Minil je že dober mesec, odkar je predsednik Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi za naše ljube radijske valove priznal, da nima nič proti čevapom, ampak da ne razume, zakaj bi jih pripravljali tudi mi, Slovenci. Saj je vse lepo in prav, ko si jih privoščimo denimo v Leskovacu, a zakaj bi jih uživali na domačih tleh, če naša kuhinja ponuja celo bogastvo. Ob tem seveda ni pozabil omeniti, da je članom društva baje uspelo deliti društveni recept za pražen krompir tudi z domorodci ob jezeru Titikaka v Peruju. Tujega torej nočemo, svoje pa z veseljem vsilimo.  Avtorica pričujočega prispevka za morebitno kognitivno disonanco med prvo in drugo trditvijo ne prevzema odgovornosti.

Kot zaprisežene kavčantropologinje bi predsednikove izjave brž pripisale prav nič pritajenemu etnonacionalizmu. Ta še posebej bode v oči ob spoju folklore ali navad neke skupnosti s fikcijo nacionalne države, z izmišljijo nacionalnosti, ki se v naslednjem koraku materializira v državnih institucijah. Na površju je omenjena anekdota o praženju krompirja v Peruju seveda zgolj potopisna štorija nekega strička v narodni noši. A kaj, ko zgodbe nikoli niso zgolj in samo zgodbe brez jasne umeščenosti v kontekstu duha časa in v odnosu do teh, ki jih vzpostavijo kot Druge. S to mislijo pa se že približujemo bistvu današnje Humanistike, počasi torej zapuščamo udobje našega kavča.

Nedavno smo v roke vzele zbirko esejev Globalni južnjaki: potopis v času dekolonizirane vednosti novinarke in kritičarke Mojce Pišek. Ta si je kot izhodišče pisanja kvazi potopisa vzela njegovo kritiko. Potopis kot literarna zvrst je pogosto, tako avotrica, izvor kolonialne in imperialne miselnosti, saj kolonizatorjev pogled vzpostavlja kot vir informacij iz prve roke. Kot tak je potopis zaslovel zlasti na globalnem severu, med velikimi kolonialnimi fotri. Uvodoma že izvemo, da je Pišek zato povabilo urednika založbe Litera k pisanju potopisa zavrnila in kasneje ponudila drugačno konceptualizacijo dela, ki bi se v popotništvu po Latinski Ameriki in Aziji zgolj oplajalo. 

»Kulture nekoga drugega ne želim malikovati, zreducirati na raven primera boljše prakse in izkoristiti to za to, da kritiziram lastno. Tujega nočem občudovati, eksotizirati, idealizirati, glorificirati, romantizirati,« je zapisala Pišek. Njeni eseji se od klasičnega, bolj ali manj doživljajskega potopisa razlikujejo po težnji k iskanju vsebinskega fokusa, ki pretendira k razumevanju širšega kulturno-zgodovinskega konteksta. Tako v zbirki med drugimi beremo avtoričine analize političnih sistemov držav, ki jih je obiskala, pri čemer jih pogosto preplete z zgodbami lokalnega prebivalstva ali drugih popotnic s celega sveta. 

V izhodišču esejistične zbirke je torej namera po odpovedi individualistični pripovedi o tujih deželah. To že tradicionalno spremlja postopek drugačenja vseh in vsega, kar ni utemeljeno v kulturnih praksah zahodnih centrov moči. Zbirka se temu vsaj delno tudi uspešno izogne, saj v večini beremo informirane analize, ki presegajo preprosti vibe check. Mariskateri esej pa kljub temu prepreda težnja po idelizaciji tujega, torej prav tem, čemur se je avtorica uvodoma želela izogniti. 

Kot primer idealizacije neke tuje, zlasti gospodarske ureditve, lahko navedemo esej Rojstvo novih neuvrščenih iz duha (de)globalizacije. Pišek v njem primerja gospodarsko ureditev Kitajske in ZDA ter njuni geopolitiki. Če na tem mestu zgolj na hitro orišemo poanto: Kitajska naj bi bila primer uspešnega spoja kapitalizma s komunizmom, saj je kljub prehodu na kapitalistično produkcijo večji del ekonomije še vedno pod nadzorom državne oblasti. Predstavljena je tudi kot zgled mirovniške geopolitike, saj je po navedbah avtorice leta 2023 uspela spodbuditi mirovni sporazum med Iranom in Savdsko Arabijo. Oboje naj bi bilo v navzkrižju z ZDA, ki so že davno podlegle divji privatizaciji in ki že desetletja spodbujajo neštete vojne v državah Bližnjega vzhoda.  

Predstavitev Kitajske kot uspešne zgodbe o preživelem komunizmu se tukaj bere kot posledica skrajno selektivno odbranih informacij in preuranjenih zaključkov. Če razumemo komunizem kot produkcijski sistem v lasti in upravljanju delavk ter kot sociopolitično ureditev, kjer vsaka članica družbe prejme zadovoljiv kos dobrin, potrebnih za dostojno življenje, če ga razumemo kot poskus egalitarne družbe, Kitajska to sigurno ni. Morda res uspešno vlaga sredstva v javno infrastrukturo, ki dviguje življenjsko kvaliteto slehernice. Bo držalo tudi to, da kitajska vlada precej skrbno nadzoruje pretok kapitala. A to je prej kot komunizem s strani države nadzorovan kapitalizem. Argument skoraj brezrazredne kitajske družbe pade že zgolj ob omembi njenega odnosa do Ujgurov in drugih, zlasti muslimanskih manjšin. Te že desetletja potiska na skrajni rob preživetja, jih zapira v prevzgojne tabore ali pa kar za zapaho. Vse to na podlagi veroizpovedi. Toliko o egalitarnosti in mirovništvu. 

Že zgolj v omenjenem besedilu bode v oči postopek, ki smo ga zaznale tudi v drugih esejih zbirke. Drži, da so nam posredovane informacije, ki ne temeljijo zgolj na individualnem doživetju. Toda te informacije so postavljene v prav tako selektiven okvir, kot je to moč zapaziti v večinskem korpusu zahodne védnosti o vsem nezahodnem. Na ta način je projekt dekolonizacije védnosti zveden na menjavo vlog. Zamenjajo se zgolj strani neba, pogled čez plot pa ostaja domala enako pokroviteljski. 

Nenazadnje med branjem zbirke izstopa kritika zlasti postsocialistične Evrope s poudarkom na slovenski tranziciji v devetdesetih. Kar bi lahko bila preko napaberkovanega znanja in opažanj spretno artikulirana kritika, žal pogosto obtiči na ravni sentimenta. Zlasti kadar beseda teče o bivši Jugoslaviji in posledicah njenega razpada, je besedilo prežeto z jugonostalgijo. Z občutkom, ki ga zaznamuje nezadovoljstvo s trenutnim stanjem in ki se oplaja na pozitivnih pripovedih o preteklosti. Ker je preteklost neizbežno mimo, sedanjost nelagodna, prihodnost – če smo jo sploh sposobne misliti – pa prav nič optimistična, so vrata nostalgiji na široko odprta. Žal pa v tem pristopu le stežka najdemo kaj več kot sentiment, ki je še nekaj korakov stran od prepričljive kritike ali analize.   

Da pogledamo, kam smo prispele, se vrnimo na naš uvodoma omenjen kavč. Od vaškega predsednika društva, ki bi recept za dobrega praženca izvozil po širnem svetu, čevape pa zaprl v Leskovac ali pač nekam tam spodaj, smo se sprehodile po globalni vasi. No, večinoma po Aziji in Latinski Ameriki. Če skoraj malo leno in nekoliko rokohitrsko potegnemo vzporednico med predsednikom in zbirko esejev Globalni južnjaki, se ti razlikujeta zgolj vsebinsko. Na eni strani imamo torej etnonacionalizem, ki trmasto verjame v pravilnost lastnih praks, na drugi pa poskus izstopa iz tovrstne zaverovanosti. Med njima pa je ključna še ena razlika: to, kako v svojem izrekanju pozicionirata sebe. O tem, drage poslušalke, več po krajšem glasbenem premoru. 

Odliv mozgova - Užas je moja furka

»Nočem, da se bralcu zdi, da se je znašel na vrtni zabavi, na kateri vsi drug drugemu okajeno pripovedujemo o svojih potovalnih avanturah, pri čemer brez sramu pretiravamo,« še zapiše Pišek v enem od uvodnih esejev zbirke Globalni južnjaki, ki je pred nekaj meseci izšla pri založbi Litera. V tem aspektu zbirka res ne ponuja neverjetnih zgodb o božanju eksotičnih živali ali o tem ali onem srečanju z lokalnimi kuriozitetami. Kar kljub temu izstopa, pa je, da zlasti v bolj pripovednih in doživljajskih esejih zbirke ne zaznamo uvodoma nakazane želje po distanciranju od lastnega priviligiranega pogleda. 

No, nekaj potujitve je moč zaznati v eseju Globalni jug na obisku v muzeju socializma. V njem avtorica obravnava obči odnos do bivše Juge in tega, kako se socialistična preteklost dobro trži kot turistična zanimivost. Saj veste, Tito na majčkah, šalčkah, v muzeju, anekdote o potovanju na morje v stoenki … Pri tem izstopa, da se v esej prikrade govor o popotniku. Govor v drugi osebi ednine, ki nima porekla, torej niti ni jasno s kakšno kulturno prtljago se šeta med jugokuriozitetami. Kljub temu se omenjeni popotnik do videnega opredeljuje in to tudi vrednoti. Ta pristop se zdi v luči ambicije po nekolonialni pripovedi precej kontraintuitiven. Neumeščenega popotnika namreč pozicionira kot nepopisan list papirja, kot nosilca neobremenjene in nezaznamovane izkušnje. Mar ni to isti princip, po katerem so kolonialni fotri globalnega severa pisali o kulturah globalnega juga? 

Dobro, kaj pa je z eseji, ki so napisani v prvi osebi? Pogosto obtičijo pri opisovanju doživetega. Neredko se tudi zgodi, da je podana kritika védenja ali izjavljanja drugih sopotnic na potovanjih, ki po avtoričinem mnenju izkazujejo dobro mero zahodnjaškega pokroviteljstva. Toda tudi ta se ponavlja in ponudi zgolj to, kar bralka iz opisanega izlušči tudi sama. Še več: iz kritike širših družbenih silnic se premakne na kritiko individualnega izrekanja, ki ga sicer umesti v kontekst, a kljub temu ostane na površju. Na zahodu nič novega pač. 

V bolj doživljajskih esejih zbirke pride do izraza tudi tisto, čemur se je avtorica uvodoma odpovedala: potrjevanje neke individualne izkušnje osebe, ki ji potni list države Evropske unije, barva polti in gmotni status omogočata, da potuje, kadar in kakor ji je volja. Da recimo ob izbruhu kovid pandemije jadra po mehiškem morju. Ironično pri tem ostaja kritična do bogatunov, ki so se lahko izolirali bodisi na jahtah ali terasah svojih obmorskih vil. Ob tem se zdi uvodoma zapisano priznanje, da je avtorica po svoje deležna nekaterih privilegijev, zgolj kot opravičilo za belsko krivdo, ki jo kasneje pripisuje drugim. 

Kaj je torej tisto, kar še druži mesto izrekanja predsednika in avtorskega glasu izbranih esejev? Prvi se, brezsramno in brez apologetskosti, izreka iz pozicije moči. Vaški striček pač, ki ve, kaj in kako je dobro in prav za vse. Drugi, avtorski glas, pa se, dovolj opremljen z nekaj humanističnimi koncepti in poznavanjem zgodovine, skuša od priviligirane pozicije odcepiti. Žal tudi to ostane zgolj na ravni deklarativnosti. Distancira se torej od domačega, da bi se približalo tujemu, pri čemer kritiko prvega vzpostavi preko selektivne predstavitve drugega. Nije tužan jug, nego zapad, majke ti.