uporabo: Creative Commons)