Lani je pri Založbi ZRC izšel zvezek leksikona z naslovom Osemdeseta: Pojmovnik novega kulturnega polja. Prvo geslo – civilna družba – je prispeval sociolog in politični teoretik Tomaž Mastnak. Delo ima tridelno strukturo. V prvem Mastnak podaja shematsko zgodovino modernega ali novoveškega pojma civilne družbe od škotskih razsvetljencev ter Hegla in Marxa do dela piscev zgodovine liberalizma - vnazajšnje subsumpcije pojma pod miselno tradicijo, poznano kot »klasični liberalizem«. Drugi del obsega vznik z zahodno pomočjo ponovno odkritega pojma civilne družbe na Vzhodu v sedemdesetih letih. Obsežnejši tretji del pa zajema podroben oris rabe pojma civilne družbe v »dolgih« slovenskih osemdesetih. Skozi prikaz Mastnak predvsem poudarja, da je govor o civilni družbi v javno razpravo privabil »nepovabljenega, a dobrodošlega gosta« – liberalizem. 

Prednovoveški pojem civilne družbe je označeval politično združbo. Moderni, novoveški pojem pa je vezan na materialno realnost 18. stoletja, ko središče zahodnih družb postane trgovanje. Veže se na angleško besedo commerce, ki bi jo lahko prevedli kot občevanje v smislu trgovanja, kar pa implicira specifično politično razsežnost – svobodo. Posameznika, ki skrbi za dobrobit politične skupnosti, nadomesti posameznik, ki zasleduje dobiček. Družba, ki jo sestavljajo tovrstni posamezniki, commercial society, po spekulativnih zgodovinah razvoja substinence predstavlja vrhunec zgodovinskega razvoja. Vendarle pa pri škotskih razsvetljencih pojem commercial society še zaobjema državo – zakone, vojaške in politične institucije, ki služijo kot regulativ človeških vrlin in slabosti. 

V Heglovi Filozofiji pravice je civilna družba ločena od države, postavljena je med njo in družino. Civilna družba je tu prostor udejanjanja subjektivne posebnosti, ki pa za zadovoljevanje lastnih potreb vendarle potrebuje druge. Kot se izrazi Mastnak, gre v sistemu potreb za »odvisnost vsakogar od vsakogar« – partikularnost je tako za svojim hrbtom zvezana z občostjo. A možnost zadovoljitve potreb je podvržena naključju, deficitarnost sistema potreb pa uravnavajo država ter ostali deli civilne družbe – pravosodje, policija in korporacije.

Marx pojem civilne družbe reducira na sistem potreb, tokrat v hobbesovski preobleki vojne vseh proti vsem, v kateri odkriva kapitalistični proces uvrednotenja. Zdi se, da se Mastnaku ta redukcija pojma na področje ekonomije in diskontinuiteta s prejšnjimi obravnavami pojma kažeta kot šibka točka levičarske misli, ki se je v hladni vojni spoprijemala z opozicijskimi koncepcijami civilne družbe. Marxovsko koncipirana civilna družba – vojna vseh proti vsem – se namreč v liberalistični optiki pokaže kot nekaj pozitivnega.

Pojem civilne družbe je bil ponovno iznajden v zadnjem desetletju hladne vojne. Širil se je v času izražanja solidarnosti z oporečniki, sočasno pa se je razmahnil zgodovinski revizionizem. Ta je bil podprt z razlagalnim modelom totalitarizma, ki je relativiziral nacizem ter spodjedal podobo socialističnega sveta. Pojem so širili predvsem disidenti z objavami v emigrantskem tisku, pomagal pa je tudi zahodni akademski stroj. Ta vzhodnoevropskega diskurza o civilni družbi ni zgolj posredoval zahodni publiki, temveč ga je razvijal in izvažal vzhodnim opozicijskim gibanjem.

Pojem je vzklil na plodnih tleh tako imenovanih novih opozicijskih gibanj. Ta so se razlikovala od reformističnih struj iz petdesetih in šestdesetih, ki so si še prizadevale za demokratizacijo socialističnih sistemov. Če je bilo v zahtevah, ki jih je formulirala stara opozicija, še mogoče govoriti o demokratičnem socializmu, je bila demokracija zdaj enačena s civilno družbo, ki se je postavljala ne zgolj kot razlika državi, temveč njeno nasprotje. V antietatistični drži nove opozicije je bila civilna družba tako enačena z demokracijo in postavljena v nasprotje s totalitarizmom kot državo, ki duši družbeno življenje. 

Odnos nove opozicije do marksistične misli je v sedemdesetih izrazil poljski opozicionalec Adam Michnik, za katerega je bila ta naravnost brezpomenska. Po Michnikovi oceni je bila hiba socialističnega revizionizma ali stare opozicije prav v tem, da ujeta v jezik oblasti zahtev po demokratizaciji ni bila zmožna artikulirati v svojem jeziku.

Civilna družba nove opozicije je bila, kot se izrazi Mastnak, »manj ideja kot posoda za vse mogoče ideje«. Kot pojem ni imela ničesar skupnega z marksističnim pojmom, razumljena pa je bila kot kraj bojev za »specifične oblike družbene avtonomije«. Imaginarij opozicionalcev je vseboval skrb za človekove pravice in ideje o pluralizmu ter postideološkosti demokracije, ki jo s svojim delovanjem proizvaja civilna družba. 

Nevarnosti, ki jo je pojem predstavljal socialističnemu projektu, so se zavedali tudi zagovorniki civilne družbe v Zvezi komunistov Slovenije. Ti so »racionalno jedro« diskurza o civilni družbi identificirali v zavzemanju za pravno varnost ljudi v socializmu in mu pritrdili. Opozarjali pa so na v diskurzu impliciran poudarek na negativni »svobodi od« – ključnem liberalističnem pojmu. Kot so opažali, pa je v razpravah umanjkal pojem pozitivne »svobode za«, za katero se je zavzemalo samoupravljanje. Razumeli so jo kot podružbljanje odločanja, se pravi kot postopno razširitev odločevalske moči delavcev na vse več področij.

Za zagovornika ravno omenjene pozicije samoupravljanja, političnega teoretika Adolfa Bibiča, je bila povezava med civilno družbo in samoupravljanjem naravnost bistvena. A za številčnejše druge razpravljalce je bila ta povezava v najboljšem primeru kontingentna. Tedaj vplivna postmarksistična teoretika Chantal Mouffe in Ernesto Laclau sta, izhajajoč iz pluralizma identitet, zavračala substancialne koncepcije družbe in delavskemu razredu odrekala ontološko privilegiranost. V družbi mnogoterih identitet ni več mesta za samoupravni model družbene organizacije, ki deluje po principu harmoničnega usklajevanja interesov. Civilna družba je prej prostor antagonizma nasprotujočih si sil.

Izhodišče takšnih prepričanj lahko najdemo v operaistični obravnavi rekompozicije dela, ki je vzniknila v sedemdesetih sočasno s segmentacijo in racionalizacijo proizvodnje. Vsakokratna tehnična sestava dela, torej umestitev delovne sile v produkcijskem procesu, določa možnosti za politično organizacijo delavcev. Pri teh možnostih je bilo v času neoliberalne restrukturacije kapitalizma težko vztrajati. Kot pravi Mastnak, pa je ravno spoznanje, da nastopajo novi časi, vodilo v rehabilitacijo »preizkušenega« parlamentarizma – zavzemanje za forme, v katerih bo šele mogoče izražati vsebine. 

Zaključek, ki predstavi kratkotrajnost govora o civilni družbi v postsocialistični Sloveniji, se sklene z retorično zvenečim stavkom. Trideset let po zmagi civilne družbe bojda tonemo vse globlje v totalitarizem. To meri predvsem na depolitizacijo ljudstva, na periodično upodabljanje demokracije, šibitev držav v prid nadnacionalnim instancam, ki postavljajo okvir ekonomije, na unipolarno mednarodno ravnovesje in tako naprej. Vse to je posledica srečanja liberalizma in ekonomije, srečanja, ki rodi neoliberalizem v konkretnih političnih okoliščinah vojne proti delavskim gibanjem. Prvo geslo pojmovnika o osemdesetih je tako še en prispevek v Mastnakov korpus del o liberalizmu, predvsem pa je ponovna ocena civilne družbe dobrodošla zareza v sodobni diskurz o osemdesetih, ki je v veliki meri mitiziran. Participacija v osemdesetih, pogumen upor proti totalitarizmu, je postala sestavni del kulturnega kapitala levoliberalnega establišmenta. V času periferizacije slovenskega gospodarstva pod taktirko liberalne demokracije pa se je disidentska kultura prelevila v državno kulturo.