John Caputo je eden izmed tistih avtorjev, za katere na prvi pogled ne moremo reči, da bi se lahko komurkoli na progresivnejši strani družbe na kakršenkoli način zares zamerili. Njegovo vztrajanje proti kakršnikoli resnici z velikim R je del vsesplošnega postmodernega etosa, ki morda ne zveni niti približno tako napredno v spet socialno angažirani Evropi kot v domeni ameriških teoloških fakultet, kjer si je že večkrat prislužil oznako zlodeja, poslanega kot skušnjava pravovernim. Toda ali lahko Caputo tudi tistim izmed nas, ki nismo verniki, karkoli pove? Glede njegovega širšega opusa bomo tukaj vzdržani, saj gre za avtorja, ki je bil v zadnjih tridesetih letih izjemno produktiven. Pogledali si bomo zadnji slovenski prevod njegovega dokaj poljudno zastavljenega dela O religiji, ki je bilo v angleščini izdano že davnega 2001, lani pa je izšlo pri Mohorjevi družbi.

Začetno vprašanje, ki ga Caputo postavlja, je: “Kaj ljubim, ko ljubim svojega Boga?” in že kmalu je jasno, da religija v naslovu ne referira neposredno na katerokoli od institucionaliziranih instanc, ki bi jih sicer tako poimenovali. V prvem poglavju knjige namreč naletimo na stavke, ki nevernike prikazujejo kot pokveke, ki si zaslužijo naše pomilovanje. Toda Caputo ni blaznež, ki bi govoril o večni pogubi ateistov – vera, o kateri govori, je derridajevska religija brez religije, je neka splošna forma verovanja. Po Caputu je to način religioznosti, ki pripada praktično vsem, želja spremembe nemogočega v mogoče, in zdi se, da je v temu bližje Žižku in Badiouju kot marsikateremu religioznemu mislecu.

V delu najdemo kratek historični pregled procesa sekularizacije in tega, čemur Caputo pravi desekularizacija in vzpostavitev “postsekularnosti”. Prvi del je jasen – standardna mantra okoli tega, kako je razsvetljenstvo sicer priskrbelo orodje za razčaranje sveta, ampak je šele naknadno spoznalo, da je orodje tega razčaranja tudi samorazčarujoče. Nietzsche stoji tu kot radikalec, ki je spodbil tla pod nogami ne le platonistom, temveč tudi sistematikom in pozitivistom. Razsvetljensko nasprotje med vero in razumom je torej pokončano s strani razuma samega, toda zabavni del tega je šele to, kako nam avtor skuša prikazati njuno vzajemno neizključevanje.

Osrednje poglavje knjige je posvečeno filmski sagi Vojna zvezd. Caputu interpretacija dogajanja “v galaksiji daleč, daleč stran” služi kot ilustracija tega, kako si lahko mislimo svet prihodnosti, v katerem znanost in religija nista nasprotujoča si protipola, ampak dve plati istega kovanca, ki najdeta svoj harmonični spoj v sili, za katero Lucas najde razlago, ki jo po Caputu lahko vidimo kot obenem znanstveno in religiozno.

A tovrstna interpretacija Vojne zvezd se nam zdi prekratka in neprimerna za poanto, ki bi jo avtor tu rad pokazal. Campbellovska shema, v katero je saga vpeta, postavi zgodbo v arhaični svet tradicije, v neko mitično preteklost, ki ji z vsemi kloni, laserji in vesoljskimi bitkami ne more ubežati. Svet sile je obenem tudi svet ravno tiste resnice z velikim R, ki naj bi bila problematična. Je svet konkretnih prerokb, mesij in ontoloških hierarhij, proti katerim naj bi delo bilo usmerjeno, vseh seveda z veliko začetnico. Zato se zdi zanimiva napaka slovenskega izdajatelja, ki Caputovo knjigo opremlja z naslovnico, ki ni vzeta iz Vojne zvezd, temveč iz Zvezdnih stez. Zvezdne steze so namreč ravno postmoderni multikulturalistični svet, kjer tako kot pri Caputu resnica z velikim R obstaja le na ravni minimuma neizpodbitnih etičnih zahtev.

Toda Caputovo trekijevstvo se ne ustavi tukaj. Naslednje poglavje, o fundamentalizmu, ki govori tako o bližnjevzhodnih kot ameriških ekscesih, se loti nasprotovanja dokončnemu odgovoru na začetno vprašanje knjige. Nasprotuje določeni, ontični podobi Boga, za katero je že Caputov predhodnik Marion opazil, da je lahko vedno znova podvržena dekonstrukciji in ji je zato treba protistaviti neko različico Boga negativne teologije.

Kar torej združuje vse tipe verovanj, vključno z morebitno vero ateista, je le forma, ki prenese vsakršen tip historične konkretizacije. Zdi se, da je avtor ujet v standardni problem multikulturalističnega relativizma – tudi če sprejmemo njegovo interpretacijo, se ta po lastnih kriterijih ne more vzpostaviti kot metakriterij oziroma metadiskurz. Ni mogoče govoriti o zlu kot območju, ki se vzpostavi preko neke etično-religiozne interpretacije sveta, brez da bi bila to le lokalizirana interpretacija. Druga plat kovanca je ta, da ni mogoče govoriti o svetu lokaliziranih interpretacij, brez da bi tudi to bila še ena lokalizirana interpretacija. Spomnimo se ravno razsvetljenskega diskurza o toleranci, o svobodi vesti. Ta ni bil osnovan na popolnem historicizmu ali relativizmu, temveč ravno na nekem metafizičnem minimumu, ki je omogočal vzpostavitev pravil igre. Tako tudi Caputo predlaga neko občo prvino, ki se umika relativizaciji. Privzemanje pozicije nevednosti naj bi tako postalo univerzalni etični imperativ, ki naj bi prodrl v vse pore vseh diskurzov.

Sprejetje nietzschejanske ideje nečloveških sil, ki upravljajo z nami, nas pusti pred dvema alternativama soočanja s tragiko življenja. Na eni strani imamo ljubezen do nujnosti, amor fati, na drugi strani vero v nemogoče. Caputo se jasno odloči za slednjo in prvo pripisuje vsem nosilcem banalnega zla, od malomeščanskih nestrpnežev do kapitalističnih povzpetnikov. Vprašanje, ki se nam tukaj postavlja, je jasno: od kod Caputu v tem relativističnem univerzumu možnost sojenja? Odgovor na to vprašanje nam nakaže tudi ciljno občinstvo knjige. Napisana je namreč iz pozicije zahodnega vernika, kristjana, ki skuša svoja prepričanja ošibiti, ter predlaga to ošibitev tudi drugim ljudem, ki so vpeti v svojo tradicijo.

Kdorkoli si je odtegnil delček življenja, da bi ga zapravil ob sezonah The Next Generation ali Deep Space Nine bo to pozicijo takoj prepoznal. Grobo rečeno je ideološka osnova Star Treka izenačljiva s Caputovo pozicijo tukaj. Nešteto monologov v seriji lahko najdemo, ki v skorajšnji parafrazi povzemajo tukajšnje predloge. Problem dela je tako enak kot temeljni problem serije, ki pa ni nikoli razrešen – protislovje med pluralnostjo diskurzov in “prime directivom”.

Če torej povzamemo, kaj si mislimo o delu: Caputova knjiga O religiji je nekaj, kar gotovo lahko vzamete v roke, da dobite občutek za tip postmodernega ethosa, kakršnega najdemo pri avtorjih, kot sta poleg omenjenega še recimo Vattimo ali Rorty. Če želite kratek uvod v Caputa, bo veliko boljša odločitev vzeti v roke zbornik After the Death of God. Za površno sliko te knjige vam je v resnici dovolj gledanje par epizod Zvezdnih stez. Če je bila napaka pri izboru naslovnice knjige namerna, potem lahko to odločitev samo pozdravimo.

O religiji in zvezdnih stezah je pisal Nejc Slukan.