Založba Krtina je leta 2016 izdala prevod knjige Ideja socializma, ki jo je spisal nemški filozof in sociolog Axel Honneth. Revidirani socializem, kot ga sam poskuša zasnovati, je predvsem eksperimentalen in dinamičen proces, temelječ na svoboščinah francoske revolucije. V tokratni recenziji sledi kratek pregled osrednjih tez knjige, na katerih je osnovan nov koncept socializma.

Revolucionarna zasnova zgodnjih socialistov je zaznamovana z dvema zgodovinskima dogodkoma: začetna faza industrijske in temeljna načela francoske revolucije sta oblikovali teoretsko smer, na kateri bodo misleci, kot so Henri de Saint-Simon, Pierre-Joseph Proudhon in Karl Marx poskušali na novo definirati družbeno ureditev, ki bo osvobojena prisil kapitalističnega načina produkcije. Za realizacijo normativnih načel enakosti, bratstva in svobode je najprej treba spremeniti proces, ki določa način medsebojnih interakcij med udeleženci. Ti so v kapitalistični družbi prisiljeni v odnose, kjer njihove želje ali interesi niso neposredno dostopni drug drugemu, temveč to postanejo šele naknadno, preko mediacije trga. Poleg tega pridobljene svoboščine – enakosti, bratstva in svobode – so v tem stadiju le nominalne, edina svoboda, ki je dejavna in spodkopava omenjene pridobljene svoboščine, pa je formalna svoboda delavca, ki na trgu prodaja vrednost svoje delovne sile. Ključna poanta je tako v tem, da je prav ta paradoksna svoboda, ki predstavlja hrbtno stran pridobljenih svoboščin, tista, ki odločilno vpliva na medsebojne odnose med posamezniki.

Edini način za celostno aplikacijo normativnih svoboščin pretekle revolucije je odprava ekonomskih odnosov, ki te onemogočajo. Korak naprej od omenjene definicije pa je storil nihče drug kot sam Karl Marx. Zanj so postale tudi pridobljene svoboščine – svobode, enakosti in bratstva –, le še en reziduum družbenega reda, ki se bo ob napovedani socialistični revoluciji izkazal za nepomembnega. V Prispevku k židovskem vprašanju zapiše, da so normativni ideali pomembni le toliko, kolikor ti še vedno služijo nadaljnji realizaciji socialistične revolucije. V trenutku ko ta nastopi, pa postane tudi njihov obstoj nepomemben. Svobodna družba tako ne bi le nadzirala ekonomskih odnosov, temveč bi šele preko njih to postala - le v tem primeru lahko člani družbe kot »združenje svobodnih ljudi« dejansko sami urejajo in oblikujejo svoje medsebojno življenje.

Honneth je na tem mestu precej bolj skeptičen: »Ker je bilo vse upanje v poznejšo spravo svobode in bratstva vezano le na obet komunitarnega preoblikovanja gospodarske sfere, so verjeli, da se bodo lahko vse individualne pravice brez preostanka zlile v skupnost subjektov, dejavnih drug za drugega«. Socialistični projekt je na podlagi zgodovinsko enkratnega izkustva industrijske revolucije izpeljal sklep o zaželenem redu vseh prihodnjih družb, poleg tega pa je celo predpostavljal, da se bo v prihodnosti možno odpovedati zagotavljanju individualnih svoboščin.

Nezanimanje socializma za pridobljene svoboščine avtor označi kot osrednji problem nadaljnjega emancipatornega projekta. Ker so bile svoboščine kaj kmalu označene kot presežene, je bil tudi postopek aplikacije le-teh v različne sfere družbenega življenja znatno počasnejši. Razlika med socialističnimi in liberalnimi svoboščinami seveda obstaja, a projekt, ki stremi le k realizaciji poslednjega smotra, ne da bi poskušal postopno in sistematično preoblikovati različne sfere življenja – tako družbene kot institucionalne –, in ne le izvesti njihov razkroj, težko vodi k približevanju, temveč prej v regresijo. Naj si na tem mestu privoščimo digresijo pisca recenzije.

Poskus uresničitve trditve – da svobodna družba ne le nadzira ekonomske odnose, temveč šele preko njih to postane – predstavlja marksizem-leninizem, ki odpravo zasebne lastnine produkcijskih sredstev izenači s podržavljanjem in državnim načrtovanjem gospodarstva, čemur bi nato sledila tranzicija iz nadzorovanja produkcijskih sredstev s strani države v roke družbe. Pomanjkljivost te zamisli je predvsem v tem, da razmerje med kapitalom in produkcijo jemlje kot zunanje razmerje. Če je bilo v zgodnjem kapitalizmu razmerje kapitala do produkcije zunanje oziroma formalno – spremenijo se pravna razmerja lastništva, ne pa tudi način dela –, je v kapitalizmu 20. stoletja realno zajetje kapitala že povzročilo transformacijo samih produkcijskih tehnik in tehnologij na način, ki je prilagojen in ustreza kapitalu. Tako ni nobeno naključje, da je Stalinova politika postajala vedno bolj ekspanzivna, sovjetsko plansko gospodarstvo pa kljub pravnim spremembam ni moralo ubežati kapitalističnemu imperativu konkurence.

V Ideji socializma pa se Honneth ne ukvarja z nadaljnjimi transformacijami kapitalističnega sistema in implikacije, ki bi jih ta imela za sedanjo družbo. Nasploh Honneth uporabi praktično isti argument najprej za kritiko socialističnih gibanj 19. stoletja – njihova brezbrižnost do pridobljenih svoboščin –, in nato za nastavke novega socializma 21. stoletja. Tako se ponovno prepričamo, da je socializem projekt, ki omogoča vpeljavo normativnih svoboščin francoske revolucije v različne sfere družbenega življenja. Avtor v naslednjem koraku naveže svojo misel na teorijo ameriškega filozofa in psihologa Johna Deweyja, ki je poskušal kompleksnost družbenih odnosov primerjati s kompleksnim delovanjem organizma.

Po njegovem mnenju je mogoče razložiti diferencirane družbene procese s specializiranimi procesi organov, saj ti v obeh primerih tvorijo skupek le-teh znotraj ene samostojne celote, bodisi telesa bodisi družbe. Funkcija njihovega medsebojnega delovanja tako ostaja kljub svoji specifičnosti in specializiranosti še vedno v končni fazi skupna, uspešnost vzajemnega posredovanja pa ni povezana le z delovanjem kapitalističnih odnosov, ampak tudi z načeli proste in svobodne komunikacije med skupinami. Na takšen način tudi Honneth razume Deweyjev sklep, saj v njem vidi politični potencial socializma za novo stoletje – ključ vzajemnega povezovanja in družbenega napredovanja proti bolj egalitarni prihodnosti avtor vidi v sproščanju meja v družbeni komunikaciji. Novi socializem je tako eksperimentalen in dinamičen proces, sestavljen iz idej in smotrov različnih, a med seboj povezanih skupin.

Zaključek knjige je še vedno precej skop: če je cilj socializma sproščanje komunikacijskih meja, ali potem to pomeni, da današnja družba postaja vedno bolj socialistična? Pisanje teorije brez navezave na elemente iz okolja, osmišljanje družbe brez pomoči naravoslovnih znanosti in opisovanje odstiranja komunikacijskih ovir brez upoštevanja tehnologije danes pač ne more delovati prepričljivo.

Recenzijo je spisal vajenec Maks.