Razsrediščenje subjekta

Oddaja
15. 11. 2021 - 13.30

Recenzija knjige The Rise of Realism
 / 27. 6. 2017
Dejstvo, da sodobni učbeniki in uvodi o filozofskih sporih med hermenevtiko in analitično filozofijo večinoma govorijo v pretekliku, priča o brisanju mej med dvema velikima nasprotnikoma dvajsetega stoletja. Z vstopom v novo tisočletje se izrisuje nova fronta, in kot kaže, bo ta tokrat potekala med realisti in idealisti. Čeprav se spor odvija na mnogih področjih, se ena izmed najbolj pestrih bitk odvija na točki, kjer se stakneta realno in idealno: ob vprašanju statusa in vloge človeške zaznave.

Ena najnovejših del s področja realistične teorije zaznave je delo Manuela DeLande z naslovom Materialistična fenomenologija: filozofija zaznave, ki je letos izšla pri založbi Bloomsbury.Deseta knjiga avtorja, ki že tri desetletja v svojih delih povezuje različna polja naravoslovja in družboslovja z motivi filozofije Gillesa Deleuza in Felixa Guattarija. Delanda tudi tokrat konsistentno in v interdisciplinarnem duhu filozofijo zaznave utemeljuje skozi sintezo empiričnih raziskav iz področja kognitivnih znanosti, matematičnih dinamičnih sistemov in filozofskih idej o utelešeni kogniciji. A dobrohotnemu poslušalcu Radia Študent bomo z empiričnimi podrobnostmi in filozofskimi finesami prizanesli. Današnja Humanistika se posveča predstavitvi filozofskih argumentom nove materialistične koncepcije duha in zaznave.

Izhodiščni problem, s katerim se sooča materialistična fenomenologija, je pojasnitev tega, zakaj in kako posedujemo prvoosebno izkustvo. Pri tem se DeLanda želi izogniti dvema klasičnima stališčema. Prvo je redukcionizem, ki vse mentalne značilnosti in dogodke pojasnjuje fizikalno, drugo pa dualizem, ki duha in materijo razume kot dve popolnoma različni in med seboj neodvisni entiteti. Težava obeh stališč je namreč v tem, da problem odnosa med fizikalnimi procesi in zavestnim izkustvom pomete pod preprogo. Redukcionizem zavest razglasi za epifenomen, dualizem pa zanika odnos med fizikalno in duševno realnostjo.

Francisco Varela, Evan Thompson, Eleanor Rosch - Utelešeni um: kognitivna znanost in utelešeno izkustvo
 / 17. 6. 2018

Nereduktivni materializem DeLandovega tipa proti obema stališčema nastopa z vpeljavo pojma emergentnih značilnosti. Gre za značilnosti celote, ki je več kot vsota svojih delov. Povedano drugače, to so tiste porajajoče se značilnosti, ki vzniknejo kot rezultat interakcije med posameznimi elementi, a se jih ne da pojasniti z golo analizo interakcij med elementi. V filozofiji duha lahko z vpeljavo emergence zagovarjamo, da interakcija možganskih nevronov povzroči zavestno izkustvo. Vseeno pa to ne pomeni, da mentalne dogodke popolnoma reduciramo na brezzavestne fizikalne procese.

Intervju z nemškim filozofom Sebastianom Rödlom
 / 17. 11. 2019
Zanimivo je, da podobno zavrnitev dveh ekstremnih pozicij najdemo tudi v sodobnih idealističnih teorijah zaznave, ki svoj navdih črpajo predvsem pri Kantu in Heglu. Za sodobne idealiste, kot sta John McDowell ali Sebastian Rödl, je zavrnitev redukcionizma in dualizma možna le pod pogojem, da sprejmemo tezo o konceptualnosti zaznave. Idealisti trdijo, da so naše pojmovne zmožnosti, ki jih uporabljamo pri sojenju ali sklepanju, operativne v naši čutnosti – torej tudi takrat, ko svet zgolj pasivno zaznavamo. S tem idealisti zavračajo redukcionizem, saj naj bi že gola zaznava predpostavljala mentalno dejavnost, a hkrati ne zapadejo v dualizem, saj je dejavnost duha odvisna od situiranosti v empiričnem svetu.

Sebastian Rödl - Samozavedanje, 2018, Krtina (Temeljna dela)
 / 19. 2. 2019
Idealizem stoji na vsaj dveh ključnih premisah. Prva in najpomembnejša je, da lingvistični koncepti oblikujejo vsebino našega zaznavnega polja. Kot posledico tega nazora pa idealisti sprejmejo globoko diskontinuiteto med človeško in živalsko zaznavo, kar onemogoča kakršnokoli naturalistično razlago zaznavnih zmožnosti, ki si jih delimo z živalskimi vrstami. Do podobnega brezna med človekom in zverjo vodi tudi druga idealistična premisa, po kateri zaznavno polje konstituirajo dejanja enotnega intencionalnega subjekta. Obe premisi sta neločljivo povezani, saj mora pretvorbo zunanjih vtisov v konceptualno povezano notranje izkustvo zagotoviti en in enoten, z jezikom obdarjen subjekt. Če takšnega subjekta ne bi bilo, bi izgubili centralno instanco, zadolženo za pojmovno spajanje in urejanje golih empiričnih vtisov – konceptualnost zaznave bi s tem postala nemogoča.

DeLandov materializem gradi na zanikanju obeh idealističnih premis. Materialistična fenomenologija izhaja iz teze, da med človeško in živalsko zaznavo ni bistvene diskontinuitete. Pri utemeljitvi te teze pa pomembno vlogo igra teorija znaka. Obstajajo namreč naravni znaki, ki temeljijo na kavzalni povezavi med uporabnikom in objektom, ter družbeni znaki, ki temeljijo na arbitrarnih družbenih konvencijah. DeLanda med prve postavi indice in ikone. Klasičen primer indica je na primer dim, ki bitjem služi kot kavzalni znak za ogenj. Drugi naravni znaki so ikone; te predstavljajo objekte tako, da so jim podobne oziroma izomorfne. Kot primer indicev se štejejo duševne reprezentacije prostorov, s pomočjo katerih se orientiramo.

Za razliko od družbenih znakov, ki jih DeLanda uvrsti med simbole, je pretvorba naravnih znakov v intencionalne vsebine možna po popolnoma brezzavestni poti. DeLanda v podporo tej tezi zatrjuje, da pripisovanje funkcije nekemu znaku pri živalih poteka v skladu z evolucionističnim motivom ohranjanja vrste; za ponazoritev brezzavestne pretvorbe zunanjih znakov v notranje se sklicuje predvsem na modele konekcionističnih nevronskih mrež in čebelji zibajoči ples. Slednja primera naj bi po DeLandi proti idealizmu dokazovala ne le možnost, temveč tudi dejanskost zaznavnih informacij, ki ne predpostavljajo niti posedovanja pojmov niti zmožnosti zavedanja.

Sprejetje obstoja brezzavestnih intencionalnih stanj tako pri živalih kot pri človeku pomeni, da je fenomenološko izkustvo treba pojasnjevati kot stopenjski fenomen, ki vključuje mnoštvo kognitivnih agensov. DeLanda te razdeli na najosnovnejše protojaze, jedrne jaze in na avtobiografsko sebstvo. Protojaze si lahko predstavljamo kot brezzavestne nevrološke agense, ki nadzorujejo osnovne telesne in zaznavne funkcije. Jedrni jazi so odgovorni za ustrezno reprezentacijo zunanjih objektov in priložnosti oziroma nevarnosti, ki jih ta predstavlja. Šele avtobiografsko sebstvo omogoči izkustvo osebne identitete, časovnosti in udeleženosti v svetu. Fenomenološko izkustvo po DeLandi tako vznikne skozi kompleksen preplet vseh treh nivojev, od katerih zgolj del avtobiografskega sebstva poseduje lingvistične zmožnosti.

Zaključimo, da DeLandi uspe zavrniti obe ključni premisi idealizma. Problem idealizma je najprej v tem, da vse znake interpretira kot jezikovne simbole, nato pa na podlagi tega zmotno sklepa, da so vse človeške zaznavne informacije jezikovno strukturirane. Ker ne zapade v to past, si DeLanda odpre vrata pristnemu naturalističnemu raziskovanju, pri čemer svoje teorije ne rabi opirati na pogosto varljivo avtobiografsko pričevanje.

Čeprav DeLanda pri pojasnjevanju fenomenološkega izkustva začrta drugačno pot od večine tradicionalnih pristopov k filozofiji duha, se sam naposled vzdrži podajanja kakšnih dokončnih odgovorov na težki problem zavesti in vprašanja enotnosti avtobiografskega jaza. Prva DeLandova knjiga o duhu in zaznavi zato bolj kot avtonomen prispevek k razpravi o zaznavi deluje kot velikopotezna sistematizacija ogromnega nabora že obstoječega znanja, ki šele pripravlja teren za nadaljnje raziskovanje.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.