Tea Logar, doktorica filozofije, preučevalka bioetike in nevroetike, v knjigi z naslovom Ljudje kot sredstva preko analize obstoječih teorij izkoriščanja in elementov, ki tvorijo presojo moralne dopustnosti izkoriščanja postopoma ustvari ustrezno teoretsko podlago za enotno teorijo, veljavno izven prevladujoče perspektive izkoriščanja skozi ekonomske interese. Ob tem so njene reference večinoma novejše teorije, kot je teorija Ruth Sample, pri čemer se seveda ne more izogniti členitvi Kantovega kategoričnega imperativa.

Avtorica skozi opredelitev rabe ljudi kot sredstev na eni strani, kar implicira nevtralnost in rabe ljudi zgolj kot sredstev – torej indica moralne nedopustnosti, termin izkoriščanje razume kot nedopustno rabo nekoga.

Prvi obrat vstran od obstoječih in analiziranih teorij izkoriščanja predstavlja avtoričina zavrnitev nepravične delitve dobička in dobrin kot ključnega kriterija pri presoji izkoriščanja v osebnih odnosih. Drugi obrat sestoji iz premestitve središča analitičnega zanimanja iz izkoriščanca kot ključnega elementa znotraj intersubjektivnih razmerij na izkoriščevalca.

Logarjeva učinkovito prikaže, kako so se obstoječe teorije izkoriščanja pri kvalifikaciji presoje moralne dopustnosti dejanj, vsaj glede osebnih odnosov, zatikale pri analizi položaja, okoliščin in reaktivnosti izkoriščanca.

Tukaj sta zoperstavljena dva vidika presoje, in sicer presoja preko pogoja veljavnega soglasja in kriterij izbire. Pogoj soglasja predpostavlja neprostovoljnost kot nujni pogoj izkoriščanja in posledično kot nujni pogoj presoje moralne dopustnosti dejanj. Kriterij izbire, nasprotno, zagovorniki definirajo kot odsotnost sprejemljivih alternativnih možnosti. Avtorica navede primer t.i. sweatshopov (svetšopov), v katerih so delavci mizerno plačani za delo v nemogočih razmerah, pri čemer je za presojo moralne nedopustnosti potencialnega izkoriščanja tovrstnih odnosov ustrezen kriterij izbire, saj delavci pogosto nimajo ustreznih alternativnih možnosti preživetja, kar ustvarja ugodne pogoje za izkoriščanje.

V nadaljevanju členjenja obstoječih teorij Logarjeva poda zanesljive argumente, ki kažejo na to, da kriteriji niso v vseh primerih osebnih odnosov enako relevantni in zanesljivi.

Osebni odnosi so specifični v kontekstu analize izkoriščanja, saj so obdani s številnimi predfilozofskimi predpostavkami, med njimi denimo z medsebojno naklonjenostjo in s pozitivnimi čustvi. Izkoriščanje je po Logarjevi lahko prisotno tudi takrat, kadar gre v osebnih razmerjih za rabo človekovih sposobnosti, zmožnosti ali interesov za uresničevanje lastnih koristoljubnih ciljev.

O izkoriščanju v osebnih odnosih lahko torej govorimo takrat, kadar sta za to izpolnjena vsaj dva pogoja. Prvi pogoj je akterjeva korist od interakcije z drugo osebo, drugi pogoj pa je ravnanje, ki ni skladno z ustreznimi namerami, motivi ali mentalnimi stanji. Zanikanje teh dejavnikov kot sestavine – zlasti je poudarjeno akterjevo mentalno stanje – objektivnih dejstev pri prepoznavanju moralne dopustnosti dejanj, po Tei Logar onemogoča učinkovito prepoznavanje izkoriščanja in moralno obsodbo nedopustnih dejanj.

Tako zvana usodna zaznamovanost podstati teorije izkoriščanja je dognana preko ugotovitve, da so akterjevi subjektivni razlogi in njegove namere vendarle v fundamentalnem smislu relevantni za teorijo izkoriščanja v osebnih odnosih.
Kljub neposredni vlogi pri oblikovanju načela moralne dopustnosti torej kriterij mentalnih stanj in kriterij osebnih koristi pri oblikovanju teorij izkoriščanja v osebnih odnosih po mnenju avtorice knjige »Ljudje kot sredstva« vse prepogosto »izvisita« kot ključna dejavnika pri prepoznavanju – moralno dopustnega ali moralno nedopustnega - izkoriščanja.

K prepoznavanju ljudi kot smotra se je nagibala Anja Bajda.