V šali lahko rečemo, da je končno izšla knjiga, ki vsebuje kvintesenco Žižkove filozofije. Knjiga, ki na ubogih 140 straneh z lahkotnim nizanjem šal ilustrira šarmantno igrivost »velikega mojstra« filozofije. Zakaj izdati knjigo, ki je nedavno izšla pri MIT Press, kjer z izjemo kratke zaključne misli pisatelja Momusa beremo dekontekstualizirane vice in šale? Žižeks Jokes je knjiga, ki najbolje izpiše medijsko-popkulturni fenomen, imenovan Žižek. Vsaki šali in domislici je odmerjena cela stran, ki nemalokrat ostane na pol prazna. Razvejana misel filozofa se tu najbolj očitno umakne poenostavljenosti šale, ki jo implicira podnaslov knjige: Si že slišal tistega o Heglu in negaciji?

Nedavno polemiko med Žižkom in Chomskim so mediji opisovali kot epsko bitko med najbolj nevarnima filozofoma Zahoda. Žižkova »nevarnost« leži v populizmu, ki je posledica in vzrok njegove globalne popularnosti. To lepo ilustrira vic, ki ga najdemo v knjigi. Moški išče ključ pod ulično svetilko. Ko ga vprašajo, kje je izgubil ključ, moški prostodušno odgovori, da v temnem kotu. Zakaj ga potem iščete tukaj pod svetilko? Ker je tukaj boljša svetloba, odvrne moški. Žižek pravi, da ta šala lepo ponazarja bistvo populizma, ki vzroke za težave išče tam, kjer je boljša »vidljivost«, ne pa tam, kjer res tičijo, v temini kompleksnih družbenih procesov. Na predavanjih nevarnega filozofa lahko uživamo v razkošnem repertoarju populizmov od sofističnega branjenja stalinističnih metod do vulgarnih šal, ki meglijo filozofske uvide. Zato je treba knjigo Žižkovih šal razumeti kot antologijo filozofskega zabavljaštva. Pisec spremne besede, sicer brez kančka ironije, pride do podobne ugotovitve, ko zapiše, da je komedijantstvo bistveno za Žižkovo resnost. Da je motiv izdajateljev ponuditi zabavno kompilacijo žižkizmov kot relevantno filozofsko čtivo, potrjuje citat Wittgensteina na platnici: »Resno in dobro filozofsko delo lahko sestoji izključno iz šal.« Morda je to celo najboljša šala te knjige.

V zahodni filozofiji in krščanstvu je imel humor vse do 20. stoletja slab sloves. Od antične Grčije do Bergsonovega eseja o smehu se je velika večina filozofskih komentarjev osredotočala na prezirljivo in posmehljivo naravo smeha. Najbolj vpliven kritik smeha in komedije je bil Platon. Ta je v Državi bentil nad smejanjem bogov v Iliadi in Odiseji. Smeh je kakor bruhanje, nekaj, kar uhaja racionalni samokontroli in ne pristoji bogovom in možem časti. Krščanstvo je zgolj združilo Platonovo »obsodbo« komedije z biblijskim pridiganjem o grešnosti telesa. Smeh med smrtniki je vedno povezan z grešnostjo, z nespodobnostjo in neobvladljivostjo telesa. Ne nazadnje se smejimo s celim telesom, ko nas nekdo požgečka. V srednjem veku bi Žižek gotovo veljal za heretika in bil obglavljen. Danes pa njegove šale o krščanstvu in judovstvu zvenijo kot intelektualna objestnost. Na primer šala, ki unovčuje tisočkrat preigrani stereotip o preračunljivem Židu: »Kako smo lahko prepričani, da Judež ni izdal Jezusa? Karkoli si že kdo misli o Židih, ti vedo, koliko so stvari vredne, zato noben Žid ne bi prodal boga zgolj za 30 srebrnikov.«

Glavna odlika dobrega vica je njegova osvobajajoča lastnost, da neko navidez nujno ali inherentno legitimno situacijo sprevrže v njeno nasprotje. Logika vica deluje transgresivno. Zdrav razum, tabuji in pričakovani moralni zaključki v šalah izgubijo svojo trdnost. A istočasno nam smejanje šalam daje občutek, da lahko povedano prepustimo, pozabimo. Pisec spremnega besedila iz teh lastnosti humorja razbira njegov revolucionarni potencial. Precenjevanje dobrega vica ga pripelje do napačne disjunkcije, ki pravi, da se svet deli na tiste, ki želijo biti zanimivi, in tiste, ki želijo imeti prav. Namigujoč, da Žižek sodi med tiste zanimive. A svet se pravzaprav deli na tiste, ki se želijo zabavati, in na tiste, ki želijo pokvariti zabavo. Žižek je eden tistih pripovedovalec vicev, ki jih najdemo na vsaki zabavi. Nas lahko pančlajn dobre šale res razsvetli in zdrami iz otopelosti? Nič manj kot to, pravi Momus, ni namen zbirke Žižkovih šal. A smejanje šalam, še tako filozofsko prefinjenim, ima žal zgolj učinek, ki sta ga opisala Herbert Spencer in Freud. Ta sta smejanju pripisala enako funkcijo, kot jo ima ventil za sproščanje pritiska pri bojlerju.

Zato pričujoča knjiga ne utruja bralca s filozofskim kontekstom, ampak ponuja najbolj zapomnljive drobce, ki so prišli skozi sito smejočih glav. Velikega heglovca pomnimo po njegovem vicu, ki logiko heglovske triade ilustrira s trojno verzijo vica »ne danes, dragi, boli me glava.« Knjiga je zgolj simptom nezdržne komercializacije humanistične knjižne produkcije. Žižek nastopa kot fantazma današnjega povprečnega poslušalca in bralca filozofije. Kdor se še ni, naj se sprijazni, da Žižek ni filozofski velikan, ki skozi šale sublimno zbuja speči um bralca. Povedano s šalo bratov Marx: »Lahko da izgleda kot Žižek in govori kot Žižek, ampak naj vas to ne zavede. On res je Žižek.«