»Za kategorijo osebe se zdi, da je edina, ki lahko poenoti človeška bitja in državljane, telo in dušo, zakon in življenje.« Roberto Esposito s knjigo Tretja oseba pokaže, da ni tako. Ne gre za to, da bi neustrezno aplicirali koncept osebe v pravo in v politično prakso; niti ne gre za golo buržoazno konstrukcijo, s katero kapitalisti želijo formalistično manipulirati proletariat; predvsem pa ne gre za to, da je koncept osebe nepopoln in ga moramo samo izboljšati, poobčiti, da bi pa tokrat res zajel vse.

Koncept osebe je napačen koncept oziroma koncept, ki ne more rešiti problema, na katerega se naslavlja. Nikakor ne more postaviti človeka kot naravnega bitja in osebe kot izdelanega bitja v neko harmonično celoto. Vsakič ko umestimo osebo v človeka, izključimo človeka iz osebe, čemur Esposito pravi dispozitiv osebe. Vsaka personalizacija je istočasno že depersonalizacija - vprašanje je le, za koga. Toda problem ni le v tem, da nekateri ljudje postanejo reči, še večja zadrega, predvsem iz pravnega vidika, je v tem, da nekateri ljudje padejo na mejo, ki jo vzpostavi dispozitiv osebe, in stalno prehajajo iz osebe v stvar in iz stvari v osebo. Kaj nekaj bi to bilo? - V starem Rimu suženj, danes otrok, starec in še kdo oziroma kaj v našem primeru.

Dispozitiv osebe ima dve strani, ki sta strani enega in istega: personalizacija in depersonalizacija. Razlika je v izhodišču in začeli bomo pri depersonalizaciji. Vse se nekako začne pri Xavierju Bichatu in biologiji. »Življenje je totaliteta funkcij, ki se upirajo smrti,« se glasi slavna Bichatova teza, ki je predstavljala izhodišče za pot biopolitike, ki je svoje ključne postaje opravila v lingvistiki in antropologiji. Premiki paradigem prihajajo običajno iz zunanjih disciplin, pravi Esposito. Lingvistika, ki je v svoje okvire umestila darvinizem, je s Schleicherjem jezik pojmovala povsem naturalistično in esencialistično - jezik je naravna, čisto biološka danost, ki pa ni pri vseh ljudeh enaka, saj govorijo različne jezike. Vsi jeziki pa niso na isti ravni razvoja, zato enakosti ne more biti.

Naslednji korak je naredila antropologija. Jeziki diferencirajo ljudi, toda ne kot posameznike, pač pa kot vrste. Te različne vrste med ljudmi ustrezajo za nemško antropologijo poznega 19. in zgodnjega 20. stoletja kot razlike med rasami. Arthur de Gobineau je življenjske sile umestil v etnično in rasno področje, razlog za degeneracijo, za propadanje človeštva - vse to še vedno v Bichatovih terminih - pa je mešanje različnih vrst med seboj. Idiomatski individuum, ta čista lingvistična esenca, zažari toliko bolje, kolikor sta mu skladna biološka, torej rasna osnova in duh intelekta. Ta depersonalizacija človeka - kot normativna klasifikacija glede na rase in duha - s Haecklom preide v zoološko razvrščanje človeka in živali, kjer slednja figurira kot norma za hierarhijo ljudi glede na njihovo oddaljenost ali bližino živali. Ta razdalja kulminira v tanatopolitiki nacizma, kjer je izbrana rasa »nesmrtno življenje« - bios, vse ostalo pa »eksistenca brez življenja« - zoe. Depersonalizacija osebe v golo biološko osnovo tako istočasno pomeni personalizacijo čiste biološke osnove arhaičnega bistva človeka. Tanatopolitika je tako čisto nasprotje ideji demokracije in njemu subjektu racionalne volje.

Toda začnemo lahko tudi iz druge smeri - iz smeri personalizacije. In tako so tudi začeli po tragediji nacizma, namreč z Deklaracijo človekovih pravic. Ponovno je bilo treba vzpostaviti koncept osebe, na kateri bi temeljile univerzalne človekove pravice. Vendar se ponovi problem rimskega prava: vzpostavi se osebo kot lastnika in upravljavca svojega lastnega telesa z razkolom med biološko in onto-teološko osnovo osebe, kakor pravi Esposito. Kdorkoli ni razumno bitje, ki upravlja s svojim življenjem, ni oseba. Suženj je nesamostojna stvar, vendar lahko postane svoboden, če njegov lastnik na primer umre ali pa se ga trikrat proda in s tem suženj postane oseba. Toda njegov status je še vedno mejen, saj ni preprosto svoboden, ampak osvobojen, ni oseba, ampak je personaliziran. Reverzibilnost je vedno mogoča. Kar pa ni nič arhaičnega - iste probleme nejasne meje in prehajanje iz osebe v stvar danes najdemo v bioetiki: zarodek, starec, mentalni invalidi in tako naprej. Še vedno imamo nejasne meje na prehodu iz osebe v stvar.

Kaj torej z dispozitivom osebe, če smo stalno v (de)personaliziranju? Na tem mestu Esposito vpelje vprašanje »tretje osebe«, ki spremeni sam dispozitiv in preseka binarnost osebe in neosebe. Lahko bi rekli, da pozornost premesti od dveh substanc na problematično mejo med njima in se vpraša, kako jo obravnavati, da bi se izognili tej problematični binarnosti. Toda kaj je ta mejna »tretja oseba«?

Tok in ritem teksta se pri tem vprašanju spremenita. Esposito niza in predstavlja različne avtorje, brez da bi ustvarjal bolj eksplicitne in trdne povezave med njimi. Zdi se, da niza možne rešitve na predstavljeno problematiko, toda v stvar samo ne »ugrizne« zares. Blanchot, Foucault in Deleuze sicer imajo privilegirano mesto gleda na ostale, toda vprašanje ni le, kakšne odgovore so oni ponudili, vprašanje je, kako te odgovore umestiti in na novo formulirati glede na predstavljeno problematiko. Tega problema pri Espositu ni, saj nikjer ne vzpostavi distinkcije med osebo in subjektom, ki sta tekom knjige preprosto sinonima. Zato tudi ne problematizira prehoda iz diskurzivne prakse v pravno in politično prakso. Ne kdo, ampak nekdo tako ostaja in postaja ključno področje, kamor reže afirmativna biopolitika z Espositom v prvi vrsti.

O in v tretji osebi je pisal 'nekdo'.