Eno glavnih vprašanj današnje levice je, kako podati natančno opredelitev razmerja med identitetno in razredno politiko. Je boj za pripoznanje žensk, izključenih skupnosti in manjšin del razrednega boja in mora biti zato vključen v razredno politiko? Ali je razredna politika zgolj drugo ime za določeno ekonomsko politiko? Ali pa sta navsezadnje obe zgolj dve plati istega kovanca. O teh vprašanjih je možno premišljati ob knjigi Asada Haiderja Mistaken Identity: Race and Class in the Age of Trump, ki je izšla leta 2018 pri založbi Verso.

Naslov Haiderjeve knjige je na prvi pogled nekoliko zavajajoč, saj se besedilo primarno ne ukvarja s političnimi dogodki v času Trumpovega predsednikovanja. Raje kot to poskuša delo v šestih kratkih poglavjih bralca seznaniti z zgodovino ameriških črnskih socialnih in aktivističnih gibanj ter njihovim zatonom po Reaganovem neoliberalnem obratu. S tem poskuša knjiga ponuditi nov, socialističen pogled na temo rase in razreda, pri čemer se primarno navdihuje pri skupinah, kot sta bili Black Panthers ter Combahee River Collective, krajše CRC.

CRC je bila militantna socialistična skupina črnskih lezbijk, ki je leta 1977 v sodobni politični diskurz vpeljala termin identitetne politike. Predstavnice skupine so termin identitetne politike uvedle kot integralni del socialističnega političnega projekta, saj so verjele, da najbolj globoka in potencialno najbolj radikalna politika izhaja neposredno iz naše identitete in ne iz zatiranosti nekoga drugega. Ideja CRC-ja tako ni bila reduciranje politike na identitete posameznikov, temveč je bila ideja ta, da vsak od nas – ne glede na spol ali etnično pripadnost – tvori mnoštvo raznih identitet in ima pravico, da na njihovi podlagi politično razmišlja in deluje.

V osnovi eksplicitno socialističen politični projekt identitetne politike je čez čas, s propadom večjih aktivističnih skupin in gibanj, v močno predrugačeni obliki postal del ameriške liberalne elite – s predstavniki, kot so Barack Obama, Kamala Harris ter Hillary Clinton. To je postalo možno iz dveh razlogov. Prvič zato, ker so nekateri posamezniki in posameznice iz tradicionalno izključenih družbenih skupin postali del ekonomskih in političnih elit. Preprosto rečeno, premožnejši razredi so postali vsaj nekoliko rasno in spolno heterogeni. In drugič zato, ker po letu 1985 ni bilo več družbenih gibanj, ki bi predstavljala resno politično alternativo ustaljeni politiki.. Liberalna politika ameriške demokratske stranke je tako postala branik antirasizma, čeprav je v praksi zvesto reproducirala institucionalni rasizem ter sprejemala ekonomske politike, ki so najbolj prizadele prav revne črnske skupnosti.  

Ideologija, ki v zadnjih letih v Združenih državah Amerike najmočneje strukturira dober del mišljenja o rasi, je individualistična identitetna politika. Ta tip politike se giblje znotraj okvirjev, ki politične težave reducirajo na vprašanja pripoznanja posameznikove identitete in posledično zamegljujejo status razreda in težave družbenih struktur. Kot je bilo pogosto opaženo, je protislovje takšne politike v tem, da z odvračanjem od kolektivnega angažmaja proti družbenim strukturam, odgovornim za obstoj rasizma in šovinizma, sodobna identitetna politika protislovno afirmira tiste norme, proti katerim naj bi se domnevno borila.

Politična izbira vseh nebelcev v ameriški politični realnosti, kot v uvodu zapiše Haider, je izbira med konsolidacijo v fundamentalizmu ali identitetni politiki. Kar je pri tem ključnega pomena, je, da niti fundamentalizem niti identitetna politika ne predstavljata alternative obstoječemu družbenemu redu. Oba sta v nekem smislu dve plati enega in istega, saj nista zmožna misliti sveta onkraj etničnih, nacionalnih, spolnih in razrednih delitev. Prav znotraj takšne realnosti, politične realnosti našega časa, poskuša knjiga Mistaken Identity: Race and Class in the Age of Trump formulirati svojo univerzalistično pozicijo. Osnovni cilj dela je torej razviti alternativno, socialistično politično stališče, ki bi preseglo protislovje liberalne identitetne politike.

Haider svoje stališče opredeljuje kot stališče uporniške univerzalnosti. Pri uporniški univerzalnosti je ključnega pomena, da je konkreten subjekt zmožen afirmirati realnost, ki ga presega. Ko subjekt zavzame politično stališče univerzalnosti, postane aktivni subjekt, ki pripozna občo veljavnost pravičnosti in enakosti; s tem se Haider zoperstavlja pasivnemu, trpnemu subjektu identitetne politike, ki navadno nastopa kot žrtev nasilja drugega. Ta univerzalnost je postavljena nasproti pravni univerzalnosti, od katere se razlikuje po tem, da je produkt konkretnih posameznikov s konkretnimi identitetami. To pa ne pomeni, da posameznik afirmira svojo identiteto, svojo partikularnost, prav obratno; posameznik kot predstavnik uporniške univerzalnosti zmerom afirmira nekaj, kar ga kot takšnega presega.

Zaradi tega Haider trdi, da je uporniška univerzalnost bolj univerzalna od abstraktnega prava. Po mnenju Haiderja slednja namreč ni zmožna misliti univerzalnosti, ki se proizvede skozi konkretna dejanja konkretnih političnih skupin. Drugače kot pri abstraktnem pravu pa je za uporniško univerzalnost bistveno prav konkretno delovanje. Tipičen primer takšnega delovanja je judovska kritika sionizma, v kateri judje na temeljih svoje tradicije afirmirajo solidarnost z muslimani ter s tem postavljajo zahtevo po svobodi in enakosti pripadnikov druge tradicije.

Haider v primeru judovske solidarnosti z muslimani prepozna uporniško univerzalnost, ki postavlja pod vprašaj posebnost konkretne, v tem primeru judovske identitete. Kljub temu da avtor svoje ideje ne razvije sistematično, se zdi njegovo razumevanje univerzalnosti pretirano abstraktno. Zdi se, da za Haiderja univerzalnost predstavlja koncept, ločen od vsake partikularnosti. Haider afirmacijo univerzalnosti namreč interpretira na način, po katerem v boju za pravice drugega odpravimo partikularnost lastnega stališča. S tega zornega kota je uporniška univerzalnost navsezadnje afirmacija abstraktne enakosti vseh subjektov.  

Poleg uporniškega univerzalizma Haider predlaga politično stališče, po katerem je identitetna politika univerzalistična in socialistična. Navdihujoč se pri skupini CRC Haider predlaga politiko, ki bi bila utemeljena tako v množičnem delavskem gibanju kot tudi identitetni, protirasistični in feministični politiki. Takšno stališče bi torej podpiralo množično večrasno feministično delavsko politiko, ki bi predstavljala pravo opozicijo tako nacionalizmu kot tudi liberalizmu.

V najširšem smislu je skorajda nemogoče, da ne bi simpatizirali s stališčem, ki ga predlaga Haider. A na žalost ima politika, ki jo predlaga Mistaken Identity: Race and Class in the Age of Trump, vsaj dve resni težavi. Prvič, Haiderjeva analiza črnskih levih gibanj poudarja zgolj njihove pozitivne vidike in pri tem pusti ob strani to, kar bi utegnilo biti problematično. Bralec zato ostaja prikrajšan za pomanjkljivosti teh političnih projektov, kar onemogoča kritično presojo njihove vsebinske in programske relevantnosti. In drugič, Haider podaja zgolj vizijo socialistične politike, ki je tako identitetna kot tudi razredna, a ob tem ne navaja njenih podrobnejših programskih določil. In tako vprašanja, o katerih smo razmišljali na začetku, po prebranem delu ostajajo nerazrešena – tako v teoriji kot v praksi. Vendarle pa delo Asada Haiderja kljub določenim teoretskim zagatam in nekoliko eklektičnemu slogu predstavlja pomembno intervencijo v prostor ameriške – še zmerom pretirano liberalne – politike.

Humanistiko je spisal vajenec Jernej.