Branje Nepoboljšljivega optimista, avtobiografije Stevana Dedijerja, bi lahko imenovali kar branje zgodovine 20. stoletja. Dedijer, jugoslovanski fizik, novinar, vojak, padalec, diplomat, obveščevalec, poliglot, predvsem pa akademik in utemeljitelj koncepta poslovnega obveščanja, je bil že od samega rojstva aktivni udeleženec globalnih družbenih premen, ki so zaznamovale minulo stoletje. 250-stranska avtobiografija, ki je letos v prevodu Petre Vidali izšla pri založbi eBesede, predstavlja sklepno poglavje razburljivega življenja človeka in stoletja ter v končni fazi poskus odgovora na vprašanje: kdo sem jaz, Stevan Dedijer, sploh bil in kaj sem v dobrih devetdesetih letih življenja spoznal o človeštvu.

Dedijer, če na hitro rezimiramo vsebino knjige, se je rodil leta 1911 v Sarajevu kot sin enega izmed ustanoviteljev tajne srbske organizacije Črna roka, katere morda najšibkejši član je tri leta kasneje pospravil avstro-ogrskega prestolonaslednika. Prvih nekaj let življenja je preživel kot vojni begunec med Srbijo in Bosno, nakar so ga poslali na šolanje v takrat že fašistični Rim in kasneje v Združene države Amerike, kjer je na prestižni princetonski univerzi diplomiral iz teoretične fizike. Kaj kmalu po dokončanju študija se je v New Yorku pridružil komunistom in se kot prostovoljec priglasil k zloglasni 101. desantni diviziji kot telesni stražar generala Maxwella Taylorja. Po osvoboditvi Evrope in Jugoslavije je v domovini nekaj let opravljal pomembne propagandne in znanstvene funkcije v tesnem sodelovanju s partijskim vrhom, nekoliko kasneje pa so ga vpletli tudi v famozni, a neuspešni projekt izgradnje »Titove« atomske bombe. 

Nato sledi spor z oblastmi kot posledica Dedijerjevega vse bolj odkritega zavzemanja za takozvano đilasovsko, liberalnejšo verzijo jugoslovanskega socializma, kar ga je pahnilo v nemilost in večletno bitko za pridobitev potnega lista. Ko ga končno dobi, odide v švedski Lund, kjer pridobi svetovni sloves strokovnjaka za zbiranje in obdelavo poslovnih informacij iz odprtih virov in se ustoliči kot eden vodilnih teoretikov obveščevalnega dela, čigar tečaje so obiskovali tako entuziastični študenti menedžmenta kot tudi agenti obveščevalnih služb in diplomati svetovnih velesil. Dedijerja je zaposlovalo predvsem vprašanje, metaforično formulirano, kako lahko majhna država ustvari Newtona, torej, kako lahko razvije znanost in kako lahko pridobljeno znanje poveže s politično močjo. Kako lahko v te namene pretaka informacije in jih sumira, selekcionira, plasira naprej in zamolči, sprevidi celostno paleto lastnih pogojev, da bi v dobi, ko se vse spreminja in to vse hitreje – kar Dedijer izrazi z nadgradnjo fraze panta rei v panta rei tahiteron – ta lahko računala na dolgoročni napredek.

Iz Dedijerjeve pozicije znotraj diskurza o 20. stoletju veje suverenost kot posledica dejstva, da je na svetu malo še živečih ljudi, ki bi zamenjalo toliko ideologij, poklicev, kultur ter družin, kot jih je Dedijer. Njegova prednost pred masami pretirano poslušnih je, kot morda celo nekoliko psihotično poreče sam, v tem, da ga nikoli niso vezale ideje, ki jih tvorijo posamezne nacije, ideologije, jeziki ali karkoli drugege za človeka konstituirajočega v nebiološkem smislu. Vzvišeno kot utegne povedano zveneti, pa je vendarle vsaj deloma resnično. Dedijerjevo izkustvo je namreč prepredeno z brezdomovinskostjo, ki, skupaj z vedoželjnostjo in vtisnjenostjo materinih liberalno-feminističnih načel, ni bilo nikoli izključevalno. Forma Dedijerjevega občevanja s svetom je bila vselej vprašalna ter nadalje stvar discipline in želje po tem, da postane neko i nešto. To ga je gnalo naprej, obenem pa ni nikoli - kar je nekoliko kontradiktorno z ozirom na izpričano nevezanost - pozabil slediti načelu beitul, ki v hebrejščini pomeni odpoved vsem osebnim interesom v imenu nekega ideala. Dinamična kontinuiteta bolj ali manj preudarnih odločitev in nenavadnih naključij, ki smo jim v knjigi priča, ustvarja vtis izjemnega življenje na pragu neverjetnega. Voditi Kardelja po princetonski univerzi in ga peljati na hot dog, svetovati Palestinski osvobodilni organizaciji ali pri sedemdesetih še vedno kot za šalo skočiti s padalom – zveni dokaj neverjetno, mar ne?

Tako iz osebnih idejnih temeljev, kot tudi iz neverjetnih doživetij se je napajal Dedijerjev nepoboljšljivi, skorajda kandidovski optimizem, ki je v njem vztrajal od odhoda v sovražno fašistično Italijo preko desanta na nizozemski Son in dognanj v sferi obveščanja, pa do priznanj, da je bil slab oče, dveh ločitev in notranjega disidentstva v lastni domovini. Čeprav se bralec ponekod izgubi v časovnosti starčevega spomina, je avtobiografija jasna pri orisovanju loka avtorjevih ideoloških predrugačenj. Njegov agnostični materializem je zaznaven že v ranem otroštvu, z empiričnim preverjanjem moči molitve v duhu morebiti resnega spoznavnega momenta, ki pa se izteče v padec pravoslavno ali katoliško razumljenega Boga v prid komunizmu kot edinemu pravemu krščanstvu. Ko ti pravi kristjani v povojni Jugoslaviji pričnejo po kristjansko pometati s stalinistično in liberalno herezijo, je Dedijer bržkone prisiljen prebegniti v kozmopolitizem, pri čemer nikoli ne pozabi in ne skriva ne bivše pripadnosti ne razočaranja spričo propadle vizije sveta, v katerem bi bili vsi - od oka rečeno - enaki. 

Deizem, ki nastopi v jeseni Dedijerjevega življenja, je po eni strani izraz avtorjevega priznanja človeške majhnosti in po drugi gonilo njegovih poslednjih, introspektivnih prevpraševanj, brez katerih Nepoboljšljivega optimista danes najbrž ne bi držali v rokah. Zdi se, da Dedijerjev optimizem nekoliko klecne le ob soočenju z razpadom Jugoslavije in vojnami, ki so razpadu sledile. Z življenjem v Dubrovniku in javni zoperstavitvi Miloševićevemu režimu Dedijer simbolno zaokroži aspekte svoje suverene pozicije, vendar iz njih ne vleče zaključkov o tem, kaj naj bi zgodovina 20. stoletja po smislu bila, temveč se njegova misel strni v povsem intimno spoznanje, da tudi še tako burno življenje ni drugega kot praskanje po površini potenciala, ki ga premore svet. 

Življenje je več kot zgolj to, kar uspemo doživeti in v čemer uspemo deležiti. Je natrgana, zatrgana in raztrgana zadevščina in diskrepanca med tem, kar živimo, kar hočemo živeti in kar bi po tem ali onem kriteriju morali živeti, je neizbežna. Velik blagoslov, a še večje izkušenje je človekova odvisnost od sočloveka; dejstvo, da je posameznikovo življenje po svoje tudi življenje, volja, prepričanje in pripravljenost nekoga drugega zanj. Dedijerjev vedri ton mestoma seka presunjenost spričo tega, kako malo vemo o sebi napram znanju, ki ga imamo o rečeh v svetu. Knjiga deluje prepričljivo, ker Dedijer omenjene razrvanosti tkanine življenja ne poskuša skriti ali prikriti, omiliti in prikrojiti, ampak jo v ubranem večglasju izkustva in misli, med vrsticami in v deistični maniri Stvarnikove indiference, namenoma naslavlja. 

Svoje pisanje avtobiografije je Dedijer razumel kot poslednjo obveščevalno nalogo, s katero želi svet obvestiti ne le o edinstvenih doživetjih enega človeka, temveč tudi in predvsem o neodpravljivosti večnih vprašanj. Pa kdo mi sploh smo? Dedijerjeva avtobiografija, prepolna izjemnosti, se v končni fazi izteče v dokaj neizjemen zaključek: ne vemo, kdo smo, in malo je v zvezi z nami gotovega in zanesljivega, pa naj bo življenje še tako pestro in visokoleteče. Stevan Dedijer – človek, ki je deležil na kupu prelomnosti človeštva, a kljub temu pokleknil pred neumljivostjo bistva človeka. Stevan Dedijer – človek, ki je s svojim življenjem položil stavo, da smo ljudje vseeno lahko več kot to, kar smo bili, in več kot to, kar nam po časovno-prostorski slučajnosti rojstva obljublja življenje.